TRST - Življenje tržaškega pravnika Borisa Furlana in njegove družine je bilo pustolovsko in tragično: zaradi fašističnega preganjanja se je moral zateči v Jugoslavijo, kjer ga je po drugi svetovni vojni na smrt obsodila tudi nova komunistična oblast. O njegovem življenju, predvsem pa o življenju njegove hčerke Staše in sina Aljoše, pripovedujeta knjigi Vojna vse spremeni in Domov, ki sta izšli pri založbi Modrijan in so ju v četrtek predstavili v Tržaškem knjižnem središču. Srečanja sta se udeležila tudi Špela Furlan – hčerka pokojnega Aljoše – in nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, v imenu organizatorjev (Narodne in študijske knjižnice ter Slovenskega kluba) pa ga je vodila Poljanka Dolhar. O delih sta spregovorila zgodovinarja Marta Verginella in Gorazd Bajc.

Knjigi sta dragoceni, ker iz dveh različnih izhodišč (moške in ženske) osvetljujeta življenje Furlanove družine. Zlasti iz Stašine knjige Vojna vse spremeni spoznamo, kolikšna je bila živahnost tržaškega slovenskega meščanstva v prvih desetletjih minulega stoletja, vse dokler ga ni fašizem docela uničil. Leta 1894 v Trstu rojeni Furlan se je najprej zaposlil pri Josipu Vilfanu, bil urednik Pravnega vestnika, odprl svojo pisarno in bil kasneje primoran emigrirati v Ljubljano, kjer se je 1936. zaposlil na pravni fakulteti. V sklopu svojega protifašističnega delovanja v vrstah Tigra je sodeloval s francoskimi in britanskimi tajnimi službami, pletel vezi in nemara bil tudi prostozidar. Ko so se nad Jugoslavijo pričeli zgrinjati temni oblaki okupacije, je družina Furlan zbežala na Bližnji vzhod, kasneje v Južno Afriko in še v New York. Po vrnitvi v London je med vojno Boris Furlan postal celo minister v vladi Tito-Šubašić.

Deli pripovedujeta o odprtosti in solidarnosti, ki je vladala med pripadniki generacije, ki je morala skozi težke zgodovinske preizkušnje. V tujini so lahko računali na pomoč dobrih ljudi. Tako Aljoša kot Staša sta želela pristopiti k partizanski vojski. Medtem ko veje iz knjige prvega optimizem in prepričanje v boljši jutri, sta v delu njegove sestre Staše, ki je nastalo v poznejših letih, prisotna nezaupljivost in razočaranje. Boris Furlan je do komunističnih oblasti imel sprva pozitiven odnos, vendar so slednje po vojni postale do njega in njemu podobnih nezaupljive. Leta 1947 je bil aretiran in obsojen na smrt na t.i. Nagodetovem procesu, ki je bil montiran. Po pomilostitvi je v zaporu ostal do leta 1951. Bolehen in zagrenjen je umrl leta 1957. Sodbe s t.i. Nagodetovega procesa so bile razveljavljene šele leta 1991. Hčerka Staša ga je zadnjič videla med vojno, saj je morala pobegniti v ZDA, od koder se ni nikoli več vrnila domov.

Knjigi omenjata tudi težave, ki so jih pri vključevanju v osrednjo slovensko in jugoslovansko družbo v prvi polovici minulega stoletja imeli ljudje, ki so izhajali iz liberalnih družbenih okolij, kakršno je bilo tržaško. V delih objavljena pisma kažejo na visoko stopnjo izobrazbe, izpovedno sposobnost in pronicljivost članov Furlanove družine, ki so se v sozvočju z modernim življenjskim slogom tržaškega meščanstva tudi v matični domovini in na tujem prepoznavali v svobodomiselnih idejah in redno ukvarjali s športom. (mch)