Mladi iz Vogelj, Dola pri Vogljah in Vrhovelj so si za svoj kraj druženja že pred desetimi leti izbrali stavbo, ki je pomenila trpko ločnico v nekdaj skupnem prostoru. Počasi so jo začeli obnavljati sami. Naposled jim je na pomoč priskočila še občina Sežana, ki je poskrbela za zunanjo obnovo, nekaj denarja namenila za ureditev notranjosti in prostor tudi uradno predala v uporabo mladim. V njem se vse pogosteje srečujejo vrstniki s te in one strani nekdanje meje.

Vid Metljak :«Srečujemo se mladi iz Dola, Vogelj, Vrhovelj in tudi iz Repentabra. To srečevanje je vse bolj povezano, vse več se družimo in seveda tudi zdaj, ko smo dobili dovoljenje, da se srečujemo v tej hiški, nam to veliko pomeni. Ležje se srečujemo in pri tem ne motimo nikogar.«

Mladim ves čas ob strani stoji Razvojno združenje Repentabor, ki ima v prvem členu statuta zapisano, da je glavni namen njihovega delovanja združevanje krajanov z obeh strani nekdanje meje, povezovanje območja Repentabra kot celote.

Bojana Vidmar, predsednica Razvojnega združenja Repentabor: »Repentabor je že 500 let skupna fara, skupna občina, v katero so spadale štiri vasi. Leta 1947 jih je čez noč ločila mejna črta. Še prejšnji dan so bili otroci v skupni šoli, naslednji dan pa so se v Repnu čudili, zakaj otrok iz Vogelj, Dola pri Vogljah in Vrhovelj ni v šolo. Meja je res trdo zarezala. Šola, cerkev, pokopališče – vse je ostalo na italijanski strani in za dolgo časa so se vezi popolnoma pretrgale.«

Zdaj se vezi že nekaj časa počasi, a vztrajno znova pletejo.

Bojana Vidmar, predsednica Razvojnega združenja Repentabor: »V desetih letih, odkar deluje Razvojno združenje Repentabor, smo naredili že veliko. Ustanovili smo združeni mešani pevski zbor, v katerem prepevajo tudi pevke in pevci z italijanske strani, čezmejno se povezujejo vinarji, tudi balinamo skupaj. A rampe na nekdanjem kmetijskem mejnem prehodu nismo odstranili. Povsod drugod so jih, mi pa smo si zadali, da jo bomo prebarvali, popravili in jo ohranili kot spomenik nekega časa, ki si ga nismo želeli in prav je, da je ta čas mimo. Zdaj imamo to srečo, da so se po dolgem času začeli družiti tudi mladi z obeh strani nekdanje meje. Mladi so dejansko živeli v dveh ločenih državah, zdaj pa nekaj naših otrok znova obiskuje repenske šole in počasi navezujejo stike. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.«

Tudi zato so si zadali, da bodo na območju nekdanjega kmetijskega mejnega prehoda uredili še prostor za druženje najmlajših. Najkasneje v dveh letih si želijo v uporabo predati novo otroško igrišče.

Barbara Kampos