TRST - Kaj imata skupnega sodobni Trst in Milan iz sredine 60. let prejšnjega stoletja? S čim roman Pier Paola Pasolinija Teorema nagovarja današnjega gledalca? S temi vprašanji se ukvarja ekipa, ki v Slovenskem stalnem gledališču soustvarja novo domačo produkcijo. Teorema bo premierno uprizorjena v petek ob 20.30 na velikem odru tržaškega Kulturnega doma, včeraj pa so jo predstavili medijem. Resnici na ljubo o njej niso veliko razkrili, saj želijo – tako dramaturg in soavtor predstave Milan Marković Matthis –, da pride občinstvo na predstavo »nedolžno«. Kljub temu pa je bilo povedano marsikaj zanimivega.

Teorema (1968) je roman, napisan kot poskus alternacije proze in verzov. Nastajal je hkrati s scenarijem za istoimenski film in govori o prihodu skrivnostnega Gosta v družino bogatega milanskega podjetnika. Njegova intelektualna in spolna privlačnost družino iztrgata iz zavetja ustaljenega reda. Tujec sproži pravi vihar, ki razkrije prikrito naravo članov meščanskega sveta.

Prvo adaptacijo Pasolinijevega romana Teorema v slovenskem gledališkem prostoru bo režiral Sebastjan Horvat, ki se tako po uspešni postavitvi Hlapcev v sezoni 2014/15 ponovno vrača v tržaški teater. Tokrat se je prvič soočil s Pasolinijevim tekstom in to srečanje je bilo »zelo intenzivno, milo rečeno – zanimivo, predvsem pa inspirativno«. Vznemirili sta ga zlasti dve temi: antifašizem in razredni boj. »Pasolini je bil neutruden borec proti fašizmu, Italijo je poskusil soočiti z odgovornostjo, zločini, neko ideologijo, ki se je kljub vsemu nadaljevala. Kar se danes ponavlja ne samo v Italiji in Sloveniji, ampak v celotni Evropi.« Pasolini je tudi »fizično preziral buržoazijo« in tiste, ki niso razumeli, da je življenje delavcev prav tako pomembno kot njihovo, primerjal »z ubijalci v Auschwitzu«.

Horvatu in njegovi ekipi sta bila Pasolinijeva roman in film predvsem v navdih, do njiju so skušali zavzeti neko stališče. »Ko se nanašaš na veliko delo, ga moraš poskusiti interpretirati. Nismo arhivarji ali restavratorji, zato smo se skušali postaviti v dialog z njim.«

Predstava, ki kot vse domače produkcije konkurira za nagrado Primorskega dnevnika, ima dve dejanji; prvo je neposredno povezano z motivi Pasolinijevega romana in se dogaja v Milanu v 60. letih minulega stoletja, drugo pa sloni na novem besedilu Milana Markovića Matthisa in je postavljeno v današnji Trst. V obeh sledimo življenju italijanske družine, glavno vlogo pa odigra Gost – bosanski igralec Jasmin Mekić, član ansambla gledališča HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Kot pravi, ni Gost, za katerega je tudi Pasolini v svojem filmu izbral tujca, ne pozitiven ne negativen lik, ampak neke vrste deus ex machina in rešitev. Pri tej vlogi je imel kar nekaj težav, saj je »v prvem dejanju sama po sebi mistificirana, v drugem pa konkretna. Tujec povezuje družini, družini kot simbol današnje Evrope. Konec 60. let je bil v Evropi problem, ker se je mali človek izgubljal v industriji, v prihajajočem kapitalizmu ni več imel časa zase, za svoje občutke, za družino. To je bilo še posebej poudarjeno v katoliški Italiji, katere del je bil tudi Pasolini.« Tudi danes živimo v težkih časih, ljudje so se soočili s finančno krizo, inflacijo, marsikdo je brez dela, a zdi se, da so edini problem tujci. »Begunci. Sirija. Terorizem. Poglejte, kako nas polnijo s temi informacijami in kako se spet – kako lepo je to slišati – Evropa združuje. A na žalost v sovraštvu. Kako je spet potrebno nekaj od zunaj, da poveže in zedini Evropo. Katalizator v drugem delu predstave je fašizem; fašizem, o katerem govorimo, fašizem, v katerem živimo, in fašizem, proti kateremu se moramo boriti.«

Ob Mekiću v predstavi nastopajo člani SSG Maja Blagovič, Vladimir Jurc, Nikla Petruška Panizon in Tadej Pišek ter gostujoča igralka Sara Gorše. Scenografijo je ustvaril Jürgen Kirner, kostume Belinda Radulovič, izvirno glasbo, ki ima v predstavi posebno vlogo, Drago Ivanuša. Za koreografijo je poskrbela Anja Bornšek. Dramaturška obdelava romana je nastala na osnovi prevoda Gašperja Maleja (ki je, tudi za prevode Pasolinijevih tekstov, letos prejel italijansko državno prevajalsko nagrado).

Petkovo premiero bodo posvetili stoletnici rojstva Jožeta Babiča; o njegovem delu pripoveduje razstava Slovenske kinoteke in Slovenskega filmskega centra v foajeju parterja. Ob 20. uri pa bodo odprli novo razstavo umetniškega kolektiva Assopuntoniente z naslovom Trieste-Ortona 693,44 km, ki tržaške umetnike povezuje s kolegi iz Abrucev.

Več novic na www.primorski.eu