TRŽAŠKA - Vprašanje slovenskih ali dvojezičnih otroških jasli na Krasu je v tržaški občini že nekaj mesecev v središču pozornosti in razprav. Zahodnokraški in vzhodnokraški rajonski svet sta na podlagi novega zakona (št. 65 z dne 13. aprila letos), ki zagotavlja pravico otrok do 6. leta starosti do enake možnosti pri vzgoji in izobraževanju, izrecno pa omenja nemško, slovensko in francosko govoreče skupnosti, predlagala tržaški občinski upravi ustanovitev slovenskih jasli na Krasu (na zahodnem Krasu so pred tem zakonom predlagali, da bi italijanske občinske jasli v Naselju San Nazario postale dvojezične). Tržaška občinska odbornica Angela Brandi je predlagateljem odgovorila, da nove slovenske jasli niso potrebne. Nazadnje so (tudi) o tej temi prejšnji teden razpravljali na zasedanju na sedežu Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ), kjer so poleg predsednikov obeh rajonskih svetov Maje Tenze in Marka De Luise ter predsednika SKGZ Rudija Pavšiča sedeli še občinska svetnika Valentina Repini in Igor Svab (tudi kot predstavnik Sveta slovenskih organizacij), predsednica paritetnega odbora Ksenija Dobrila, ravnatelj deželnega urada za slovenske šole Igor Giacomini, ravnatelj Dijaškega doma Srečko Kosovel Gorazd Pučnik in organizacijski tajnik SKGZ Marino Marsič.

Kot smo poročali, so na tem srečanju začrtali zahteve in predloge, ki jih bosta občinska svetnika obravnavala na sestanku z županom Robertom Dipiazzo. Razprava pa se je mimogrede dotaknila tudi možnosti, da bi ob nadaljnji odklonilni drži desnosredinske občinske uprave razmislili o možnosti odprtja novih zasebnih otroških jasli v slovenskem jeziku, torej da bi Slovenci sami zapolnili vrzel namesto občinskih upraviteljev. »V svoji kratki politični izkušnji sem se že kaj naučila. Zgodba o slovenskih jaslih na Krasu se vleče že dolgo in na tem bomo seveda vztrajali,« pravi Valentina Repini (Demokratska stranka). Sama navaja nekaj podatkov: v edini slovenski sekciji tržaških občinskih jasli, Semidimela pri Sv. Jakobu, je za otroke na voljo 17 mest; od letošnjega leta pa ima Dijaški dom Srečko Kosovel konvencijo z Občino Trst, na podlagi katere sprejmejo tamkajšnje zasebne jasli sedem otrok iz občinskih lestvic (z občinskimi tarifami, ki temeljijo na družinskih dohodkih). Na območju tržaške občine obiskujejo slovenske vrtce 304 otroci, »kar še ne pomeni, da imamo toliko kandidatov za slovenske jasli, a 24 mest, kolikor jih nudi Občina, je glede na to res premajhno število,« pri čemer občinska svetnica pristavlja, da sta tako Sv. Jakob kot Ul. Ginnastica, kjer je Dijaški dom, precej oddaljena od Krasa.

Župan Dipiazza je svoj čas izrazil politično voljo, da se slovenske jasli na Krasu odprejo (»A res, da morajo ti ubogi otroci potovati do Ulice Veronese?« se je tedaj začudil, čeprav je to že njegov tretji županski mandat ...); sam je predlagal njihovo ureditev na sedežu civilne zaščite v Križu. A o tem ni bilo slišati več ničesar. Medtem se nekateri starši odločajo za vpis otrok v vrtce v Sloveniji, kjer včasih tudi nadaljujejo šolanje (kar je slovenskim šolam v Italiji v škodo), vpisujejo otroke v zasebne jasli, kar je pogosto dražje, ali pa v italijanske občinske jasli – vse to zaradi pomanjkanja primerne občinske ponudbe. Pravih podatkov o povpraševanju pa zaenkrat ni.

Ker je pot, kot kaže, strma, je bil na sestanku na sedežu SKGZ tudi govor o morebitni alternativni poti, se pravi odprtju zasebnih jasli na Krasu. Dejstvo je namreč, da Občina Trst teži k temu, da kljub velikemu povpraševanju (prošnje za vpis v italijanske jasli močno presegajo število mest) na splošno ne odpira veliko novih jasli in raje podpisuje konvencije z zasebnimi vzgojnimi središči. »Lahko o tem razmislimo, namesto da samo čakamo politiko. Morali pa bi imeti v mislih večje slovenske ali dvojezične jasli z daljšim delovnim časom, ki bi bile zanimive za celotno ozemlje,« meni Repinijeva.

