Njeni soustanovitelji in člani njenega izvršilnega odbora smo hoteli vreči na papir nekaj temeljnih stavkov o tem, kaj mislimo, kaj hočemo, zakaj, kako, kam. Nekaj let nemira, vse bolj stopnjujočega se občutka kulturne in narodne ogroženosti, let mrzlične dejavnosti, nenehne odločnosti, pisanja, zborovanja, protestov, odborov za to in ono, groženj in odporov, tudi aretacij in zaporov, strahu in poguma je moralo končno dobiti neko središče, točko, zjedritev, razločno in dokončno svetlobo. V nas je naraščala že skoraj nevzdržna težnja, občutek, zavezanost dogajanju. V nas so vsa naša dejanja in dogajanje z nami v njih zahtevala postati neko nepreklicno dejstvo.

Kako je nastala Majniška deklaracija 1989, temeljni dokument državniške osamosvojitve Slovenije
V Srednji in Vzhodni Evropi so iz podzemeljskih tunelov drveli na površje brzovlaki zgodovine. Že je bilo čutiti bobnenje, piskanje in drhtenje do zadnje zdržljivosti zavretih kotlov. Piši naglih premikov, kretenj, ostrih besed. Skrajni čas za odločitve, dejanja brez dosti pomislekov; trdni občutki, da gre zares, ta hip, da ni časa za obotavljanje, da bo sicer že prepozno, zamujeno, zapravljeno. Nepopravljivo, nepreklicno prepozno. Vlak bo oddrvel. Zadnjič ponujena roka zgodovine. Edinstvena in v hipu minljiva priložnost. Če ne bomo takoj skočili nanj, si poiskali prostora, bomo za zmeraj zaostali, obstali, ugreznjeni na mestu. Neme sohe, zaklete v izpraznjenost smisla, od preteklih in še bolj od prihodnjih rodov preklete na sesipanje v prah.

V naslednjih nekaj tednih je desettisoče podpisov pod nekaj jedrnatih stavkov, ki so se nam zapisali tistega dopoldneva, govorilo, da so bili ti občutki, ki so se nam ubesedili, vsenavzoči, najširše soobčuteni med Slovenci.

Morda četrt ure smo v pogovoru tipali vase in med sabo izmenjavali napol začete stavke. Bežno skicirane analize stanja v Sloveniji, Jugoslaviji, možnosti sprememb in nujnosti, da se zgodijo. Vsesplošna stiska, nezadovoljstvo, izzivanja, ki prihajajo iz Srbije, grožnja nasilnega posega JLA ... Nujno je ... neizogibno je ... tako ne gre več ... Hočemo demokracijo ... brez samostojnosti je ne bomo dosegli ... To je treba povedati ...

Dokler ni izbruhnil iz Franceta Bučarja izkristaliziran stavek: "Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda!"

Po tej odločni, jasni formulaciji vse drugo ni bilo več problem. Morda je Majniška deklaracija 1989 potem nastajala le še slabe pol ure. V kakšni državi, kako, na kakšnih temeljih. Kot da pišemo po nareku iz vzdušja vse Slovenije. Nobenih obotavljanj o osnovnih zahtevah po človekovih pravicah in svoboščinah, demokraciji pluralizma, življenju po meri in možnostih prebivalcev slovenske države. Kakor da se je vse ubesedovalo sámo. France Bučar, Dimitrij Rupel, Ivo Urbančič, Hubert Požarnik, jaz - smo le pomensko dotehtavali, izrazno dobrusili besede, stilno in ritmično harmonizirali stavke.

To do kraja precizno, zgodovinsko do roba bogato zjedreno, kot matematična formula preprosto in lepo, stilno in ritmično ubrano, miselno čisto besedilo je nastalo kot docela skupno delo. Razen prvega stavka, odločilnega akorda, dvomim, da lahko kdor koli izmed nas uveljavlja avtorstvo za kateri koli stavek ali misel. Morda je kdo katerega izrekel že skoraj tako, kot je potem zdaj zapisan. Sam sem bil dolgo zavzet s človekovimi pravicami, še bolj prizadet zaradi uničevalske nezmernosti potrošniške civilizacije, zato se spomnim svoje misli, da mora biti blaginja usklajena z našimi naravnimi danostmi in le tako, kot zmoremo. Spominjam se svojega sodelovanja posebej pri teh točkah. Vendar tako silovito poglobljeni, zatopljeni smo bili v njihovo nastajanje, v zlivanje vsebine s formo, besed v stil in ritem, da je bil najmanjši besedni ali stavčni premik v hipu, ko je bil komaj izrečen – že skupen. Že avtorstvo zgolj in samo same Majniške deklaracije.

Ko smo končali, nas je vidno prevzel občutek, da smo opravili nekaj velikega, polno pomembnega; da smo to naredili dobro. Bilo je zadoščenje olajšanja, kot po nastanku pesmi. "Nekaj smo naredili res dobro. Kot da smo napisali pesem!" sem dal glasno duška svojemu občutku. Svetli smeh vseh je zatrjeval, da si delimo takšno zadovoljstvo.

Majniška deklaracija 1989 je kot pesem, ki je v samem temelju slovenske državnosti. Je njena ustanovna listina. Podpisovanje, ki je sledilo, je bilo v bistvu že plebiscit za plebiscit. Kajti ljudje so se pod deklaracijo podpisovali spontano, neorganizirano; ko smo se člani Slovenske demokratične zveze s tem dokumentom naključno obračali na ljudi, je bilo zbranih tisoče in desettisoče podpisov odločenosti in odločnosti za demokratično, pluralistično, suvereno slovensko državo. Te spontanosti ni mogoče primerjati s tistimi stotisoči podpisov pod Listino, ki jih je nekaj kasneje režim zbral po sindikatih, podjetjih, uradih in s podobnimi organiziranimi pripomočki.

Že dolgo me preganja radovednost, kje so zdaj kupi debelih svežnjev listov s tistimi avtentično mnogoštevilnimi odločitvami? Kajti s svojimi podpisi pod Majniško deklaracijo 1989 so se, tedaj še z osebnim in že tudi državotvornim pogumom, slovenski ljudje glasno in nedvoumno odločili za svojo plebiscitno majniško pesem.

Besedilo je bilo objavljeno v: Nova revija, Jaz, čas in zgodovina, 2001, Zvenčanje verig, eseji in dokumenti, 2006