Sporazum so 6. decembra podpisali Roberto Battelli (Klub delegatov narodnostne skupnosti), Franc Gradišar (Klub neodvisnih poslancev), Jožef Školč (Liberalno demokratična stranka), Franc Golija (Liberalna stranka), Spomenka Hribar (Slovenska demokratična zveza), Ivan Oman (Slovenska kmečka zveza), Lojze Peterle (Slovenski krščanski demokrati), Viktor Žakelj (Socialistična stranka Slovenije), Ciril Ribičič in Miran Potrč (Stranka demokratične prenove), Dušan Plut (Zeleni Slovenije) ter Jože Pučnik (Socialdemokratska stranka Slovenije).

Enotnost ni več vrlina
Brglez je ob tem jubileju dejal, da so tedanji izzivi pokazali na pomen enotnosti, do katere je prihajalo postopoma, zanjo pa so bili potrebni akterji v političnem prostoru, ki so presegali delitve. Danes po mnenju Brgleza to ni več zaželena opcija, zato so akterji, ki so poskušali vztrajati pri enotnosti, izpadli iz političnega prostora.

Viktor Žakelj pa je mnenja, da tudi takrat enotnost ni bila takšna, kot je videti danes. "Nekateri so bili že takrat za osamosvojitev, nekateri pa šele po potrditvi plebiscita." Spomenka Hribar pa je poudarila, da je bil sporazum potreben tudi zaradi velikega nezaupanja, ki je vladalo med pozicijo in opozicijo. Takrat je bil po njenih besedah dan pričakovanja, po plebiscitu dan veselja, "potem pa se je marsikaj obrnilo narobe".

Današnja politika preveč razdeljena
Razprava pred podpisom izjave je bila zelo zapletena, je poudaril Školč in dodal, da se je prav po podpisu odprla pot do sprejetja zakona, ki je potem veljal. Ribičič je poudaril, da je prav enotnost vseh strank pripomogla k uspešnemu osamosvajanju. Gradišar pa je mnenja, da je bila to prva in zadnja demokratično izvoljena skupščina. Današnji parlament se po njegovem mnenju preveč deli na pozicijo in opozicijo, sprejema pa za državljane preveč zapletene in nerazumljive zakone.

Tudi razmišljanja o prihodnosti Slovenije so se takrat močno razlikovala, je dejal Golja, saj so nekateri razmišljali o ohranitvi socialističnega sistema in socialističnega gospodarstva, zato upa, da bodo prihodnji rodovi znali ceniti vrednote osamosvojitve.

Peterle, ki se sprejema ni mogel udeležiti, pa je v pismu Brglezu poudaril, da so potekala pogajanja, ki jih je spremljalo veliko nezaupanja. Peterle ta pogajanja še danes doživlja kot izraz politične zrelosti, poguma in odgovornosti v prelomnih časih.