Kot je pred tremi desetletji povedal France Bučar, predsednik tedanje skupščine, je deklaracija o suverenosti na njen dnevni red prišla povsem nepričakovano, čeprav ne naključno.

Skupščina kot prevodnik javnega mnenja v Sloveniji je postajala nestrpna, saj se načrtovanih političnih sprememb ni dalo hitro uveljaviti. Pravni red v republiki je bil zvezan s pristojnostmi federacije, to pa je pogosto pomenilo vnaprejšnjo vsaj oviro ali ustavitev slovenskih pričakovanj in zahtev.

Deklaracijo je sprva predlagal Demos, prav to pa je povzročilo nelagodje pri drugih političnih strankah v skupščini. Med razpravo je prevladalo soglasje, da je lahko deklaracija le akt vseh političnih skupin v skupščini, saj mora izražati najširšo voljo Slovenije. Z drugimi besedami, sprejeta je bila odločitev o tem, da bodo v praksi še vedno veljali zvezni predpisi, vendar po temeljitem pregledu le še tisti, ki ne bodo v nasprotju z republiško ustavo in zakoni. Prevladalo je mnenje, da je to zgodovinski prelom in prvi korak k suverenosti Slovenije.

Sledila je reakcija beograjskih oblasti, deklaracija je bila pred Zveznim ustavnim sodiščem pričakovano označena kot protiustavna. Poti nazaj ni bilo več. Zvezni zakoni so bili odtlej na območju Slovenije veljavni le, če jih je potrdila slovenska skupščina, ta pa je sprejela zavezo o izvedbi postopka, po katerem naj bi Slovenija v enem letu dobila novo ustavo.