Nekaj dni pred odkritjem doberdobskega spomenika slovenskim fantom, padlim v prvi svetovni vojni, je na območju že postavljenega objekta vseskozi živahno. Ne glede na temne oblake, iz katerih se bo vsak hip utrgal jesenski naliv, je v občinskem parku videti na delu kar nekaj delavcev. Doberdob se pripravlja na veliki dogodek, najbrž največji, kar jih je doživel v mnogih letih po osvoboditvi. Vse mora biti pravočasno urejeno in pripravljeno za slovesnost, na kateri bosta prisotna predsednika Italije in Slovenije.

Velikega pomena dogodka se zaveda domačin Stanko Ferletič, na katerega po naključju naletim pri vhodu na nekdanje vaško pokopališče. »Res je lep ta spomenik in na lepem kraju. Pa še dva predsednika prihajata. Težko bi si bilo misliti, da bomo v vasi doživeli kaj takega.«
Na zelenici pokopališča z manjšim traktorjem kosi travo občinski delavec David Lakovič. Neposredno ob spomenik so delavci nanesli več kvadratnih metrov naravnih travnatih zaplat z zemeljsko podlago, takih, kot jih uporabljajo za nogometna igrišča. Učinek je, kot da urejena zelenica tam raste že mesece, čeprav je bila postavljena le pred par dnevi. Tudi David se veseli pomembnega dogodka, kot ga v vasi še ni bilo. Pogovor nanese na njegov značilno doberdobski priimek, ki je znan tudi na Tržaškem in drugod. Tako zvemo. da bo v sredo na odprtju morda prisoten tudi njegov sorodnik, znani slovenski košarkar Jaka Lakovič.

Rosenje dežja ne zaustavi del okrog spomenika. Prostor, v katerega je umeščen, je res posrečena rešitev. S starim zidom obdana zelenica deluje skladno in naravno. Stanko Ferletič mi pove, da je to nekoč bilo vaško pokopališče, ki so ga morali opustiti, ker je za potrebe vasi in okoliških krajev z leti postalo premajhno. Naredili so novo kakih sto metrov dlje, staro pa je postalo obzidana zelenica, vključena v občinski park. Sredi nje zdaj stoji novi spomenik. Vtis je, da bi zanj res težko našli boljšo lokacijo.

Dežuje že kar krepko, da v hipu ostanem sam pri obzidani zelenici in skušam narediti kakšen posnetek. Od daleč to opazi poveljnik doberdobskih karabinjerjev, pride zraven in se predstavi kot marešalo Fabrizio Squaglia. Povem mu, da sem novinar in sem v Doberdobu zaradi napovedanega dogodka. Poveljnik je izjemno prijazen človek, po rodu Toskanec, ki ga izda nepogrešljiva govorica. Komentiram, da me njegov naglas spominja na predsednika vlade. Smeje se pristavi, da je res Toskanec, a žena mu je iz Kalabrije, oba pa se v Doberdobu tako dobro počutita, da bi lahko tam živela kar za vedno. »Tu živijo dobri in pošteni ljudje, odnosi so odlični, vladata mir in sožitje. Vesel sem, da bosta ob tej priložnosti tukaj oba predsednika sosednjih držav, ta vas si to več kot zasluži«, pove marešalo.

Ne mine pet minut, kar se na parkirišču pod zelenico ustavijo trije avtomobili, med katerimi je prvi policijski. Ekipa goriške kvesture je s podkvestorjem na čelu prišla preučevat logistiko, da bo ob obisku predsednikov zagotovljena varnost. »Ah, Primorski«, se v pogovor vključijo policisti in mi naročijo, naj pozdravim še zlasti goriške kolege. »Saj veste, kako je, za varnost mora biti vedno poskrbljeno tako kot je treba, tu pa bosta predsednika dveh držav, ki se bosta premikala od Gorice do Doberdoba. To pa za varnostne sile pomeni kar nekaj dela.

Policisti po dvajsetih minutah odidejo in že se prikaže ekipa goriškega Kulturnega doma z direktorjem Igorjem Komelom na čelu. S podjetjem Simfonija iz Nove Gorice potekajo meritve prireditvenega prostora, kjer bo treba za primer slabega vremena postaviti šotor. Komelov prenosni telefon brni brez prestanka, enkrat je na zvezi državni protokol iz Rima, drugič tisti iz Ljubljane. Usklajevati je treba nešteto detajlov, sestaviti podroben načrt dogajanja, vključno z minutažo. Kajti to ne bo vaška proslava, to bo za Doberdob in vso našo skupnost zares dogodek, kot ga še ni bilo.

S Komelovo ekipo se prikaže tudi arhitekt Jože Cej, ki je pri uresničitvi spomenika kot načrtovalec in organizator del sodeloval od vsega začetka. In kje je bil začetek?

»Vse skupaj se je začelo 16. aprila lanskega leta, ko sva se z zdravnikom, pisateljem in nekdanjim podpredsednikom slovenskega parlamenta Vasjo Klavoro peljala proti Nabrežini, kjer je bilo na programu srečanje ob stoletnici prve svetovne vojne«, pove Igor Komel. »Nekje pri Dolu Dolu je Klavora rekel, da je nedopustno, da v Doberdobu ni spomenika slovenskim vojakom. Kmalu potem smo zbrali skupino, v kateri so poleg Klavore in mene bili še Samo Bevk, Jože Cej, župan Doberdoba Fabio Vizintin in Vili Prinčič. Ta skupina je potem na obeh straneh meje postavila na noge celotno zgodbo v okviru načrta »Bunker«.

