V novem, po mednarodnih standardih urejenem arhivu Glasbene matice pa hranijo spričevalo, ki ga je Pavli ob koncu šolskega leta 1919/1920 izdala Podružnica Glasbene matice v Trstu. In ker so arhivi tudi prave zakladnice zgodb, v njem izvemo, da je v Trstu rojena deklica v tistem šolskem letu obiskovala prvi letnik klavirja in »elementarne glasbene teorije za šolsko deco (zborov naraščaj)«. Da je bilo njeno »vedenje prav lepo« in njena »pridnost velika«. Predvsem pa izvemo, da je Glasbena matica njeno spričevalo izdala 11. julija 1920. Ki je najbrž bil običajen, nepomemben poletni dan in bi kot tak tudi ostal, če ne bi dva dni kasneje velik del arhiva Glasbene matice zgorel v plamenih Narodnega doma. Spričevalo male Pavle Berger je tako dobilo izredno vrednost – zgodovinsko, politično, za marsikoga tudi sentimentalno.

V tistem istem Narodnem domu, ki vse od julija 1920 ni več dom Glasbene matice, tiskarne Edinost (ki je natisnila Pavlino spričevalo) in ostalih slovenskih ustanov, bodo danes ob 18. uri uradno predstavili Deželni arhiv Glasbene matice v Furlaniji - Julijski krajini. O njem bo spregovorila muzikologinja in arhivistka Katarina Kraševec, ki je zadnji dve leti sistematično razvrščala, popisovala, urejala na tisoče papirjev, fotografij, notnega gradiva. Nekatere izmed najdenih skladb bodo tudi zazvenele na današnji slovesnosti, na primer pesmi za glas in klavir, ki ju je na besedilo Karla Široka uglasbila Breda Šček. Ali pa tista Elegija za violino in klavir (Solza na grobu naših junakov), ki jo je napisal reški skladatelj Enrico Hinko Simonich.

Arhivistka Katarina Kraševec pravi, da kdor ima arhiv, ima moč. In da je vzpostavitev arhiva Glasbene matice zelo velikega pomena, saj bomo z njim zamejski Slovenci še bolj zakoreninjeni v tem prostoru, bolj opazni, bolj vidni. Z vsakim izgubljenim dokumentom nas namreč je manj, z njim se izgubi tudi del naše identitete. Zato med pogovorom v šolskih prostorih v Rojanu večkrat ponovi, da arhiv Glasbene matice zadostuje mednarodnim standardom ISAD (G) in da je treba biti pri razvrščanju, popisovanju, urejanju fonda zelo natančni. Arhiv Glasbene matice je nekoč že zgorel, tudi ob selitvah se je najbrž marsikaj izgubilo: če bi se to ponovilo, bi po novem vsaj imeli natančne podatke o poslovanju in delovanju ustanove. Seznam gradiva je bil delno že objavljen v Evidenci arhivskega gradiva v tujini, ki ga izdaja Arhiv Republike Slovenije, preostali del še bo. Tega se zelo veseli ravnateljica Glasbene matice Milena Padovan, saj imajo raziskovalci tako možnost, da se tudi preko spleta poučijo o tem, kaj hranijo v tistih okrog devetdesetih kartonastih škatlah, v katere je arhivistka Katarina skrbno zlagala dokumente – opremljena z rokavicami, včasih, ko so bili posebno prašni, celo z masko in kombinezonom. Vsi so varovani v brezkislinskem papirju, da jih zob časa ne bi dodatno načel.

Fond Glasbene matice ima tri podfonde – Gorica, Špeter, Trst. Vsebuje pa tudi tri samostojne fonde: Pevsko in glasbeno društvo, saj je bila leta 1909 Glasbena matica v Trstu ustanovljena s tem imenom in kot podružnica Glasbene matice v Ljubljani; Zveza slovenskih kulturnih društev oziroma njena predhodnica Slovenska prosvetna zveza; osebni arhiv Oskarja Kjudra. Dogovarjajo pa se še za pridobitev nekega zasebnega goriškega arhiva.

Vsak fond je živ organizem, pravi arhivistka Katarina, vedno znova jo preseneča, kaj najdeš v njem. Vsi dokumenti so pomembni, saj raziskovalcem ali tudi samo radovednežem nudijo vpogled v tak ali drugačen svet. Nekateri pa so kljub temu pomembnejši, za raziskovalce zanimivejši. V Mariboru rojena arhivistka se je na primer najbolj razveselila tistega Psalma skladatelja Giuseppeja Rote v rokopisu Vasilija Mirka, ki nosi datum 10. 10. 1901 in bi lahko bil najstarejši notni zapis takrat sedemnajstletnega Mirka. Njegovih osebnih pripomb k Pravilom Glasbene matice, ki jih je pripravil septembra 1945. Ali matrice Slovenskih narodnih pesmi, ki jih je priredil Ubald Vrabec in jih je leta 1947 tiskala na ciklostil Slovensko-hrvaška prosvetna zveza.

In seveda tistega spričevala Pavle Berger, ki nosi datum 11. julij 1920 ...

Več novic na www.primorski.eu