Volitve osmih slovenskih poslancev v bruseljski parlament so tako kot državnozborske tajne in temeljijo na splošni in enaki volilni pravici, volilni sistem pa je proporcionalen, kar pomeni, da odstotek prejetih glasov odraža odstotek prejetih poslanskih mandatov. Največja razlika med državnimi in evropskimi volitvami je preferenčni glas, ki na evropskih volitvah prinaša personalizacijo izbire. To pomeni, da lahko izbiramo bolj kandidate kot stranko, ki zato ne more toliko z vrstnim redom na volilnem lističu narekovati, koga bo poslala v Bruselj (na državnozborski ravni stranke favorizirajo kandidate tako, da jih kandidirajo v izvoljive volilne okraje). Preferenčni glas, ki ni obvezen, saj lahko obkrožimo zgolj strankarsko listo in tako potrdimo vrstni red na volilni listi, je v preteklosti zdajšnjemu predsedniku pokvaril načrte. Kaj se je zgodilo?

Borut Pahor je leta 2004 kandidiral kot zadnji na listi takrat še stranke ZLSD (danes SD), a je bil vseeno izvoljen v Evropski parlament. Na zadnje mesto se je vpisal, ker je želel s svojim imenom podpreti listo, ni pa si v resnici želel v bruseljske poslanske klopi. Moč prednostnega glasu se je tu zelo očitno pokazala, strankinemu vrstnemu redu na listi so namreč volivci prekrižali račune in Pahor je po volji volivcev odpotoval v Bruselj.

Po zakonu o volitvah poslancev v Evropski parlament se delitev mandatov opravi po D'Hontovem proporcionalnem sistemu na ravni celotne države, ki predstavlja eno volilno enoto, zaradi preferenčnega glasu pa se ne delijo po vrstnem redu na kandidatni listi, temveč glede na število preferenčnih glasov, ki jih prejme posamezni kandidat. A ker ne gre za absolutni preferenčni glas, pač pa za relativnega, se ti glasovi upoštevajo, le če je dosežen določen prag.

Relativni preferenčni prag

Preferenčni glasovi so upoštevani, le če njihovo število preseže količnik, ki ga dobimo, če število vseh glasov, oddanih za listo, delimo z dvakratnikom števila kandidatov na listi. Če ta pogoj ni izpolnjen, se upošteva vrstni red na volilni listi, kot ga je določila stranka.

Kako deluje D'Hontovo deljenje mandatov med stranke?

Po D'Hondtovem sistemu ali sistemu D'Hontovega količnika se najprej prešteje absolutno število glasov, ki jih je dobila lista. Kandidatne liste nato poravnamo v stolpce in njihove glasove delimo z ena, dve, tri, štiri ... vse do osem. Primerjamo izračune za vse stranke, poiščemo osem najvišjih številk in tako so razdeljeni vsi mandati.

Kaj to pomeni v praksi?

Poglejmo hipotetični primer evropskih volitev, na katerih je glasove za stranke A (220.000 glasov), B (130.000), C (90.000) in D (60.000) oddalo 500.000 volivcev. Kakšni bi bili D'Hontovi količniki, ki bi določili, koliko poslancev bo dobila katera stranka?

Stranka A
220.000 : 1 = 220.000
220.000 : 2 = 110.000
220.000 : 3 = 73.333
220.000 : 4 = 55.000

Stranka B
130.000 : 1 = 130.000
130.000 : 2 = 65.000
130.000 : 3 = 43.333
130.000 : 4 = 32.500

Stranka C
90.000 : 1 = 90.000
90.000 : 2 = 45.000
90.000 : 3 = 30.000
90.000 : 4 = 22.500

Stranka D
60.000 : 1 = 60.000
60.000 : 2 = 30.000
60.000 : 3 = 20.000
60.000 : 4 = 15.000

Stranka A bi dobila štiri poslance, stranka B dva, stranki C in D pa po enega. Zdaj je treba zgolj še pogledati, katera imena so presegla pragove relativnega preferenčnega glasu, če takšnih imen ni, se upošteva vrstni red kandidatov na listi.

