Kmečka zveza, ki deluje v tržaški, goriški in videmski pokrajini v sosednji Italiji, je bila ustanovljena zato, da bi ščitila interese slovenskih kmetov. Danes svojim članom, prek 700 jih je, nudi strokovno in administrativno pomoč pri vodenju kmetijskih dejavnosti in obratov. Vodstvo Kmečke zveze in nekaj kmetovalcev s Tržaškega je na Opčinah predstavilo svoje delo ter izzive in ovire, s katerimi se soočajo. Največ preglavic kmetom povzroča zapletena birokracija.

Sidonja Radetič je pred desetimi leti prevzela domačo kmetijo, na kateri se ukvarja z govedorejo, prašičerejo, vinogradništvom in nekaj malega z zelenjadarstvom. Kmetija je majhna, količine proizvodov niso velike. Vse, kar na kmetiji pridela, proda doma, na kmečkem turizmu in v osmici. Dela je veliko, pomagajo ji mama, sestra in partner. Vsi delajo z veseljem. Tudi načrtov za prihodnje ima veliko. A tu trči ob velik problem, zakonodajo.

»Zadoščenje je veliko, ko vidiš, da je odziv strank dober. To vliva upanje in nam daje moči za nadaljnje delo. Težava pa so omejujoči predpisi. Največji problem je, da je načrte za razvoj kmetije težko izpeljati v kratkem času. Kot primer naj povem, da si želim povečati število glav živine. A mi prostorska stiska tega ne dovoljuje. Zgraditi bi morala nov hlev, a je to, zaradi zakonodaje, skorajda nemogoče. Možnosti, da bi proizvodnjo mleka in sira, proizvodov, ki gredo zelo dobro v prodajo, povečala, so minimalne. Potrebno bo veliko časa. Namesto, da bi vse uredila v dveh, treh letih, bom za pridobivanje vseh potrebnih dovoljenj porabila tudi do 10 let. Medtem pa bom izgubila veliko časa, energije in nenazadnje, denarja. Težko je načrtovati prihodnost in razvoj kmetije.«

Kmetovanje je zavestna, življenjska odločitev

Ukvarjanje s kmetijstvom je danes zavestna, življenjska odločitev. To pot si je pred nekaj manj kot dvajsetimi leti izbral priznani vinar Andrej Bole, ko je od očeta prevzel kmetijo. S kmetijstvom tik pod openskim robom so se njegovi predniki ukvarjali že od nekdaj. Vsaj dvesto let. Zadnjih 40 let so se usmerili izključno v vinogradništvo. Pred tem so imeli tudi nekaj krav. A zaradi težkih pogojev, ki jih narekujejo strmi bregovi, so to dejavnost opustili. Ko je Andrej Bole prevzel vajeti v svoje roke, je v posodobitev vložil veliko truda in denarja. Kmetija je srednje velika, meri tri hektare in pol. Za primerjavo, majhna vinogradniška kmetija v Furlaniji Julijski krajini meri od deset do petnajst hektarov.

»Kljub temu sem se z zanosom lotil dela in se spopadel z vsemi težavami in se še naprej. Podpisal sem dosmrtno pogodbo, s tem ne nehaš nikoli. Treba je biti optimist, če ne, se tega ne lotiš. Postaja pa iz dneva v dan težje. Poleg birokratskih težav, ki so res neznosne, je po mojem mnenju najhuje, da tako imenovano 'mestno prebivalstvo' težko razume naše zahteve. Zanje življenje v naravi pomeni le oddih, ne vidijo pa našega trdega dela, ki nam pomeni preživetje.«

Vse večji problem predstavlja tudi divjad, ki lahko v eni sami noči uniči večmesečni trud in kmeta spravi ob ves pridelek. A predpisi ne dovoljujejo odstrela. Zelo omejujoči so tudi predpisi na področju pridobivanja kmetijskih zemljišč.

