Z Jasmino, mojo ženo, sva pomislila: kaj pa če bi midva prevzela organizacijo teka na Brionih? Velika škoda bi bila, da ta čudoviti dogodek na izjemnem otoku zamre. In res – Nacionalni park Brioni nama je ponudil možnost, da Urbani tekači prevzamemo organizacijo. To je za nas sploh prvo tekmovanje, ki smo se ga lotili. Do zdaj smo organizirali le takšne teke, ki so bolj popotovanja kot tekmovanja. A če že prevzamemo ta tek, sva si želela, da bo čim bolj po našem okusu.

Razmišljala sva o ciljni okrepčevalnici z domačim pecivom, kavo in toplim čajem. O prostovoljcih, ki tekačem z nasmehom ponudijo kozarček vode ali sladkega napitka in jih na križiščih z glasnim "bravo" usmerjajo naprej. O umirjeni, ne preglasni glasbi na prizorišču. O glasbenih otočkih mladih glasbenikov. O lepo oblikovani štartni številki in medalji. O darilni vrečki, napolnjeni s stvarmi, ki ti res pridejo prav. O jogi za tekače in vodenem pohodu z odkrivanjem skritih poti in zgodovinskih znamenitosti.

Želela sva si, da bi prišle tudi tekaške skupine iz krajev, kjer smo tudi mi nekoč tekli. In res – prišli so tekači iz Italije, iz Palmanove in Padenghe ob Gardskem jezeru. Največja skupina pa je prišla iz Zagreba – skoraj sto jih je bilo.

Noč pred tekom sem se zbudil že ob enih zjutraj in nato nisem več zaspal. Misli so mi švigale od ene podrobnosti do druge: od napovedane burje do avtobusa iz Ljubljane, ki je pripeljal prostovoljce – bodo ujeli prvo ladjo iz Fažane?

Noč po teku sem se znova zbudil ob enih – a tokrat z občutkom topline. Uspelo nam je. Bilo je res lepo. Tekači so bili zelo zadovoljni. Ta občutek me je prijetno zazibal nazaj v globok spanec do jutra.

Z Jasmino sva nato odtekla jutranji krog po trasi tekmovanja in vzdihovala ob pogledih in občutkih, ki jih ponuja. Na Brionih doživiš mojstrstvo narave in človeka, ki je z vizijo sooblikoval ta park. Eden ključnih soustvarjalcev tega čudeža je bil slovenski gozdar Anton Čufar, ki je leta 1894 prevzel v oskrbo Brionske otoke, takrat v lasti industrialca Kupelwieserja.

Izvajal je obsežno urejanje krajine, pogozdil otok s sredozemskim rastlinjem, urejal sprehajalne poti, parkovne nasade, ceste in vodovodno omrežje. Za svoje delo je leta 1908 prejel tudi spominsko ploščo in pot na Velikem Brionu.

Tam, obdan z morjem, človek dobesedno začuti mir in hvaležnost na svojem telesu. To je rajsko. Tako tiho in spokojno, kot bi te narava objemala z valovanjem morja in šepetom vetra med borovci – vse se zlije v en sam trenutek brezčasnosti.