TRST - Rim ji je nudil zadoščenja, a tudi razočaranja. Za poslanko Tamaro Blažina se zaključuje desetletno parlamentarno delo, ki mu bodo sledili večja prisotnost v družini, druženje s prijatelji ter uživanje ob potovanjih in knjigah. Najin pogovor je skušal biti kar se da oseben, a seveda na koncu ni šlo brez politike, Mattea Renzija in slovenske manjšine.

Seveda je politična dejavnost vplivala na moje življenje, ne samo družinsko in zasebno, ampak tudi poklicno, še zlasti zadnjih deset let, a tudi prej. Ko sem bila odbornica in županja v Zgoniku sem istočasno opravljala zelo zahtevno in odgovorno službo ravnateljice Slovenskega zavoda za poklicno izobraževanje. Zato sem bila tudi takrat vseskozi zasedena izven doma. Pri tem so bili seveda na nek način oškodovani vsi v družini.

In kako se je na to odzivala družina?
Med družinskimi člani sem vedno imela stoodstotno podporo in pomoč. Verjetno bi brez tega ne uspela izpeljati tako pomembnih zadolžitev. Zadnjih deset let pa je bilo bolj naporno.

Zakaj pa?
Zlasti zaradi tedenskih potovanj v Rim in drugod po Evropi, ter nenazadnje zaradi neverjetne aktivnosti naše manjšinske skupnosti, ki terja od slovenskega parlamentarca stalno prisotnost na deželnem teritoriju. Kljub vsemu pa sem bila prisotna ob pomembnejših družinskih dogodkih, kot npr. zagovarjanje diplome obeh otrok, rojstvo vnukov itd. Vseeno je bilo veliko zamujenih priložnosti in veliko stvari, ki so šle mimo mene. Zasebnega življenja je bilo bolj malo, čeprav sem skušala negovati tudi prijateljstva, kar mi veliko pomeni.

Mislite, da je za žensko politično udejstvovanje težje kot za moškega?
Gotovo je za ženske v politiki, kot tudi sicer, precej težje. Res je, da imamo sedaj bolj naklonjene zakonske predpise, brez nekega radikalnega kulturnega zasuka pa ne bo boljših rezultatov.

Zakaj ne bo šlo na boljše?
Ker je skrb za družino žal še vedno pretežno na ramenih žensk, same pa se čutimo krive, če tega ne opravljamo dovolj redno in dobro. Zelo redko srečaš v politiki moškega, ki bi se čutil krivega za čas, ki ga jemlje družini. Glede možnosti uveljavitve in uspehov obstajajo še nekatere druge zapreke.

Kakšne pa?
Gre za ovire, ki so odvisne od premajhne pozornosti medijev do ženskih predstavnic in od splošnega značaja žensk (manj agresivne, manj brezobzirne, bolj čustvene). Simptomatično je, da na sedanjem političnem prizorišču ni ene ženske, ki bi se potegovala za predsednika vlade, in niti ene ženske (razen Giorgie Meloni), ki bi imela vidno vlogo pri vodenju lastne stranke.

V politiki ste se kot ženska kdaj čutili zapostavljeno?
V svoji karieri se nisem nikoli čutila diskriminirano ali kako drugače prizadeto zaradi spola. Prej obratno, saj mi je to nudilo kar nekaj dodatnih možnosti.

V teh desetih letih ste v Rimu spoznali in srečali veliko ljudi. Bi nam izpostavili eno ali dve osebnosti, ki sta vam posebej ostali v spominu?
Rimska izkušnja mi je omogočila, da sem srečala res nešteto ljudi kot tudi, da sem navezala nova prijateljstva. Naj povem, da se z nekaterimi kolegicami iz senata še vedno srečujemo in obiskujemo. Težko pa je izpostaviti nekaj imen.

Vseeno bi vas prosil, da navedete dve imeni ...
To sta bivši predsednik Giorgio Napolitano ter ministrica za stike s parlamentom Anna Finocchiaro. Oba sodita v "prejšnjo" politično garnituro, ki je - vsaj z mojega vidika - vredna vsega spoštovanja, predvsem zaradi navezanosti na ustavo, na njene osnovne vrednote, kot tudi zaradi spoštljivejšega odnosa do institucij. Zaradi visoke etične drže in kulturne širine zelo cenim poslanca Giannija Cuperla.