»Še posebno odkup. Ni nobenega instrumenta za izplačevanje dedičev. Posledično prihaja do drobljenja kmetij. Na majhnih površinah kmet ne more pridelati toliko, da bi lahko preživel, kmetija preneha z delovanjem. Leta 1950 je bilo na Tržaškem čez tisoč hektarov vinogradov in sadovnjakov. Danes morda dosegamo 300 hektarov vinogradov. Obdelovalna površina je pošteno zdesetkana. Da niti ne omenjam izgubljenih travnikov in pašnikov v tem obdobju. Vse to se je zgodilo zaradi politike, ki je zapostavljala kmetijstvo od odhoda zaveznikov do sredine osemdesetih, skoraj devetdesetih let.«

Nekoč bitke za zemljo, danes boj z birokracijo

Težke bitke za ohranjanje slovenske zemlje, obdelovalnih površin in slovenskega kmetijstva so pred tridesetimi in več leti bili na Kolonkovcu. Tam je bilo od nekdaj zelo razvito zelenjadarstvo. Trst je potreboval in želel vse pridelke. Ni je bilo hiše, ki vrtnin ne bi prodajala na tržnicah. Razlastitve in na tone cementa, ki so ga porabili za širjenje mesta, so uničile in za vedno prekrile rodovitno zemljo, je povedal Alojz Debelis, ki se na Kolonkovcu z zelenjadarstvom ukvarja še danes. Vztrajal je in imel je srečo, kmetijo vodi skupaj s svojimi tremi sinovi. Povpraševanja po njihovi domači zelenjavi je toliko, da je včasih celo zmanjka. Pridelke prodajajo tudi na domačem kmečkem turizmu.

»Kmetijo sem izročil sinovom. Jaz seveda pomagam. Oni se bolje znajdejo med vsemi birokratskimi postopki. Veste, danes je potrebno zapisati čisto vse: kaj sem sejal, kdaj sem sejal, kdaj sem šprical, s kakšnimi produkti … Zame bi bilo to že težavno, mladim je lažje. In birokracija vzame veliko časa. Pred časom smo na naši kmetiji zgradili prostore za kmečki turizem in osmico. A kmečkega turizma ne moremo imeti odprtega celo leto, ker nam veliko dela in časa vzame delo z zelenjavo. Na njivah je treba delati od jutra do večera. Zato smo se omejili bolj na zimski čas, ko vrtovi počivajo. Ob zelenjadarstvu, ki je naša osnovna dejavnost, imamo tudi nekaj vinograda in en oljčnik. Vse pridelke ponujamo našim gostom. Koliko oljčnega olja bo letos, pa je vprašanje, ker nam je veliko škode naredila oljčna muha. Sicer pa menim, da bo tisti, ki se še ukvarja z zelenjadarstvom, uspešen. Povpraševanja je vedno več, pomembna pa je kakovost.«

Na kakovost stavi tudi Dario Zidarič, ki se na svoji kmetiji ukvarja s sirarstvom. Z dejavnostjo je začel pred tridesetimi leti. Zato, ker je sam tako želel. Časi so bili drugačni, pravi. Veliko več so razmišljali, kako razvijati kmetijstvo. Nekoč je imel 200 glav živine, danes le okoli 80. A na Krasu, po njegovem mnenju, ni težav z živinorejo. Težave povzroča birokracija.

»Nekoč je bil problem, kako bomo delali in ni bilo težav z zakonodajo. Danes ni več problem delati, problem je birokracija. Danes razmišljamo o tem, kako se izogibati birokraciji. Če mi verjamete ali ne, jaz sem vsaj dvakrat na dan bandit, ker vsega ne zmorem spoštovati. Veliko je tudi takih predpisov, ki jih zavestno ne spoštujem, ker so nesmiselni. Kot primer vam povem, da sem pretekli teden popravljal kamnito ogrado na travniku. Pripeljal sem dva voza materiala, postavil kamenje in nekaj zemlje čez. Če bi me zalotili, bi me poslali naravnost na sodišče, kot največjega bandita. V bistvu pa sem naredil eno delo, ki so ga naši predniki tisoč let delali brez dovoljenj in je bilo popolnoma normalno. Avgusta sem imel vsak teden na vratih sanitarno inšpekcijo – enkrat zaradi zdravja živine, enkrat zaradi registra, enkrat za analizo sira, enkrat za analizo mleka. Zdi se, da je kmetovalec postal subjekt, od katerega vsi živijo. Prej sem slišal, da naše delo prinaša zadoščenje. Po mojih tridesetih letih dela mi to zadoščenje malo peša. Jaz delam naprej bolj iz kraške trme. Ves sistem deluje na tem, da ti spodbija voljo. Jaz se sprašujem, kako bo z našimi nasledniki. Kako bom potomcem rekel, delaj to delo? Ja, če imaš izredno voljo. Mi nismo v stanju zagotoviti normalnega delovanja.«

Da sistem upočasnjuje razvoj, se strinja tudi Edi Zobec iz Boljunca. Ko je postavljal ribogojnico, je, kot slikovito pravi, moral pridobiti toliko dovoljenj, kot bi jih za gradnjo hidroelektrarne.

