ŠPETER - Tudi letos je ob začetku novega leta svoje zveste bralce pričakal Trinkov koledar, ki je že dolga leta pomembno sredstvo medsebojnega spoznavanja in sodelovanja ter način za širjenje vedenja o jezikovnih različicah, ki se uporabljajo v videmski pokrajini. Njegove vsebine so namreč tako ali drugače povezane z vsemi predeli videmske pokrajine, kjer živi slovenska skupnost, in sosednjim Posočjem. Šestdeseti Trinkov koledar so predstavili v Slovenskem kulturnem domu v Špetru, kjer se je kot običajno zbrala velika družina njenih soustvarjalcev in prijateljev. O temah, ki jih obravnava letošnja publikacija, je spregovorila predsednica KD Ivan Trinko Jole Namor.

Tudi letos so v ospredju tako zgodovina kot sedanjost Benečije in njenih ljudi, pa tudi celotnega čezmejnega prostora. O aktualnem stanju oziroma asimetričnem razvoju tega območja razmišlja v uvodnem prispevku predsednik SKGZ Rudi Pavščič: če je res, da so se Beneški Slovenci na kulturnem področju močno okrepili, pa je družbeno-gospodarsko stanje slabo in demografska slika kaže, da je skupnost na robu preživetja. Zato je treba nujno poiskati rešitev, primeren strateški načrt pa bi lahko po Pavšičevem mnenju oblikovali na temu namenjeni programski konferenci.

Trinkov koledar se nato nadaljuje s poglavjem, posvečenim Viljemu Černu in Bruni Dorbolò, ki sta umrla lani poleti. Kot je poudarila Namorjeva, gre za »osebnosti velikega formata, ki sta zapustili neizbrisno sled v naši skupnosti«. Oba sta s svojim delom na vseh ravneh odločilno prispevala k priznanju in razvoju slovenske manjšine na Videmskem, ljubezen do svoje zemlje in jezika pa sta izkazovala tudi s svojim literarnim ustvarjanjem.

Osrednji del Trinkovega koledarja predstavlja pa poglavje »Zgodovina, Jezik, Izročilo«, ki ponuja najprej zanimive prispevke o muzeju in arhivu rezijanskih pravljic, ki je nastal na Solbici, o zgodovini Pločawe hiši, kjer ima novi Muzej rezijanskih ljudi svoj sedež, ter o načrtu večjezičnega pouka v Kanalski dolini. Nato je govor o prizadevanjih Elia Berre, dolgoletnega tipanskega župana in enega od ustanoviteljev KD Naše vasi, ki je lani praznovalo 40-letnico delovanja, za ovrednotenje izročila odporništva in slovenske besede v tipanski občini, kjer se slovenskih partizanov spominjajo s številnimi kamnitimi ploščami, tablami ali drugimi obeležji. Tipanska občina je tako tista, »kjer imajo največ javnih napisov v slovenščini,« je ugotovila Namorjeva. V letošnjem Trinkovem koledarju so se spomnili tudi na Valentina Simonittija (12. februarja bo minilo natanko 100 let od njegovega rojstva), obravnavali pa so tudi nekatere simbole in napise, vklesane v kamen, ki jih najdemo v Nadiških dolinah in bi lahko pričali o staroverstvu v teh krajih.

Zgodovinski del prinaša poročila o delu zavezniške razmejitvene komisije po Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, o Demokratični fronti Slovencev v Benečiji, ki je delovala samo od leta 1947 do leta 1954, imela pa je veliko članov - leta 1950 se je na kongresu zbralo 181 delegatov, istega leta pa so pripravili tudi slovenske liste za volitve -, in o raziskavah Štefana Kociančiča v teh krajih (odkril je na primer tudi, da so nekoč v Reziji v šoli otroci imeli pouk tako v italijanščini kot v rezijanščini). Tu so še prispevki o beneških izseljencih v Argentini, o drugi knjižni nabirki, ki so jo organizirali v Kopru, da bi zbrali slovenske knjige za špetrsko dvojezično šolo in o 50-letnici razvejanega glasbenega ustvarjanja Metoda Bajta ter 40-letnici Okteta Simon Gregorčič iz Kobarida.

V poglavju, s katerim spodbujajo ustvarjanje v slovenskih narečjih videmske pokrajine, pa so letos objavili prispevke Mihe Obita, Claudie Salamant, Brune Balloch, Luigija Moderiana in nekatera pričevanja ljudi o slovenskem Čedadu, ki sta jih v sklopu posebnega projekta čedajske uprave in pri katerem je sodelovalo tudi Kulturno društvo Ivan Trinko zbrali in uredili Margherita Trusgnach in Luisa Cher. Likovni vložek prinaša letos osem originalnih Trinkovih risb - ena od teh je tudi na platnici -, ki jih je novembra lani čedajski inženir Ruggero della Torre poklonil KD Ivan Trinko.

Ob Trinkovem koledarju 2018 pa je letos izšla tudi knjiga »Prvi akordi«, ki je posvečena 40-letnici delovanja Glasbene matice v Benečiji oziroma njenemu pionirskemu obdobju, ki se je zaključilo leta 1984, ko se je preselila v prostore sedanjega Slovenskega kulturnega doma, kjer je takrat svojo pot začela tudi dvojezična šola. Uradno so podružnico Glasbene matice v Nadiških dolinah sicer ustanovili 23. maja 1978 v Petjagu, glasbena šola pa je s svojim delovanjem na pobudo Študijskega centra Nediža začela že leto prej. O vsem tem je v četrtek spregovorila Živa Gruden, ki je v njej zbrala tudi dokumentarno gradivo iz arhivov Glasbene matice, predvsem pa iz Študijskega centra Nediža iz Špetra. Knjigo, ki jo je grafično oblikoval Alvaro Petricig, bogatijo pa tudi fotografski posnetki iz tistega prvega obdobja, o katerem pred tem ni bilo veliko zabeleženega.

Več novic na www.primorski.eu