Tetovaža na levi roki. Črn kompresijski rokav na desni. Kompresijska nogavica na desni nogi. Siva bombažna opornica na levem kolenu. Beli športni copati in nogavice. Srebrna uhančka na obeh uhljih. Gologlavi odbojkar Sloge Tabor Televita Francesco Biribanti na odbojkarskem polju ne more uiti niti najbolj nepozornim očem. Skoraj dva metra visoki možakar doma iz Ternija je mimogrede v nedeljskem derbiju proti združeni ekipi Olympii dosegel 21 točk.

Čisto v drugi preobleki se je simpatični in zgovorni Francesco (letnik 1976, 17. januarja je praznoval štirideseti rojstni dan) predstavil na intervjuju v tržaški kavarni pri Borznem trgu. Čepice si ni snel. Nosil je očala. Težko bi ga kdo prepoznal.

»Na igrišču sem čisto druga oseba kot v vsakdanjem življenju. Med tekmo delujem agresivno. Doma pa sem miren in sproščen,« se je opisal Biribanti, ki je bil v Italiji dvakrat državni prvak. »S Cuneom, ko sva igrala skupaj z Gregorjem Jerončičem, in Trevisom. Drugi ‘scudetto’ pa sem zmagal v Iranu z ekipo Payakan,« se svoje uspešne kariere spominja odbojkar Sloge Tabor. In dodaja: »Pika na i je bil evropski naslov z italijansko izbrano vrsto leta 2003 v Nemčiji. Z nami je takrat igral tudi goriški odbojkar Matej Černic. Nato žal nisem odpotoval na olimpijske igre v Atene. Selektor se je raje odločil za Simeonova.« V A1-ligi je Francesco igral šestnajst sezon, v A2-ligi pa dve.

Vzljubil sem jo sam. Začel sem relativno pozno. Šele pri štirinajstih letih. Pred tem sem preizkusil tudi druge športe, ki mi niso bili všeč. Že po prvi sezoni so me poklicali na poskusni trening k Sisleyju v Treviso, pri katerem so me takoj angažirali. Iskali so visoke igralce. Že po drugi sezoni sem v Trevisu igral v B-ligi. Šolo sem nadaljeval v Venetu. Od doma sem odšel zelo mlad.

Kako je prišlo do stika s Slogo Tabor?
Lani sem z ekipo Hydra Volley iz Latine igral v B1-ligi. Žena pa je Tržačanka (skupaj imata dva otroka op. av.). Stalno sem bil na cesti med Lacijem in Trstom. Po lanski sezoni sem se odločil, da ne bom več toliko potoval. Vedel sem, da prijatelj Jerončič trenira neko ekipo v Trstu. Iskal sem telovadnico, kjer bi lahko treniral. Našel sem jo v Repnu. Ivan Peterlin mi je tako ponudil to možnost, ki sem jo brez večjih pomislekov sprejel.

Ali ste imeli tudi druge ponudbe?
Snubili so me tudi drugi klubi v B1- in A2-ligi. Lahko bi znova igral v Iranu. Izbral sem družino, saj sem že preveč časa preživel brez Elise in svojih sinčkov. Zdaj imam tudi več prostega časa.

V Repnu se večkrat pojavlja tudi libero prvoligaša iz Piacenze Loris Manià.
Lorisa poznam že od leta 2009, ko sva skupaj igrala za Modeno. Odličen fant.

Igrali ste v Trevisu, Loretu, Fanu, Ravenni, Palermu, Latini, Veroni, Coriglianu, Cuneu, Modeni, Reggio Emilii ... kam se ne bi več vrnili?
V Corigliano, kjer nas sploh niso izplačali do konca.

Za kateri klub pa bi podpisali novo pogodbo brez vsakršnih pomislekov?
Za Modeno. Pa tudi Cuneo. Če bi me znova poklicali, bi jim za katerokoli vlogo priskočil na pomoč. Vrhunsko organizira kluba.

Ali je Modena, ki je v nedeljo osvojila državni pokal, tudi glavni favorit za zmago državnega naslova?
Absolutno. Edinole sami si lahko zakomplicirajo življenje. Razočarala me je Macerata.

Kaj pa Modena v ligi prvakov?
Tam je konkurenca hujša. Favoriti so ruski in poljski klubi.

Kako bi opisali vašo izkušnjo v Iranu?
Igral sem za glavno teheransko ekipo. Izkušnja v Iranu je bila posebna. Po svoje zanimiva in poučna. Bil sem edini tujec. Islam igra v državi pomembno vlogo. Jaz sem to spoštoval in zaradi tega nisem imel nobene težave. V Teheranu vlada sproščeno vzdušje.