Glavni datum pa je letošnji 23. marec, ko smo se sestali v Kulturnem domu in tam je padla odločitev. Takoj smo začeli z delom in si letvico cilja postavili zelo visoko, potem pa vse višje. Na samem začetku si nihče ni sanjal, da lahko imamo dva predsednika republike zraven, mislili smo na spominsko tablo kot na manjše obeležje. Potem smo to letvico stalno dvigali, na dan je prišla ideja o spomeniku. Nismo pa mislili, da bomo doživeli najvišjo institucionalno raven z dvema predsednikoma. O tem je odločitev padla sedmega septembra letos, komaj nekaj več kot pred mesecem dni. Takrat smo bili v Ljubljani pri predsedniku Pahorju, ki je ravnokar odhajal na srečanje v Bolgarijo. Vprašal nas je, če želimo, da povabi tudi predsednika Mattarello na odprtje spomenika, kar smo z navdušenjem sprejeli. Italijanski predsednik je pristal in zdaj smo tu«.
Če človek pomisli, koliko usklajevanj in priprav je včasih potrebnih za dogovor o srečanju predsednikov, se zdi stvar skoraj neverjetna. Kakor je tudi neverjeten rok, v katerem je bil realiziran projeket.

»Od odločitve do realizacije je minilo sedem mesecev, kar je svojevrsten rekord, je pa tudi rezultat zagnanega dela in srečnih okoliščin, v katerih se nič ni zatikalo«, pravi načrtovalec, arhitekt Jože Cej. »Delali smo zelo hitro. Občina je dala na razpolago urbanistično idealen prostor, ki spada v občinski park, s parkirišči in vsem drugim, kar spada zraven. Ko smo videli prostor, smo ugotovili, da se spomenik lahko vključi v kamniti krog, ki je že stal na sredini nekdanjega pokopališča. Spočetka smo mislili na večji spomenik, a smo ga potem zreducirali. Mislim, da smo s tem dosegli večjo skladnost in celo povečali sporočilnost spomenika. Tudi ljudje zelo dobro reagirajo na to delo«. Na pripombo, da je napis bolj slabo berljiv, Cej pove, da so se tega zavedali. Zaradi impregnacije kamna (spomenik je izdelan iz »repna«, ki slovi po obstojnosti in stabilnosti) pa ga bodo popravili v poznejšem trenutku. »Treba je tudi povedati, da je pri podjetju Kamen Kras iz Opatjega sela šlo vse točno po načrtih. Sodelovanje je bilo odlično«, pravi Cej.

Arhitekt je tudi zadovoljen simbolnim učinkom spomenika: »Ima to vrednost, ker je njegov glavni element steber, ki se že od stare Grčije najbolj imponira. Tu je, kot bi bil zapičen, na vrhu nosi kapitelj s preluknjanim kraškim kamnom, kar pomeni, da nosi tisto, kar je za Kras bistveno. Obenem nosi tablo, kjer so vklesani verzi ponarodele pesmi neznanega avtorja Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob ... Vklesali smo verzijo, ki jo pojejo vsi slovenski pevski zbori. Spodaj pa je dekoracija, ki predstavlja srce in nageljne kot narodni motiv. Motiv ni vklesan, želel sem, da ima mehak, zaobljen videz, kot da naravno izhaja iz samega kamna«.

Tako Igor Komel kot Jože Cej ocenjujeta, da je bilo delo okrog zamisli spomenika zgleden primer usklajenosti in sodelovanja vseh, ki so imeli kaj zraven. Kdor je le mogel, je poenostavil procedure, začenši z doberdobsko občinsko upravo. Vsi so k stvari pristopili s srcem, kar je bilo za uspeh odločujoče. Marsikdo ni verjel, da bo vse izpeljano, še zlasti pa ne v tako kratkem roku. Želja Igorja Komela in Jožeta Ceja je, da spomenik prispeva k sožitju in dobrim sosedskim odnosom.

Oba pa si tudi želita, da bi novi objekt pritegnil pozornost do Doberdoba, ki ga lahko uspešno vključi v svojo didaktično in turistično ponudbo. Pričal bo o težkem poglavju zgodovine, a tudi o tem, da so danes drugačni časi. Vključen naj bo v projekt Poti miru, ki bo s tem tudi vsebinsko in geografsko dopolnjen. Če je res nek spomenik manjkal, je bil prav ta, ravno na robu ozemlja, koder je poseljena naša skupnost. Spomenik je namenjen vsem slovenskim vojakom, tistim, ki so padli in tistim, ki so se borili v teh krajih, tudi v enotah italijanske vojske. S srcem in nageljni bo o absurdnosti vojne govoril sedanjim in bodočim rodovom. Predsednika Italije in Slovenije pa sta več kot dobrodošla v vasi, ki je po Vorančevem romanu v slovenski zavesti postala sinonim prelivanja krvi v prvem velikem svetovnem spopadu. Po sto letih državnika še enkrat prinašata sporočilo prijateljstva, miru in sožitja, ki si jih želimo vsi.

Več novic na www.primorski.eu