Tridesetletnica špetrske dvojezične šole je bila včeraj priložnost za veliko praznovanje. Dogajanje se je začelo popoldne pred centrom SMO, kjer so ob nagovorih uglednih gostov odprli dokumentarno razstavo. Zbrane je najprej pozdravila ravnateljica Šole Sonja Klanjšček, nakar sta spregovorila predsednica deželne vlade Debora Serracchiani, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Prisotnih je bilo še veliko drugih uglednih gostov in predstavnikov organizacij iz videmske, tržaške in goriške pokrajine.
Serracchianijeva je med drugim poudarila, da deželna uprava trdno stoji za špetrsko šolo kot izvirnim modelom, kakor ima dežela dolžnost v vsam oziru varovati in ovrednotiti svoje kultuno in jezikovno bogastvo.
Po nagovoru nekdanjega deželnega šolskega ravnatelja Bruna Forteja, ki je za šolo v obdobju njenega uveljavljanja in rasti veliko naredil, pa je o šoli spregovorila njena dolgoletna ravnateljica Živa Gruden.
Slavnostni govor je, kot povedano, imela Živa Gruden, ki je med drugim povedala: »Ko smo pred tridesetimi leti opazovali naših prvih deset malčkov v vrtcu in se veselili skoraj vsake nove besede, nove pesmice ali risbice, si gotovo nismo predstavljali, da bomo prišli tako daleč. Veseli smo bili, da pogumna, za tisti čas kar predrzna zamisel našega »očeta«, prof. Pavla Petričiča, da si glede na to, da državna šola noče slišati za naš jezik, postavimo šolo sami po meri naše skupnosti, ni v kali zamrla in da je vendarle mogoče priklicati v življenje nekaj, kar so skoraj vsi imeli za nemogoče.
Prav tako: tisti »bastardni« jezik, ki se ne more »ne brat ne pisat«, ki ga vsaka vas drugače zavije, s katerim ne prideš dlje kot do Mosta in ki se ga je marsikdo otepal kot znamenja manjvrednosti, je stopil v šolske klopi, postal je nosilec znanja in s tem počasi pridobival na vrednosti in ugledu.
Prva leta je bilo zlasti druženj med družinami res veliko: prihajali so ne samo starši, temveč tudi stari starši, drugi sorodniki in družinski prijatelji, da se je zdelo, da nas je več; drug drugega so prepričevali in ponavljali argumente, s katerimi pojasnjevati okolju, zakaj so svojega otroka poslali na tako neobičajno in tvegano pot. Predvsem tvegano, kajti marsikdo je mislil, da se v taki šoli otroci ne bodo naučili dovolj, predvsem pa, da ne bodo znali italijansko.
In ko so ti otroci tudi navzven pokazali, da znajo brez problemov prehajati iz jezika v jezik, razumeti, kar jim je ta ali oni pravil, in se v odzivanju suvereno prilagajati sogovorniku, so dvomi in predsodki morali splahneti. Tako je zanimanje za šolo raslo, število vpisov se je večalo, šola pa je utrjevala svojo prisotnost v okolju in postala vse bolj ena od normalnih izbir.
Prav ta zadoščenja in zavest, da ustvarjamo nekaj posebnega in v naših sicer skromnih okvirih tudi velikega, sta nam dajala pogum, da smo vztrajali tudi v časih, ki niso bili lahki. Prebrodili smo dolgo obdobje pollegalnosti, ko nismo imeli niti statusa zasebne šole in so naše otroke uradno šolali neposredno starši, prestali smo obdobja prostorskih in finančnih stisk in doživeli kar nekaj selitev znotraj posameznih sedežev in s prvotnih prostorov, kjer smo danes odprli dokumentarno razstavo, v preurejeno stavbo opuščene poklicne šole v Ažlinski ulici, ter nato iz nje, kar še danes vsi krepko občutimo.
Na naši poti nismo bili sami: stale so nam ob strani deželne organizacije naše narodnostne skupnosti, imeli smo tako finančno kot politično podporo same deželne uprave. V Sloveniji smo že od vsega začetka lahko računali na pomoč Ministrstva za šolstvo, pozneje pa tudi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na poti javnega priznanja in dograjevanja so nam pomagali naši parlamentarci. V ključnih trenutkih smo tudi na šolskem ministrstvu v Rimu našli odprte sogovornike, vse od svoje ustanovitve pa nas podpira in ščiti Deželni šolski urad. Predolgo bi bilo, če bi hotela omeniti tudi vse ljudi, ki stojijo za tem naštevanjem, vsem pa naj gre naša iskrena zahvala.
Gojimo in razvijajmo naš jezik, skrbimo, da ne usahnejo tisti viri, ki ga prav z vsake naše vasi napajajo z bogastvom različnosti in pristnosti, obenem pa negujmo tudi višje oblike, ki nam omogočajo širše poglede. Povzpeti se moramo visoko, če hočemo, da bo naš pogled segel daleč. Zato pri delu v šoli nikoli nismo občutili potrebe, da bi izbirali med narečjem in knjižno slovenščino, saj smo se vedno zavedali, da nam je potrebno oboje. In da poleg tega potrebujemo tudi državni jezik in druge jezike, da bodo naši otroci enakopravni državljani Evrope.
To je didaktično jezikovni model, ki našim dolinam omogoča ohranjanje njihovih specifičnih značilnosti, čezmejno povezovanje in sodelovanje ter odpiranje v svet. Vsako omejevanje na krajevne govore in zanikanje njihove slovenske narave, ki ga nekateri zadnje čase predlagajo in ki se je žal vsililo tudi v občinske akte, pomeni zapiranje v samozadostnost, gledanje nazaj, odklanjanje razvojnih možnosti in ne vodi nikamor. Šola takih gledanj ne more sprejemati, ker je po svoji naravi usmerjena naprej«, je še povedala Živa Gruden.