Ivan Vogrič v knjigi Viktor in Elisa preplete osebno - ljubezensko - zgodbo Viktorja Dolenca in Elise Lovisoni ter družbeno-politično realnost njunega časa in prostora - torej druge polovice 19.stoletja. Knjiga je hkrati literarna in zgodovinska pripoved.

In čeprav Viktor Dolenc v svojem rojstnem kraju ni prav dobro znan, to ne pomeni, da ni znan v drugih okoljih, pojasnjuje avtor Ivan Vogrič.

»V dobi, v kateri je živel, je bil znana javna osebnost. V drugi polovici 19.stoletja, v času taborov, je zaslovel. Na zborovanjih na odprtem, ki so jih prirejali, da bi podkrepili narodne zahteve. Dolenc je bil med govorniki na prvem primorskem taboru v Šempasu leta 1886 in na drugih pomembnih taborih na Primorskem, na gradu Kalc in Hrvaškem, v Kastvu. Bil je ljudski tribun, ki se je kot govornik v javnosti zelo dobro znašel.«

Ključna v njegovem življenju je bila selitev v Gorico, kjer se je šolal in nato dobil delo je dobil v Solkanu. Prav delo ga je pred 150 leti pripeljalo v Červinjan, v lekarno italijanske družine Lovisoni.

»Tam sta se nekako zagledala. To je bila ljubezen na prvi pogled bolj zanjo, kot zanj, on je okleval, bi , ne bi, bi ... Poročila sta se kasneje, leta 1873 v Gorici, kjer je on že živel prej. Tam sta začela naslednjo etapo. «

Govorimo torej o zvezi mladoslovenca, človeka, ki so ga zanimale ideje francoskega razsvetljenstva, predanega narodni rodoljubni stvari, opisuje Vogrič in dekleta iz italijanske iredentistične družine. Vendar so se v tistih časih nasprotne strani še tolerirale.

Viktor Dolenc se je v Gorici zalo dobro vključil v narodno politično življenje. Po nekaj trenjih in razočaranjih ter osebni tragediji, ko je Viktorju in Elisi umrla ena od hčerk, se je družina preselila v Trst.

»Tam se je kmalu priključil družbeno političnemu društvu Edinost in sooblikoval istoimenski časopis. Dejaven je bil pri Sokolih, pri družbi Sv. Cirila in Metoda, ki je ustanavljala ljudske šole in vrtce.«

Knjiga Viktor in Elisa ima podnaslov: njegova in njena zgodba v senci zgodovine. Predgovor knjigi je napisal sociolog in pisatelj Igor Škamperle, tržačan, z družinskimi vezmi v Senožečah, ki med drugim pravi, da gre za prijazno poročilo nekega ne tako zelo oddaljenega obdobja.

Trst, kot ga poznamo danes, ne bi bil takšen, brez Viktorja Dolenca. Ivan Vogrič nas spomni, da je Dolenc predlagal dotlej nepredstavljivo to je ustanovitev Narodnega doma. A njegovega odprtja ni dočakal, umrl je mlad. Na pogrebu pri Sv. Ani se je zbralo 4000 ljudi.

Daljši prispevek Tjaše Škamperle o romanu Ivana Vogriča Viktor in Elisa lahko slišite v Sotočjih.