»En dan mi je sin postavil zanimivo vprašanje, ki priča o tragiki tega sistema. Vprašal me je, če bi on danes lahko začel kmetovati tako, kot sem začel jaz. Moj odgovor, žal, je bil ne! Zaradi številnih omejitev, koncesij, zato, ker delamo na zaščitenih območjih, ker delamo z javnim dobrim … Ta sistem je upočasnil vse. Da premagaš sistem, so potrebni velika volja, čas, čas, ki ti ga ne povrne nihče, in seveda denar. Nihče od nas ne želi kršiti zakonov, hočemo jih spoštovati. Ampak, živimo v državi, kjer imamo v zadnjih letih vsakih pet dni nov odlok, zakon … težko je ob takem bombardiranju vse uskladiti. Vse to pod vprašaj postavlja odločitev za začetek dejavnosti. Me je prav strah narediti kak nov korak, uvesti kakšno novost. Strah me je teh ogromnih gora, ki jih moraš premikati, da v roku treh, štirih let morda prideš do cilja. In prav zanimivo bi bilo izmeriti koliko metrov dokumentov imam doma. Vsako leto si rečem, da bom zapisoval dneve oziroma ure, ki jih dnevno namenjam papirjem. Me je prav strah, kakšen bi bil rezultat.«

Povprečje so že izračunali. V Italiji za birokracijo na posamezni kmetiji porabijo kar 156 dni na leto.

Mladi imajo voljo do dela, a ne vejo, da je to maraton

Ilija Ota je predstavnik mladih kmetovalcev na Tržaškem. Po očetovi smrti je opustil študij na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo, kjer je študiral gledališko igro in s komaj enaindvajsetimi leti prevzel kmetijo. Ukvarja se z vinogradništvom in oljkarstvom. Po štirih letih ugotavlja, da rezultatov, takih, kot si jih je zastavil, še ni. Tudi izkušenj si ni še nabral dovolj. Meni, da je še premlad za ta poklic in ve, da sta za uspeh potrebna trdo delo in čas.

»Mladi imajo danes občutek, da se vse hitro zgodi. Menijo, da imaš, ko nekaj postaviš na noge, hitro tudi rezultate. A to ni res. Naša kmetija je stara že trideset let, so vinogradi, je oljčnik in je klet. Jaz imam vse pogoje za uspeh, a rabim čas. Čas za konkretno delo na kmetiji, čas za vse papirje in čas za promocijo. In na koncu bi rabil tudi čas za oddih, čas zase. Mladi imajo voljo do dela, ampak nimajo občutka, da je to maraton in ne tek na sto metrov.«

Kmetijstvo, povezano s turizmom

Kljub vsem oviram med slovenskimi kmetovalci na Tržaškem veje nek zmerni optimizem. Tudi predsednik Kmečke zveze Franc Fabec ni povsem črnogled. Razmere v kmetijstvu so se v dvajsetih letih izjemno spremenile. Gre za vse bolj cenjeno dejavnost. Tudi ponudniki domačih pridelkov se tega vse bolj zavedajo. Na osmicah je danes res moč dobiti le doma pridelane dobrote.

»Osmice so danes res odraz nekega teritorija, kulture. Spremenil se je koncept kmetijstva in spremenil se je koncept hrane, ki je odraz kmetijstva. V tem razvoju se je spremenil tudi odnos do kraškega območja. Kras je, tudi zahvaljujoč kmetijstvu, postal bolj zanimiv. Obišče ga vse več ljudi, ki so nad njim navdušeni. Kmetijstvo je vse bliže turizmu. Na nek način je kmetijstvo postalo ena veja turizma.«

In prav to je lahko dober obet za prihodnost kmetijstva.

Barbara Kampos