Kakšen dogodek vam je ostal v najlepšem spominu?
Zelo se mi je vtisnila v spomin slovesnost, ki se je odvijala v poslanski zbornici ob 70. obletnici osvoboditve. Ob tej priložnosti smo gostili v skupščini nekatere še preživele člane italijanskega odporništva, šolsko mladino in veliko uglednih gostov. Bil je to ponoven dokaz navezanosti demokratične Italije na antifašizem. Najbolj odmeven in zame zelo občuten je bil tudi obisk slovenskega predsednika Danila Türka pri predsedniku Napolitanu. Takrat sem bila res ponosna, da na nek način spadam v obe državi.

Kaj pa razočaranja?
Teh je bilo kar nekaj, začenši s katastrofo okrog izvolitve novega predsednika republike, še zlasti, ko nam zaradi 101 “prostostrelcev” ni uspelo izvoliti Romana Prodija.

Povedali ste, da vam je takrat šlo na jok ...
Takrat sem se zares zjokala, kot tudi kasneje, ko je vodja naše poslanske skupine Roberto Speranza nenapovedano odstopil in nas pustil na cedilu. Ni mi bilo všeč nadalje, kako je prišlo do zamenjave predsednika vlade Enrica Lette, ki ga še vedno zelo cenim.

Kaj pa razkol v DS?
Tudi razkol v stranki sem močno občutila, kajti težko se je sprijazniti z dejstvom, da iz dneva v dan dobiš tvoje strankarske tovariše na drugi strani in se le-ti obnašajo kot tvoji nasprotniki.

Demokratska stranka: velika priložnost ali izgubljena priložnost?
Lahko bi rekla, da sta pravilni obe trditvi. Sama sem zelo prepričano zagovarjala ustanovitev DS, saj sem še vedno mnenja, da Italija potrebuje moderno, reformistično levičarsko stranko z vladno ambicijo. V teku let se je počasi ta ideja nekoliko izvotlila.

Zakaj izvotlila?
Predvsem zaradi notranjih personaIizmov, notranje prepirljivosti in tudi zaradi nekega popuščanja bolj sredinskim težnjam in vsebinam.

Sami ste hočeš nočeš prišli do Mattea Renzija. Tudi on priložnost ali izgubljena priložnost?
Gotovo je vstop Renzija na prizorišče italijanske politike vzbudil veliko zanimanja in pričakovanj, tudi na levici. Rezultat stranke na zadnjih evropskih volitvah (okrog 40 %) je ta pričakovanja še dodatno opogumil, žal pa tega nismo znali izkoristiti.

Kje se je uštel Renzi?
Kot rečeno po evropskih volitvah, nato ker je vse preveč zaletavo, prekomerno individualistično in samovšečno, včasih pa tudi arogantno vodil tako stranko, kot vlado.

Renzi, če dobro razumem, ni po vašem okusu ...
V politiki bi morali prevladati dialog, umirjenost, posluh, vse to, česar Renzi nima in kar postaja na splošno redkost. To bi nas na bližnjih volitvah lahko drago stalo, kljub temu, da je bilo v tej zakonodajni dobi narejeno veliko pozitivnega. Podatki o gospodarski rasti in zaposlovanju so dovolj zgovorni v tem smislu.

Na katere dosežke ste najbolj ponosni?
V teh desetih letih je bilo marsikaj storjenega, čeprav je bil drugi mandat plodnejši, ker sem bila v večini in sem imela za sabo najbolj številno parlamentarno skupino, ki mi je bila vedno ob strani. Vseskozi sem lahko računala tudi na pomoč mojega parlamentarnega sodelavca Livia Semoliča, ki je bil zaradi izkušenj in znanja nenadomestljiv. Prav gotovo je sistemsko financiranje manjšine najmarkantnejši dosežek. Nadalje bi omenila še pozitiven razplet okrog novega zakona o javnem financiranju založniških dejavnosti ter vse zahtevno delo, ki je bilo opravljeno na šolskem področju. Nekaj pomembnih rezultatov sem dosegla tudi za tukajšnji teritorij, začenši s posegi v korist raziskovalnih ustanov ter za reševanje dramatične situacije obolelih zaradi azbesta.