V tem sektorju ima Gorazd Pučnik, ravnatelj Dijaškega doma, bogate izkušnje. »Če gledamo na razpoložljive podatke, kaže, da so slovenske jasli na Krasu potrebne. Ko bi se recimo odločili za zasebne jasli, pa bi morali jasno upoštevati vse dejavnike. Če hočeš finančno shajati, moraš razmišljati o večjih jaslih z večjim številom otrok, ker se račun drugače ne izide,« meni Pučnik, ki pa je glede dvojezičnih jasli skeptičen, »saj je okolje v naših slovenskih šolah že tako dvojezično, saj se otroci med seboj pogovarjajo v obeh jezikih. Mi že živimo v dvojezičnem okolju«. Dvojezične šole ali vrtci pa so zapletena zadeva, ki ne deluje povsod enako dobro. Po njegovem je vsekakor smiselno, »da narediš nekaj lepega, kakovostnega, da se družine lažje odločijo za tvoje jasli. V Dijaškem domu je Občina odprla drugo sekcijo vrtca, ker je okoli tamkajšnjih jasli krožilo veliko ljudi, ki so bili s ponudbo zadovoljni«.

Pučnik pa opozarja, da je treba pred takimi projekti razpolagati s podatki. Upoštevati moramo, da veliko staršev – najbrž polovica – otrok ne vpiše v jasli. Potem imamo zasebne jasli v podjetjih, kjer so starši v službi (letos so take odprli ob katinarski bolnišnici). Potem so tu jasli v Sesljanu, Dolini, Sežani, Kopru. Natančno bi morali proučiti položaj in ugotoviti, kakšno je povpraševanje, ki pa ga lahko delno tudi sam ustvariš, če ponudiš nekaj kakovostnega za širši krog ljudi.

Na območju tržaške občine delujeta, kot rečeno, edini slovenski občinski oddelek jasli, to so jasli Semidimela v Ul. Veronese (17 mest), in zasebne jasli v Dijaškem domu (okoli 30 mest, 7 v konvenciji z Občino Trst). Na kraškem delu te občine ni nobene ponudbe za slovensko govoreče otroke, saj so jasli na Proseku in Opčinah (te je odprla ena prejšnjih Dipiazzovih uprav, pristojna odbornica pa je bila tudi takrat Angela Brandi) izključno italijanske.

Od Doline do Sesljana, Repna in Sežane
Kakšna pa je ponudba v sosednjih občinah? V Dolini od leta 2004 delujejo občinske jasli, upravlja jih neka socialna zadruga. Otrok je približno dvajset, skupina pa je mešana: slovensko in italijansko govoreči otroci imajo določene skupne in pa ločene dejavnosti. V Sesljanu so dejavne dvojezične občinske jasli Karel Štrekelj (nekaj nad 30 mest). V Repnu pa od leta 2005 delujejo zasebne dvojezične jasli Maja, ki gostijo največ 12 otrok. Njihova upraviteljica Martina Gallina sploh ne oglašuje: »Naših jasli ni niti na imeniku, kljub temu pa vsakič hitro zapolnimo mesta. K nam prihajajo otroci iz slovenskih, italijanskih in mešanih zakonov, s Krasa, a tudi iz mesta in včasih celo iz Sežane, ker imajo nekateri raje manjše jasli kot velik vrtec (v Sloveniji so jasli dejansko združene z vrtcem, ki ga lahko otroci obiskujejo pri enem letu, op. nov.). Če me vprašate, ali bi na Krasu potrebovali še kake jasli s slovenskim jezikom, vam odgovorim, da bi.«

Tu pa tam bo morda še kaka mala »stanovanjska skupina«, dejstvo pa je, da v tržaškem zaledju izbira ni velika. Poleg vsega tega je treba upoštevati dejstvo, da so zasebne jasli (pa tudi javni vrtci onstran meje, kjer znižane cene pridejo v poštev le za davčne zavezance za dohodnino v Sloveniji) za manj premožne družine in matere samohranilke precej težje dostopne kot občinske jasli, kjer na osnovi skromnih dohodkov marsikdo plačuje zelo nizko ceno. To pomeni, da so slovenske družine na tržaškem Krasu prikrajšane za določeno storitev in morajo zaradi tega plačevati višjo ceno (npr. v zasebnih jaslih), peljati otroka več kilometrov daleč (k Sv. Jakobu ali v Ul. Ginnastica) ali pa ga preprosto vpisati v italijanske jasli.

Več novic na www.primorski.eu