Znameniti slovenski glasbenik Radovan Gobec (1909–1995) velja za glasbenega ustvarjalca, ki si ni pridobil samo neminljivih zaslug za slovenski narod, temveč je bil do zadnjega tesno ter čustveno povezan tudi s Koroško. O tem pričata med drugim njegovi skladbi O Podjuna na besedilo Milke Hartman (te dni se ravno spominjamo 120-letnice njenega rojstva) in Lepa moja si Koroška na besedilo Janeza Pernata. Koroškim glasbenim ustvarjalcem, npr. šmihelskemu organistu in pevovodji Miheju Sadjaku, je bil vsa leta v veliko strokovno pomoč.

Še posebej je bil povezan s Šmihelom in to od zgodnje mladosti. Iz Šuštarjeve rodbine v Šmihelu je njegova mama in odlična pevka Neža, rojena Viternik. Sam pa je, rojen 1. junija 1905 v Podgradu pri Ilirski Bistrici kot najmlajši od štirih otrok, v Šmihelu med 1. svetovno vojno obiskoval ljudsko šolo. V kraj ob vznožju Katarine se je skupaj z mamo preselil, ker se je bil njegov oče prisiljen boriti na soški fronti za "Boga in cesarja". Po vojni je družina živela v Celju, Radovan pa je kot gimnazijec in učenec glasbene šole napravil prve korake na poti svoje poznejše glasbene kariere. Bil je narodnjak z vsem srcem ter "znan kot človek z izrazitim občutkom za malega človeka" (Darja Koter). Priključil se je tudi partizanom. Po vojni je bil med drugim dirigent APZ Tone Tomšič (1946–1957) ter vodja Partizanskega pevskega zbora, prav tako pa med ustanovitelji znamenitega Festivala Ljubljana.

Prva žena Radovana Gobca Sonja, rojena Elsbacher, je bila vnukinja Simona Kukca (1838–1910), legendarnega ter takrat edinega slovenskega pivovarnarja v Laškem. Laščani so ga imenovali očeta laškega piva. Leta 1938 se je rodil njun sin Mitja. Kot njegov oče Radovan tako se je tudi sin Mitja zapisal glasbi. V petdesetih letih zborovskega dela je vodil 13 zborov. Uredil je med drugim več kot 60 samostojnih notnih zbirk za vse zborovske zasedbe.

Prek svojega očeta Radovana je Mitja Gobec, ki je z Lojzetom Lebičem prijateljsko povezan – njegova mati Nežka, rojena Lienhrad, je izhajala Libuč – vzljubil tudi Koroško. "Kot mlad fant sem skupaj s Hanzijem Weissom iz Šentjanža dostavljal obleke, ki jih je napravil njegov oče," pripoveduje v pogovoru z Novicami. Pozneje je za KKZ, ki ga je počastila z Janežičevim priznanjem, in za SPZ pomagal organizirati pevske seminarje ter posredoval vrhunske glasbenike za strokovno pomoč našim zborom in pevovodjem. Prav tako se je posvečal koroški ljudski pesmi ter uredil pesmarici Ljudske iz Ziljske doline – priredbe za moški in mešani zbor. Po prezgodnji smrti Lajka Milisavljeviča je uredil pesmarice rožanskih ljudskih pesmi za vse zasedbe (Čej so tiste stezice, Dečva, to me povej in Jes pa pueba neč nemam).

S Koroško je Mitja Gobec, katerega rodovnik naj bi segal do kmečkega upornika Matije Gubca, slej ko prej povezan – še posebej z "mrzlima" bratrancema (bratranca v drugem kolenu) Jožkom Hudlom, predsednikom SDU-ja Pliberk, in slikarjem Hermanom Bričkom iz Dvora. Babica Mitje Gobca Neža in babica Jožka Hudla Mojca sta bili sestri, Franc Viternik, p. d. Ugrin v Dvoru oz. stari oče Hermana Brička, pa je bil njun brat.

Danes živi Mitja Gobec na Ptuju. V zdravilišču na Ptuju je te dni prišlo tudi do prvega skupnega srečanja vseh treh "mrzlih" bratrancev. Z njimi se je poveselila skupinica pliberških upokojenk in upokojencev in uživala tako v vodi kot ob vinu.