Pogovarjali smo se z Bogdanom Finkom, ki je med najzaslužnejšimi, da je Primož Roglič sploh dobil priložnost, da se preizkusi v profesionalnem kolesarstvu, saj je le Fink s sodelavci leta 2012 verjel vanj in Rogliču ponudil podpis prve profesionalne pogodbe. Nihče si seveda ni predstavljal, da bo Roglič postal najboljši kolesar sveta, je pa takoj pokazal vse značajske lastnosti, ki jih imajo največji šampioni.

Kako se je začela ta osupljiva zgodba? Zakaj ste se pri Adrii Mobilu odločili, da podpišete pogodbo s Primožem Rogličem, ki je bil takrat zgolj odličen rekreativni kolesar?
Danes je morda vse videti enostavno, takrat, oktobra ali novembra 2012, pa smo bili le tisti v upravnem odboru kluba in jaz, ki smo verjeli v zgodbo. Dvakrat sem šel k pokrovitelju, Adrii Mobilu, razložiti, zakaj bomo vzeli v ekipo rekreativca. Prepričal sem jih. Bistveno je bilo, da smo poskušali doseči nekaj, kar ni uspelo še nikomur. To je bilo vodilo. Primož je le rekel: "Jaz bi rad dirkal." To nam je bilo dovolj in želeli smo narediti nekaj posebnega.

Ampak – najbrž si jeseni 2012 kaj več kot na to, da bo Primož morda kdaj kakšen pomočnik na Dirki po Sloveniji, niste upali pomisliti?
Seveda nihče ni razmišljal o čem velikem, smo pa želeli poskusiti, sploh ker je imel fant veliko željo, da bi treniral z nami in šel kdaj na kakšno tekmo. Je bilo pa po testih hitro videti, da bo lahko zdržal tudi napornejše treninge in da ima rezerve. Naj spomnim, da je dr. Radoje Milić takrat po ogledu testov meni in Milanu Erženu rekel: Primož ima športno izobrazbo, ker je član skakalne reprezentance. Skratka, ni kar padel z lune, kot si ljudje predstavljajo, že prej je bil vrhunski športnik.

Že, ampak odločil se je za šport, ki ima malo skupnega s smučarskimi skoki. Kako so takratni kolesarji v vašem klubu sprejeli novico, da ste podpisali pogodbo z Rogličem?
Zdelo se jim je nenavadno. Tudi če greste danes brat spletne forume iz tistih časov in izjave navijačev, se zdi, da so se vsi le smejali. Še zdajšnji selektor Andrej Hauptman je Primožu svetoval, naj raje še malo potrenira.

Profesionalno moštvo torej praviloma niti trzne ne, če nekdo zmaguje na rekreativnih prireditvah ...
Saj smo poskusili že kdaj prej in pozneje, ampak – amaterska dirka je v primerjavi s profesionalno kot dan in noč. Včasih kdo razlaga, da bi lahko kar rekreativci sodelovali na pravih dirkah. Kje pa, smo poskusili tako mi kot pri Savi in Rogu. Ni to tako enostavno.

Da se je nekdo iz smučarskega skakalca tako hitro prelevil v kolesarja, ki je zdaj na pragu zmagoslavja na Dirki po Franciji, se zdi res neverjetno ...
Ko sem še sam dirkal, smo le v revijah gledali profesionalce. Da bi kdo od nas nastopil na Dirki po Franciji, je bila znanstvena fantastika. Zdaj pa imamo v skupnem seštevku na vrhu dva Slovenca. Tadej je v sredo mimogrede oblekel še pikčasto majico, pa sploh ni štartal s tem ciljem. Ne vem, vse življenje sem v športu, ampak tole zdaj je pa nora zgodba. Ko kdaj pridem v klub, rečem, naj me uščipnejo, če morda sanjam. Morda se bomo šele takrat, ko ne bomo imeli tako dobrih kolesarjev v boju za vrh, zavedali, kaj to pomeni.

