Simbol sožitja in skupnih poti, povezovanja kultur in narodov ter sprejemanja različnosti, skratka simbol najboljše Evrope. Vse to je slovenska osnovna šola Ljubka Šorli, ki ji je bila z obrednim prerezom traku včeraj dopoldne izročena nova šolska stavba v Ulici Capitello v Romjanu. Svečano so jo odprli ob udeležbi predstavnikov oblasti, šolstva in slovenske narodne skupnosti. V prvi vrsti so seveda bili učitelji in učiteljice z ravnateljico Sonjo Klanjšček na čelu ter še drugo osebje, ki bodo z otroki glavni uporabniki šole. Skupaj z družinami so poldrugo desetletje čakali na novo poslopje, v katerem bo šola zadihala, predvsem pa rasla in se razvijala. Poseben izziv zanje bo bližina italijanske osnovne šole, s katero so do nedavnega delili prostore, sedaj pa bosta šoli povezovala prehod med stavbama in skupno dvorišče.

Občinstvo je pred šolo sprejel ronški godbeni orkester, nakar sta stavbo blagoslovila župnika iz Ronk in Doberdoba, Renzo Boscarol in Ambrož Kodelja. Natanko ob 10.45 je trak pred vhodom prerezala 13-letna Veronica Vendola, ronška »županja« otrok in mladine; ob njej sta stala župana Doberdoba in Ronk, Fabio Vizintin in Roberto Fontanot. Nagovori političnih mož z le dvema izjemama - to sta bila predsednica Združenja staršev otrok romjanske šole Damiane Kobal in Tomaž Simčič z deželnega šolskega urada - so se zvrstili v prostorni, zračni in svetli jedilnici, ki jo bodo uporabljali tudi za druge namene. Slišali smo, da je zadovoljstvo danes veliko, ker je bila pot do cilja posejana z ovirami, naporna in celo mučna, »zato pa naj to ne bo le kraj poučevanja, temveč predvsem kraj kulture in omike«. Z jutrišnjim dnem - z začetkom šolskega leta - se bo v nove prostore vselilo življenje in nič ne bo več takšno, kot je bilo, ko so zaradi prostorske stiske preselili nekaj razredov v kletne prostore cerkve v Drevoredu Garibaldi ali pa uredili jedilnico na hodnikih šole Brumati.

»Premostili smo nešteto ovir,« je poudaril odbornik za javna dela Livio Vecchiet. »Da smo dosegli cilj, je za našo upravo še ena zmagovita stava v brk vsem tistim, ki trdijo, da na šolskem področju nismo nič naredili. Naše upanje je, da bo avditorij nove šole omogočil izmenjave med slovenskimi in italijanskimi učitelji in da bomo na tem mestu tudi dodatno razvili čezmejno sodelovanje z občino Metlika, s katero so Ronke pobratene. Rasli bomo, če bomo imeli pogum spreminjati okolje,« je še dejal Vecchiet in se zahvalil mnogim, ki imajo z njim zaslugo, da je slovenska šola dobila novo stavbo. Posebej je omenil deželnega svetnika Demokratske stranke Diega Morettija, čigar podpora je občinski upravi omogočila, da je lahko računala na deželni denar. Moretti, ki je včeraj tudi stopil k mikrofonu, je povedal, da je dežela podprla slovenski šoli v Romjanu in Špetru, »ker njuna vloga presega krajevno okolje in ker sta nosilki večkulturnosti«. Dvojezični nagovor sta imela Damiana Kobal in Tomaž Simčič, ki je naglasil da je romanska šola »nenadomestljiv del šolskega sistema slovenske narodne skupnosti v Italiji«. Za župana Fabia Vizintina »naj bo romjanska šola vrata za vstop v naš svet, naj se tu slovenski in italijanski živelj družita in razvijata sožitje, ki bo tudi drugim za zgled«. »Slovenska šola pomeni obogatitev za vse, ne samo za Ronke,« je poudaril župan Roberto Fontanot in spomnil na svoja županska predhodnika Enza Novellija in Livia Furlana, ki sta sprožila postopek za gradnjo šole. Dodal je še podatek, da je ronška uprava vložila v šolske objekte skoraj devet milijonov evrov in pripomnil: »Za uresničitev pomembnih del ne potrebujemo spojitev občin, dovolj je imeti zagotovilo o denarju.«

Da se v romjanski šoli udejanja Evropa, je včeraj zatrdil predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta: »Tu je Evropa, kakršno si želimo - kraj svobodnih ljudi in omike. Odklanjamo Evropo zaustavljenih vlakov, zidov, ograj in pregrad, ki niso le ovira za prebežnike, temveč tudi za prihodnost naših sinov. V naši Evropi spodbujamo k spoštovanju različnosti in vlagamo v šolo, kjer učimo otroke, da bodo jutri znali pravilno izbirati.«

Posebno zadoščenje smo včeraj zaznali pri poslancu Giorgiu Brandolinu: leta 2001 je kot tedanji predsednik pokrajine namreč pridobil za novo romjansko šolo prvi denar, ki je pomenil hkrati prvo oprijemljivo podlago za gradnjo poslopja. Posebno zaslugo za to je Brandolin priznal pokojnima Bernardki Radetič in Mirku Špacapanu, »ker sta si močno želela nove šolske stavbe v Romjanu, ker je to šola slovenske narodne skupnosti in celotnega našega teritorija«.

Po nagovorih so si navzoči ljudje ogledovali novo šolo in neštetokrat smo ujeli pripombo: »Lepa je, prav lepa!«