VIDEM – Sin dalmatinskih ezulov, ki se je naučil slovenščino in v Vidmu promovira ter prireja tečaje slovenskega jezika. Mario Canciani (podpisuje se tudi z izvirnim družinskim priimkom Canciano) ni torej samo priznani zdravnik (pediater pnevmolog), temveč vsestransko družbeno angažirana osebnost, od leta 2008 tudi videmski občinski svetnik. Kot zdravnik je služboval v tržaškem Burlo Garofolu, sedaj vodi oddelek za alergične bolezni na videmski pediatrični bolnišnici. Najin pogovor je potekal v slovenščini.

»Moja družina je bila hrvaškega porekla, moj materni jezik je bil istrski dialekt. Rodil sem se in doraščal v popolnoma večjezičnem in večkulturnem okolju. To je močno zaznamovalo ne le moje otroštvo, temveč tudi moje življenje,« pravi naš sogovornik.

Jezikovne zapreke so mu bile vedno tuje, saj se je italijanščina v družini in v taborišču prepletala s hrvaščino in z istrskim narečjem. Iz Škocjana se je Mario z družino preselil v Trst in sicer v Rojan, kjer je slišal prve slovenske besede in spoznal slovenske vrstnike. Slovenski otroški vrstniki so bili njegovi prvi »učitelji« slovenščine. Pot ga je nato vodila na univerzo, v Burlo Garofolo in nato v Videm. Za njegov ponovni stik s slovenščino je zaslužen sedanji župan Furio Honsell, ki je bil takrat rektor tamkajšnje univerze.

Rektorju, ki je po rodu iz Genove, se je zdelo ne le potrebno in spoštljivo, temveč čisto normalno, da spozna Beneško Slovenijo in Benečane ter njihov jezik. V tem sta si bila v popolnem sozvočju s Cancianijem, ki ga je Honsell leta 2008 prepričal, da na županovi občanski listi kandidira za videmski občini svet, v katerega je bil z velikim številom preferenc spet izvoljen leta 2013. Honsell je zdravniku poveril izvedbo multikulturnega občinskega projekta, iz katerega so se potem rodili tečaji slovenščine in dopolnilni pouk v slovenščini za malčke iz otroških vrtcev, ki smo ga pred kratkim predstavili v Primorskem dnevniku.

Canciani je v Vidmu spoznal mnoge Benečane, ki so se tja preselili. Danes ocenjuje, da v mestu in okolici živi okoli 10 tisoč ljudi slovenskega porekla. »Vzemite v roke telefonski imenik in boste videli koliko je na Videmskem slovenskih družinskih priimkov,« pravi zdravnik, po katerem so Slovenci imeli pomembno besedo v zgodovini Vidma. Slovenska skupnost je v 17. stoletju bila ena glavnih pobudnic in ustanoviteljic prve videmske bolnišnice, Slovenci iz Benečije in Rezije so bili stalni gostje videmskih rokodelskih in živilskih sejmov. Skratka Slovenci v Vidmu niso noben tujek, temveč so tesno povezani z razvojem mesta.

In kako je videmska skupnost sprejela tečaje slovenščine? »Brez nobenih težav in predsodkov,« odgovarja Canciani, ki navaja le eno protestno demonstracijo neofašističnega gibanja Fiamma tricolore pred šolo, kjer se je odvijal tečaj slovenščine. Peščica protestnikov je raztegnila transparent z napisom No alla slavizzazione del Friuli (Ne slovanizaciji Furlanije), prišli so policisti Digosa in sestavili zapisnik. In to je bilo vse. »Žal mi je le, da nas videmska občila praktično bojkotirajo in delajo, kot da nas ni. To velja še posebej za dnevnik Messaggero Veneto, ki ga vodi Tommaso Cerno, odgovorni urednik z beneškimi koreninami,« obžaluje Canciani. Čez dve leti bodo v Vidmu občinske volitve in Honsell zaradi dveh mandatov ne bo več kandidiral za župana. »Upam, da bo na volitvah znova zmagala odprta in napredna politična opcija. Lahko imamo namreč še kako dobre pravne osnove in istočasno zgodovinske podlage, če pa ni politične volje bodo tudi naši napori za ovrednotenje videmske večjezičnosti šli v nič,« dodaja naš sogovornik. Pri tečajih slovenščine ne gre samo za logistiko in za praktične rešitve (prostori, učitelji itd.), ampak tudi za naklonjeno politično in širše kulturno okolje.

Tečajev slovenščine (vodi jih Alen Carli) v Vidmu se v povprečju udeležuje 40 slušateljev, ki jih prireditelj nato povabi še na strokovno-turistično ekskurzijo v Slovenijo. »Zanimivo, da se na naše tečaje v zadnjih letih vpisujejo ne le potomci slovenskih družin, ki hočejo spoznati svoje pozabljene ali zamolčane slovenske korenine. Mnogo je namreč tudi mladih Furlanov, ki nimajo nič skupnega s Slovenci, a se želijo naučiti slovenskega jezika iz čisto praktičnih razlogov. To so mladi podjetniki in zaposleni v furlanskih podjetjih, ki trgujejo s Slovenijo in ki ocenjujejo, da za posle in trgovinske izmenjave nista dovolj italijanščina in angleščina,« nam je razkril še Canciani. Pozdravite Rojan in Rojančane, nam je priporočil.

Več novic na www.primorski.eu