TRST - Na eni strani Peer Gynt, na drugi Ismena: severnjak in južnjakinja, Norvežan in Grkinja, dramska junaka, ki vsak zase ...tisoče let in kilometrov daleč ... iščeta svoj prostor pod soncem. V znamenju teh dveh junakov se začenja nova sezona Slovenskega stalnega gledališča. Od danes do nedelje bo v veliki dvorani tržaškega Kulturnega doma na sporedu Ibsenova drama Peer Gynt, ki je nastala v režiji Eduarda Milerja in koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim. Od 13. novembra pa bo v klubskih prostorih v četrtem nadstropju zaživel monolog sodobne nizozemske dramatičarke Lot Vekemans Ismena, njena sestra. Za režijo je v tem primeru poskrbel Igor Pison, v glavni vlogi nastopa Nikla Petruška Panizon.
Predstavi, ki bosta uvedli letošnjo sezono, pod katero se podpisuje umetniški vodja Eduard Miler in poteka pod skupnim naslovom Večplastnost Jaz-a, so včeraj predstavili na tiskovni konferenci. Kot je uvodoma spomnila predsednica SSG Breda Pahor, je vsak začetek sezone prazničen, tokrat pa se lahko v Trstu veselijo dvojnega gledališkega praznika. Po eni strani predstave, ki je bila po ljubljanski premieri deležna izjemnih ocen, kar predsednico utrjuje v prepričanju, da bo zadovoljila tudi domače abonente. Po drugi pa antične monodrame, ki v središče postavlja sodoben ženski glas.
Delo Henrika Ibsena je priredila Žanina Mirčevska, stara znanka tržaškega teatra (tu je na primer pred leti že soustvarila predstavi Art Export in Samomorilec), ki je prisotne prevzela s svojo prodorno analizo Peera Gynta. Po njeni oceni je ta Ibsenova drama najbolj odigrana in priljubljena med gledališčniki, ker gre za tako rekoč neskončno besedilo, v katerem vsakdo najde nekaj zanimivega, »pravo minirano polje interpretacij«. V ljubljansko-tržaški postavitvi so v središče postavili »slehernika, ki o sebi misli, da je posebnež, neponovljiv in lahko v svoji domišljiji doživi vse ... in postane celo profet, znanstvenik ali nadčlovek«. V tem Peerovem obnašanju lahko prepoznamo tudi sodobnega človeka. »V svojem domišljijskem svetu smo vsi lahko vse, ampak v realnem življenju manjkajo naša konkretna dejanja. Najlažje je iz udobja naslanjača kritizirat svet, ampak kaj res naredimo, da bi ga spremenili?«
Ibsen je z dramo Peer Gynt hotel obračunati z Norvežani svojega časa, zato je glavni junak »polovičar, egoist, egocentrik, vendar tudi simpatičen, zaradi česar smo nad njim vsi fascinirani. Vsi smo na nek način Peer Gynt. Vsi gojimo v sebi sadovnjake egoizma. Lepo je to priznati in sprejeti,« pravi Mirčevska in opozarja, da gledalci sledijo celotnemu loku njegovega življenja, le, da se vse dogaja v njegovi glavi ... kot na nekem virtualnem potovanju. »Pripeljemo ga celo do te točke, da se vpraša, če je sploh bil, če je res obstajal,« pristavlja režiser Eduard Miler. »V naši predelavi sedem igralcev interpretira vseh štirideset junakov, kolikor jih predvideva Ibsenov tekst. Nobene epizode nismo spustili, le predelali smo jih.«
Osrednji trenutek drame predstavlja znameniti “monolog čebule”, v katerem Peer Gynt (igra ga Matej Puc) odkriva različne plati svojega jaza. »Čebula je sestavljena iz več plasti, v sredini pa je votla. Tudi mi smo večplastni, enkrat si to, drugič nekaj drugega ... vprašati pa se moramo, s čim bomo zapolnili svojo praznino. Vsakdo bi jo moral zapolniti kot želi: z delom, družino, ljubeznijo,« pojasnjuje dramaturginja.
Režiser pravi, da je predstava nastala na podlagi intenzivnih pogovorov z Žanino Mirčevska in Igorjem Pisonom, v katerih se je zrcalila tudi njihova vizija gledališča. »Kaj nam pravzaprav omogoča to delo, kaj si upamo izluščiti iz gledališča? Združili smo dve gledališči, po ljubljanski premieri smo optimisti, a kljub vsemu živčni. Najbrž smo zato gledališčniki malo egocentriki, saj nikoli ne vemo, kako bo. Tudi zato, ker mi ne delamo ziheraških predstav, mi tvegamo,« je prepričan Miler.
Peer Gynt bo na velikem odru na sporedu do nedelje: vse ponovitve bodo opremljene z italijanskimi podnapisi, pol ure pred začetkom je predvidena predstavitev predstave, v gledališki kavarni pa bodo ponujali celo jedilnik, ki ga je navdihnil Peerov svet.
Smo junaki ali strahopetci?
Igor Pison pravi, da ga od nekdaj fascinira antični teater, še najbolj predelave njegovih mitov. Tak primer je predstava Ismena, njena sestra, ki si jo je prvič ogledal v Berlinu, prihodnji petek pa bo v slovenskem prevodu prvič zaživela tudi v klubskih prostorih tržaškega Kulturnega doma. Napisala jo je nizozemska dramatičarka Lot Vekemans, avtorica dramskih besedil za otroke in odrasle, ki so jih uprizorili že na vseh celinah. V monodrami Ismena, njena sestra je dala besedo Ismeni, skoraj nepoznani hčerki kraljeve družine, katere člani so veliko bolj poznani sestra Antigona, oče Ojdip in mati Jokasta. Ismena doslej ni imela besede na gledališkem odru oziroma je bila, kot je spomnil Pison, v najboljšem primeru »sparring partner« slavne sestre. Nizozemska avtorica jo je končno postavila v središče gledališkega dogajanja in ji dala besedo. »Zanimivo, kako nam avtorica Ismeno pokaže v drugačni luči in v nas vzbudi dvom: morda pa se je sama odločila, da ne bo v prvi vrsti ... Zanimivo se mi zdi tudi to, da nekdo, ki je že tri tisoč let mrtev, raziskuje samega sebe in se pokaže pred publiko.« Pod Pisonovo režijo bodo Ismenino pripoved obogatili tudi nekateri mediji, ki niso del antičnega sveta (med včerajšnjo pokušnjo na primer karaoke ...).
Ismeni bo glas in telo posodila Nikla Petruška Panizon. Po njeni oceni je Vekemansina predelava zelo ostra, globoka, sodobna, tudi direktna, kar jo približuje današnjemu načinu sporočanja. Ismeno prikaže kot žensko, ki si je želela le normalno živeti, »najbrž tudi zato, ker večkrat hrepenimo po tem, kar nimamo«. Kot žensko, ki se sprašuje: smo junaki ali strahopetci? Vsi pač ne moremo biti junaki, nekaterim za to preprosto zmanjka poguma ... (pd)

Več novic na www.primorski.eu