Katar si za organizacijo prvenstva zasluži visoko oceno. Gostitelji radi pokažejo razkošje, ki ga imajo v tem obmorskem emiratu, zato logično niso zategovali pasu. A kaj, ko ne moremo mimo dejstva, da je vsako tekmovanje, ki ga organizira Katar, pravzaprav zgolj poskusni zajček ali pa priprava na leto 2022, ko bo tu svetovno prvenstvo v nogometu. Tokratna žrtev je bila atletika, ki se je znašla daleč stran od tradicionalnih prizorišč. Kako pomembna je tradicija in koliko šteje strast v športu tudi zunaj tekmovališča, je dobro ponazoril obisk modernega in umetno ohlajenega stadiona Khalifa.

Magnet za gledalce le Mutaz Essa Baršim
Za tukajšnje poznavanje atletike absolutno prevelik športni objekt je bil zares poln le enkrat, pretekli petek, ko je tu v višino skakal tako rekoč edini pravi katarski zvezdnik atletike Mutaz Essa Baršim. Še posebej bode v oči prejšnja nedelja, ko je bilo na stadionu pičlih sedem tisoč gledalcev ‒ na svetovnem prvenstvu! A Katarci se ne dajo, kot vsako stvar rešijo bodisi z denarjem ali svojevrstno razlago. Tako je tudi s pojasnjevanjem zelo skromnega obiska. Ko sem novinarja katarske mreže televizijskih športnih kanalov, imenovane Alkas, Basema Al-Ravasa vprašal, kaj je razlog za prazne tribune, se je malodane razburil in me vprašal, ali sem sploh bil na stadionu.

"Seveda sem bil," sem mu odvrnil … "Tribune niso prazne, tudi pred petimi dnevi niso bile." Odvrnil sem mu: "Že res, ampak tribune niso polne vsak dan kot v Berlinu, Londonu …". V času najinega druženja so bile tribune res polne, ker je tisti dan postal svetovni prvak domači zvezdnik. Ko si je znova vzel besedo, je Basem Al Ravas nadaljeval svojo razlago. "To je atletika, ljudje niso ves čas prisotni na stadionu. To je prvi vidik. Drugi pa je tretji tekmovalni dan. Bila je nedelja, o kateri vsi mediji tako radi govorite. Nedelja je prvi delovni dan za Katarce in vse druge, ki živijo tu. In na tem mestu moram omeniti še nekaj. Tekmovanje je bilo zelo pozno, trajalo je vse tja do polnoči, naslednji dan pa so morali vsi ljudje v službo. Ne vem, zakaj tako radi razlagate o praznih tribunah, pred petimi dnevi so bile lepo polne in tudi nazadnje, ko je nastopal naš, katarski šampion."

Sorodna novica Svetovni rekord Muhammadove; Baršim navdušil Katarce

Vsi bi gledali le nogomet
Eden ključnih razlogov za bledo podobo dogodka, ki bi moral biti spektakel, je znanje Katarcev o atletiki. Gostiteljem je vseeno, kateri športni dogodek gostuje pri njih, v vsakem trenutku radi pokažejo novogradnje in številna gradbišča, ki nastajajo tu. Basem Al Ravas je nadaljeval v svojem tonu in ‒ kot bi bili Katarci kar malce užaljeni ob prejeti kritiki ‒ navrgel še nekaj prizorišč, kjer tribune niso bile tako polne. S tem pa morda celo posredno priznal tisto, kar vidi ves svet ob pogledu na stadion Khalifa v Dohi: "Katar in druge države v tukajšnjem zalivu se morajo še veliko naučiti o atletiki. Tu na Srednjem vzhodu imajo vsi namreč zelo radi nogomet. Še nekaj vam bom povedal. Na prvenstvu v Sevilli leta 1999 so bile v prvih petih dneh tekmovanja tribune prav tako prazne, tudi v Edmontonu leta 2001. Pri nas bo šlo počasi na bolje, še posebej zdaj, ko sta medalji osvojila Baršim in Samba. To bo ljudi pripeljalo do tega, da se bodo bolj zanimali za atletiko, se z njo ukvarjali, še posebej v Katarju in drugih delih regije."