Ali bi nam našteli vaše tri najboljše prijatelje?
Marco Molteni, ki je igral z mano v Latini, Dante Boninfante in nato bi omenil še Leondina Giombinija, Hrista Zlatanova in Samueleja Papija, s katerimi se družimo poleti v Ravenni na prireditvi Bovelix v spomin na prijatelja Vigorja Bovolento.

Trije najboljši italijanski odbojkarji ...
Cristian Savani, Alberto Cisolla in Samuele Papi.

Trije najboljši tujci ...
Srba Goran Vujević in Vladimir Grbić ter Brazilec Endres Gustavo.

Trije najboljši trenerji ...
Giampaolo Montali, čeprav se nisva razšla na najboljši način, Roberto Santilli (trenira v Avstraliji) in Piero Moducci, ki zdaj trenira v Španiji.

Trije najboljši klubi ...
Modena, Cuneo in Treviso.

Ali ste morda obiskali Andreo Gianija, ki vodi Verono in je tudi selektor Slovenije?
Nisem ga že dolgo, čeprav sem nameraval v Ljubljano. Skupaj sva leta 2003 osvojila evropsko prvenstvo. Poznam ga zelo dobro. Vem, da je odličen trener. Ni slučaj, da je Slovenija evropski podprvak. Imajo odličnega trenerja. Predvsem pa so slovenski odbojkarji veliko napredovali. Vsi igrajo v najboljših evropskih ligah ... Urnaut, Gasparini in drugi. Na tako visoki ravni se nič ne zgodi slučajno. Vse je sad vloženega truda in dela. Podobno se je zgodilo reprezentanci Irana. Ko je postal selektor Velasco, so Iranci postali azijski prvaki. Tudi nogometna reprezentanca Slovenije bi potrebovala nekoga kot je Giani. Slovenci so tudi dobri nogometaši. Maribor vzgaja mlade.

Italijanska moška odbojkarska reprezentanca ima vozovnico za olimpijske igre v Riu de Janeiru. Ali bodo prinesli domov kolajno?
Konkurenca je izjemno huda. Težko pa bodo odnesli domov zlato kolajno. Morali bi igrati 120 odstotno in upati, da drugi niso v najboljši formi. Glavni favorit bo Francija.

Kakšni so bili občutki, ko ste igrali prvo tekmo v B2-ligi?
Že lani v B1-ligi je bilo prvenstvo povprečno. Letos je še za odtenek slabše. Treba se je privaditi. Naša zasedba je močna: če igramo, kot znamo, premagamo vsakogar brez večjih težav.

Tudi treningi so lažji. Ali ste se privadili novemu režimu?
Telo profesionalca močno občuti to spremembo. Še do lani sem treniral dvakrat dnevno. Treningi so bili veliko bolj intenzivni. Ko manj treniraš, občutiš po tekmah več bolečin. Zaradi tega še vedno treniram več kot drugi.

Ali ste morda vedeli, da na tem območju živimo tudi Slovenci?
Bom pošten: nič nisem vedel. Od »slovenskega« sem poznal le blejski ACH, ki pa nima veze s Slovenci v Trstu.

Kako je z vašo slovenščino?
Poznam le besede, ki niso najbolj elegantne (smeh).

Kaj načrtujete v bližji prihodnosti?
Ko sem sprejel ponudbo Sloge Tabor, sem se obenem odločil, da bom začel tudi trenersko pot. Že v nedeljo bom na klopi z mladinsko ekipo Sloge Tabor.

Torej razmišljate, da bi kmalu obesili čevlje na klin?
Še ne. Zagotovo bom igral tudi v prihodnji sezoni. Enotna B-liga bo zanimiva in bolj kakovostna. Nato bomo videli. Konec sezone bom tudi letos odšel v Libanon, kjer bom igral finale končnice prve lige. Letos ne bi rad igral, ampak bi rad le treniral. Odvisno pa, kdo me bo angažiral.

Ali vam je všeč Trst?
Krasno mesto. Zdi se mi, kot da ne bi bilo italijansko. Vsem povem, da je Trst srednjeevropsko mesto. Čisto drugačno od rojstnega Ternija, kjer nimamo morja.

Kaj pa Tržačani?
Sprva ste zaprti, nato pa ste me lepo sprejeli.

Ali zahajate v Slovenijo?
Večkrat gremo čez mejo na kosilo ali večerjo. V Sloveniji kupujemo tudi meso. Moja žena Elisa, nekdanja košarkarica, nekaj slovenščine razume.

Rekli ste, da imate veliko prostega časa. Kaj radi počenjate, ko ste sami?
Ko so otroci v šoli, rad ustvarjam z lesom. Všeč so mi mizarska dela. Rad imam tudi glasbo in ribolov.

Jan Grgič

Več novic na www.primorski.eu