Vzemimo primer stranke A, kjer je prag za upoštevanje preferenčnih glasov 220.000 (število glasov za listo) : 16 (dvakratnik števila kandidatov na listi) = 13.750.

Kandidatna lista stranke A: 1. Marjana (2.000 preferenčnih glasov), 2. Marko (4.000), 3. Aleksandra (12.000), 4. Bojan (3.000), 5. Larisa (10.000), 6. Boris (13.751), 7. Katarina (20.000), 8. Luka (133.000). Volivci so oddali tudi 22.249 glasov samo za listo A, ne da bi oddali preferenčni glas, ti glasovi so v bistvu glasovi za vrstni red, ki ga je določila stranka.

V Evropski parlament bi se s preferenčnim glasom uvrstili poslanci Luka, Katarina, Boris. Pa tudi nosilka liste Marjana, ki je prejela najmanj preferenčnih glasov od vseh, a četrtega poslanca, ki bi presegel prag, ni, zato se upošteva vrstni red liste. Boris je za samo dva glasova ujel preferenčni prag, sicer bi bil namesto njega izvoljen Marko, kot drugi na listi.

Volilna pravica in volilni postopek

Poslanci so voljeni na podlagi splošne in enake volilne pravice, pod enakimi pogoji pa lahko volijo tudi državljani drugih članic EU-ja, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Za tuje državljane velja splošni pogoj, da so vpisani v volilno evidenco. Volilni pravici državljanov RS in tujih državljanov drugih držav članic sta popolnoma enakovredni ter obsegata tako aktivno kot tudi pasivno volilno pravico.

Volilni postopek ni bistveno drugačen kot pri volitvah v državni zbor. Enako velja za kandidiranje, pri čemer se voli le osem poslancev, ki jih lahko predlagajo politične stranke in volivci. Poslanske mandate deli državna volilna komisija, ker je Slovenija za te volitve ena sama volilna enota, poslanske mandate razdeli državna volilna komisija. Potrditev mandata poslanca poteka najprej znotraj države, nato pa še v Evropskem parlamentu. Državni zbor (DZ) potrdi izvolitev poslancev tako kot mandate svojih poslancev. Po opravljeni verifikaciji predsednik DZ-ja obvesti predsednika Evropskega parlamenta o izidu volitev.

Zakaj ima Slovenija osem poslancev?

Razdelitev števila sedežev po posamezni državi je močno odvisna od števila prebivalcev, a imajo majhne države, kot je Slovenija, vseeno več sedežev, kot bi jih dobile, če bi veljala stroga sorazmernost. Gre za načelo upadajoče proporcionalnosti. Natančne formule za izračun, koliko poslancev bo pripadlo kateri državi, sicer sploh ni, v veljavi je samo nekaj splošnih pravil v 14. členu Pogodbe o Evropski uniji. Daleč največ poslancev ima Nemčija, in sicer 96, najmanj pa Malta, Ciper, Estonija in Luksemburg, ki jih imajo po šest. Slovenija je z osmimi poslanci na boljšem zgolj za odtenek.

Kaj bi se zgodilo po brexitu?

Glede napovedanega odhoda Združenega kraljestva iz EU-ja so v Evropskem parlamentu lanskega junija sprejeli dogovor, da se bo število poslanskih sedežev zmanjšalo s 751 na 705, bodo pa nekatere države članice dobile dodatne poslance.

Največ bi od brexita imeli Francija in Španija, ki bi dobili pet dodatnih poslancev, Nizozemska in Italija bi dobili tri, Irska pa dva dodatna poslanca. Danska, Estonija, Hrvaška, Avstrija, Poljska, Romunija, Slovaška, Finska in Švedska bi dobile vsaka po enega dodatnega poslanca, vse preostale države, s Slovenijo vred, pa bi ohranile trenutno število poslancev.

Nova razporeditev Evropskega parlamenta bo začela veljati, šele ko bo Združeno kraljestvo zapustilo EU. Nazadnje naj bi se to zgodilo do konca marca 2019, a so na Otoku odločitev spet odložili. Majske evropske volitve se nezadržno bližajo in časa za mencanje britanskih politikov je vse manj. Bodo vendarle izstopili iz EU-ja ali raje izvolili nove britanske evroposlance?