Domačini se ne dajo: prvenstvo je neverjetno
Katarski organizacijski ustroj je ogromen. Zajema toliko ljudi, da je v vsakem trenutku nekdo brez dela. In tako sem v mešani coni, kjer se po tekmovanju lahko novinarji pogovorijo s športniki, ujel možakarja v tradicionalni arabski beli halji. Kar mrgolelo jih je v tej coni. Velikodušno se mi je predstavil in s širokim nasmehom, ki je razkrival keramično zobovje, najprej pokazal na televizijski zaslon, kjer so ravnokar predvajali ponovitev zmagovalnega skoka Baršima, katarskega šampiona. Mubarak Mohamad Al Boainin je eden izmed članov organizacijskega komiteja in hkrati član nekakšnega združenja katarskih novinarjev. Najprej se je, kako logično, pohvalil z dogodkom, nato pa hitro zašel k infrastrukturi: "Najprej naj povem, da je tukajšnje svetovno prvenstvo v atletiki neverjetno. Če pogledamo že stadion, ki bo gostil tudi tekme svetovnega prvenstva in vse te ljudi, ki prihajajo na stadion. Imamo krasno infrastrukturo, zahvaljujoč arhitektu Rogerju Taillibertu, ki nas je žal zapustil pred dnevi. Zelo smo zadovoljni s katarskimi atleti, še posebej Baršimom in drugimi na tem tekmovanju."

Katar je vozlišče športa, vsi pa čakajo nogometni SP
Katarci pri organizaciji prvenstev ne vprašajo za ceno, zgolj za termin tekmovanja. Zelo spretno so zagato z visokimi temperaturami na stadionu rešili z gromozanskimi klimatskimi napravami. Mubarak Mohamad Al Boainin se, tako kot njegovi rojaki, rad pohvali z najnovejšo tehnologijo in super gradbenimi podvigi. Zato je tudi ob vprašanju, zakaj se je Katar sploh odločil za organizacijo prvenstva, hitro zavil drugam: "Atletika je šport, ki jo imajo ljudje zelo radi, saj ponuja konglomerat disciplin. Ta šport moramo promovirati, ga približati še posebej otrokom. Če z organizacijo nečesa ciljaš na starejšo populacijo, boš neuspešen. Če pa v ta naš čudovit večnamenski kompleks privabiš otroke in mladostnike, ki se tu lahko preizkusijo tudi v kolesarstvu, gimnastiki in plavanju, boš uspešen. Ta kompleks je za nas 'creme de la creme'. K nam je prišel nogometni klub Paris Saint Germain, naša infrastruktura pa omogoča številnim klubom imenitne razmere za bazične priprave v zimskem času. Katar je vozlišče športa, ogromno športov in dogodkov, povezanih z njim, se dogaja v Dohi. Leta 2022 bomo gostili svetovno prvenstvo, seveda pa ne smem pozabiti na svetovno klubsko prvenstvo, ko bodo tu decembra, na čelu z Liverpoolom, gostovali najboljši klubi iz posameznih celin."

Kult osebnosti
Vprašanje, kako bo prvenstvo vplivalo na atletsko zavest Katarcev, ne nazadnje tu v poletnih mesecih in tudi zdaj, v začetku oktobra, zaradi izjemne vročine in visoke vlažnosti ni mogoče dlje hoditi, kaj šele teči po ulici. Gostiteljev ne zanima, ali bodo objekti po takšnem tekmovanju, kot je bilo svetovno prvenstvo v atletiki, samevali ali pa bili uporabljeni zgolj nekajkrat na leto. Katarcem glavo pere denar, poleg tega pa so tudi striktno voden narod. Skoraj v vsaki trgovini je uokvirjena slika šefa države, njihovega emirja Tamima bin Hamada Al Thanija. Tudi Mubarak Mohamad Al Boainin ga ni pozabil omeniti: "Katarci obožujemo našega emirja, ki zelo podpira šport, in seveda tudi njegovo ekscelenco šejka Joana bin Hamada Al Thanija, predsednika organizacijskega komiteja. Videli ste ga, kako se je veselil našega uspeha, na stezo je prišel pozdravit športnike. Če so voditelji države ob nas, nam to veliko pomeni, vodijo nas, predstavljajo nam vzor, tako ali tako pa je za nas šport način življenja."

Eugene bo postregel z drugačno zgodbo
Atletika se je s prvenstvom v Katarju še bolj oddaljila od ljudi, namesto da bi, potem ko so jo pretresali številni dopinški škandali in korupcija pri vrhu Mednarodne atletske zveze, skrbela za povrnitev nekoč težko prigaranega ugleda. A saj veste, kako pravijo … Gliha vkup štriha. Zato je bila izbira Katarja za gostitelja prvenstva popolnoma logična. A najbolj so trpeli atletski entuziasti. Gostitelji tako ali tako niso računali na dobiček od prodaje kart, ker ga niti ne potrebujejo. Nasvidenje čez dve leti v ameriškem Eugeneu!