Kaj pa vam ni uspelo in vam je žal, da niste naredili?
Najbolj mi je žal, da se zadeva našega glasbenega šolstva ni premaknila z mrtve točke. Kljub neštetim sestankom in razgovorom do danes še nimamo v manjšini enotnega in opredeljenega predloga o tem, kaj želimo in kako naj se izvaja zaščitni zakon. Še vedno ni bila odobrena ratifikacija Evropske konvencije o manjšinskih jezikih. Mislila sem, da bomo lahko prišli do okvirnega zakona za slovensko šolo, žal pa zaradi vladnih reform na tem področju ni bilo mogoče obravnavati mojega zakonskega predloga.

Pred desetimi leti je slovenska komponenta za parlament predlagala Miloša Budina, strankino vodstvo v Rimu pa je izbralo vas. Kako se spominjate tistega dogodka?
Deset let je dovolj dolgo obdobje, da spomin na posamezne dogodke bledi. Tistega dogodka pa ne morem pozabiti.

Zakaj je tako ostal vklesan v vašem spominu?
Ker je povzročil veliko napetosti, zamer in slabe krvi. Takratna izbira stranke za parlament je ostala kot nekaka črna pika tako znotraj komponente, kot tudi v relaciji komponenta - stranka. Sama sem bila na nek način talec nekih izbir, ki so bile sprejete drugje, pa čeprav sem si sama želela ostati v deželnem svetu. Žal vsakič, ko je govora o kandidaturah, nekaj zaškripa. Verjetno bi bilo treba na to gledati manj obremenjeno in nekoliko bolj odmaknjeno.

Po 4. marcu boste pogrešali Rim?
Zgledalo bi res malo verjetno, ko bi dejala, da ne bom pogrešala Rima, že zaradi tega ker gre za enkratno mesto, ki te vsakodnevno napaja.

Kaj boste, poleg Rima, še pogrešali?
Pogrešala bom marsikaj: od tega, da si stalno v stiku s številnimi zanimivimi ljudmi, do tega, da si vedno v središču pozornosti. Od tega, da se udeležuješ raznih dogodkov na najvišji ravni, do tega, da se vsak dan s svojim delom čutiš koristnega. Po drugi strani pa moram tudi priznati, da sem se določenih zadev nekoliko naveličala.

Česa ste se naveličali?
Še zlasti ne prenašam sedanje politike, ki je groba v obnašanju, površna, ker se v glavnem odvija le preko spleta, ki je verbalno agresivna, in še bi lahko naštevala. Priznati moram, da vse to ni več zame, mogoče le zato, ker sem že prestara in ker pojmujem politiko nekoliko drugače.

To velja tudi za manjšinsko politiko?
Tudi pri reševanju manjšinskih zadev potrebujemo nek nov pristop, nove ideje in načine, ki se lahko udejanijo le z novimi ljudmi. Skratka, kozarec je polovico poln in polovico prazen. Absolutno pa ni mi žal, da sem naredila to izbiro, kar navsezadnje ni tako pogost pojav, še zlasti na tej ravni.

Kaj boste delali, ko ne boste več poslanka?
Čaka me veliko zaostalega dela, saj sem v teh letih zanemarila vse moje arhive, knjižnico, fotografski arhiv itd. Posvetila bom več časa vnukom in družini nasploh ter tako vsaj delno razbremenila moža, ki me je v teh letih nadomestil. Želim si mirnega uživanja ob knjigi, gledališki predstavi, filmu ali predavanju, vse to kar sem doslej počela le občasno. Na obzorju so še potovanja in izleti, ki so bili doslej v mojem dometu izključno v mesecu avgustu.

Kaj pa morebitne nove javne zadolžitve?
Gotovo je, da se ne bom dolgočasila, a se ne bom prepustila skušnjavam kakih novih zadolžitev, kot si nekateri v manjšini domišljajo.

In zakaj ne?
Menim namreč, da ko se nekdo upokoji, naj bi si ne prevzemal novih funkcij, kot je v navadi tudi v naši skupnosti. Slovenci v Italiji premoremo veliko mladih kadrov, ki jim moramo zaupati in jim nuditi priložnost, da se izkažejo.

Sandor Tence

Več novic na www.primorski.eu