Poklonili so se bazoviškim junakom, na katere že desetletja spominjajo štiri imena, vklesana v kamniti kraški spomenik, ki stoji sredi borovcev na bazovski gmajni. Letos mineva 87 let, odkar so bili mladi člani ilegalne organizacije Borba Fran Marušič, Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič ob zori ustreljeni na vojaškem strelišču v Bazovici.

Tradicionalna slovesnost se je pričela ob 15. uri, ko so pred spomenik na gmajni prikorakali udeleženci vsakoletnega pohoda na Kokoš. Zaradi slabih vremenskih razmer je proslava letos potekala v okrnjeni obliki (Godbeno društvo Prosek ter skupini Dirty fingers in Kraški ovčarji niso nastopili). Zapel je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pod vodstvom Pie Cah, program so popestrile recitacije Tatjane Malalan, Tjaše Ruzzier in Olge Lupinc, slovesnost pa sta povezovala Elena Husu in Lorenzo Zuffi.

Po uvodnemu pozdravu predsednika Odbora za proslavo bazoviških junakov Milana Pahorja, so številne delegacije položile vence. V prvih vrstah so stali predstavniki političnih organov, krovnih organizacj ter predstavniki partizanskih, borčevskih, antifašističnih, domoljubnih in veteranskih organizacij iz Italije in Slovenije. Na častni straži so tako kot že vrsto let stali taborniki RMV in skavti SZSO.

Slavnostna govora so organizatorji letos zaupali predsedniku Italijanske unije Mauriziu Tremulu ter publicistu in družbenopolitičnemu delavcu Aldu Ruplu. Tremul, ki je spregovoril v italijanskem jeziku, je obsodil vse vrste totalitarnih režimov, ki so divjali v preteklem stoletju ter se spomnil žrtev fašizma in nacizma, pa tudi jugoslovanskega komunizma in njegovih krivic do mnogih Italijanov po drugi svetovni vojni. »Danes imamo pred sabo pomembno nalogo: med terorizmom, ki divja okrog, in migracijskimi tokovi, moramo ohraniti evropsko skupnost in demokratične vrednote, na katerih sloni naša družba. Mlajšim generacijam moramo nepristransko, z intelektualno poštenostjo, prikazati zgodovinska dejstva, ki so nas ranila in jim podati vrednote sobivanja, spoštovanja človekovih pravic ter medkulturnega dialoga«, pravi Tremul. »Na zaceljenih ranah mora med nami zacveteti mir.« Poudaril je še, da sta slovenska skupnost v Italiji ter slovenska manjšina v Sloveniji in na Hrvaškem zelo dober primer evropskosti, saj sta trenutno na poti plodnega in uspešnega sodelovanja.

Aldo Rupel je spregovoril o doživljanju Bazovice in svojih spominih ter »nihajoči zamejski simboliki«. Kot Svetoivančan je v prvih povojnih letih prihajal na zborovanja s skupino odraslih. Ljudi je bilo veliko, kljub odsotnosti tistih, ki so odklanjali osvobodilne zastave. Ko je prišlo leto 1948, je zmanjkal še drugi del rojakov, vse do leta 1956, ko se je Moskva pobotala z Beogradom. V tistem polemičnem stanju, pravi Rupel, je spoznal, da narodnost ne more biti naravnana, temveč je dolgoročna zgodovinsko pogojena kategorija. »V primeru, ko je teptana, ovirana ali postavljena v dvom, je njeno potrjevanje revolucionarna kategorija enako kot sociala in je ne sme, do polne uveljavitve, nadomestiti napačno dojet levi internacionalizem, še manj sedanja desna globalizacija. Zainteresirani urejevalci sveta so menili, da bodo globalizirali zgolj gospodarstvo, a za njim so prišli ljudje; zato sedaj zahteve po žicah in zidovih.« Nadalje je Rupel opozoril, da do narodne zavesti danes ne prihaja več samodejno. »Ni mi jasna zahteva po zavednosti. Do zavesti pelje tankočutna pot vzgoje in usvajanja doživljajev, jezika, krajev, poezije in proze, panoram, športnih dosežkov, televizijske privlačnosti, domislic in iskrivih besednih iger. Sama zahteva je enaka poskusu podtalnega vplivanja na šolarčka, naj vendar na slovenski šoli govori v maternem jeziku, a se izkaže, da mu je mati Furlanka!« Spregovoril je tudi o večkrat žaljivem odnosu do krovnih organizacij in pričakovanju, da bosta kot čarodejki rešili vse težave narodne skupnosti: ko pa nekaj rešijo, na primer vprašanje slovenščine v odnosih do javne uprave, ju mnogi kritiki puščajo na cedilu. »Krovne organizacije so s članicami civilna družba v odnosu do državnega in deželnega ustroja, v njunem okoju pa lahko obstaja učinkovita civilna poddružba.« Rupel pravi, da stvarnosti ni dovolj opazovati in razlagati, stvarnost je treba tudi spreminjati: ali niso tako ukrepali tudi člani Tigra in Borbe?