Kakšen je bil Primož Roglič na prvih treningih z Adrio Mobilom?
Zelo prijazen, nekakšen "funny guy" (zabaven fant), ki je držal ekipo gor. Vedno je naredil kaj takšnega, da so se fantje nasmejali, skrbel je za "štimungo" na zajtrku, večerji. ... S svojim delom in vedenjem si je pridobil zaupanje ekipe, ki ga je takoj sprejela medse. Podobno je bilo pri Jumbu Vismi. Bili so pomisleki, kako se bo vklopil v ekipo, saj še noben Slovenec ni dirkal zanje. Toda vzeli so ga za svojega, zna se vesti, nikoli ne bo rekel kakšne slabe stvari, nikoli ne bo s kom obračunaval. Je tudi inteligenten. Skratka, ima vse, kar imajo pravi šampioni. Ko je bila v Zagorju slovesnost po njegovi lanski zmagi na Vuelti, je ostal do konca, z vsemi navijači se je fotografiral. Zato ga imajo ljudje radi.

Kdaj ste prvič pomislili, da se v njem morda res skriva potencial za zmage na največjih dirkah?
Na dirki druge UCI-jeve kategorije Zagreb–Novo mesto, na kateri se je, mimogrede, kalil tudi Tadej Pogačar. Bilo je leta 2014, na štartu je bilo 200 tekmovalcev. Ker je bil cilj v Novem mestu, se je pričakovalo, da bo Adria Mobil vodila dirko. Na 50. kilometru je ušlo osem kolesarjev, a smo jih kar pustili, da vztrajajo v begu. Od Adrijinih kolesarjev je bil med ubežniki le Primož. Boštjan Mervar je bil takrat športni direktor in je verjel vanj. Rekel je: ne bomo lovili ubežnikov, prepričan sem, da bo Primož zmagal. In res, na zaključnih krogih je ugnal preostale ubežnike. Saj je že prej dobil tudi etapo v Azerbajdžanu, ampak to v Novem mestu je bila res velika zmaga. Na moč jih je uničil, brez kakšne taktike. Od takrat je njegova kariera strmo naraščala. Ja, to so takšne male dirke, skrite javnosti, ki pa so zelo pomembne za učenje in izkušnje.

Pa vendar je bil takrat še svetlobna leta od rumene majice na Dirki po Franciji. Kaj se je zgodilo?
V glavi je imel začrtano vso pot. Leta 2017 je šel prvič pogledat na Tour, pa je že dobil etapo z vzponom na Galibier. Leta 2018 je spet enkrat zmagal in bil skupno četrti. Vseskozi je bil izredno zahteven do Jumbo Visme, ki je nazadnje okrog njega le zgradila izredno ekipo. K sreči so bili šefi odprti za njegove ideje, lani pripeljali van Aerta in še Martina, za letošnjo sezono pa kot posladek Dumoulina. Vse to je velika Primoževa zasluga. Razdelili so si vloge, lani so dali Primoža na Giro in nato na Vuelto, na Touru je priložnost dobil Kruijswijk in končal na zmagovalnem odru. Če smo Jumbo Vismi lani očitali, da na Giru Primož ni imel dostojnih pomočnikov, letos blestijo. Tony Martin je lokomotiva, 150 km reže zrak, van Aert se odlično pelje na veter, na klancih sta do finiša zraven Kuss in Dumoulin.

Ekipa, o kateri lahko Tadej Pogačar le sanja!
Pri UAE-ju, kjer imajo še višji proračun, bodo morali prav tako vse graditi okrog Pogačarja. Upam, da bodo vodilni sposobni tega premika v glavi. Jumbo Visma je točno vedel, zakaj je prišel na letošnji Tour. UAE je želel etapne zmage Kristoffa, pa Aru je bil predviden za rumeno majico, a je na koncu ostal le Pogačar.

Slovenca sta tako izjemna, da so se hočeš-nočeš pojavila tudi namigovanja o prepovedanih poživilih ...
Vedno se rodijo kakšne afere, povezane z najboljšimi. V drugem tednu dirkanja sta bila na vrhu skupnega seštevka dva Slovenca pred štirimi Kolumbijci, nobenega Francoza ni bilo med deseterico, in novinarji morajo nekaj "nabijati."

Bomo tudi v prihodnjih letih gledali dvoboj Roglič – Pogačar na Dirki po Franciji?
Upam. Ta teden so bili pri nas novinarji francoske televizije in so nas vprašali ravno to. Rekli so, da se je francoski narod v 80. letih razdelil, ko sta zmagovala Laurent Fignon in Bernard Hinault, in me vprašali, ali je v Sloveniji podobno. Odgovoril sem, da zdaj še nikakor ne, morda bi se to zgodilo le, če bi ta boj trajal nekaj let.

Ste tudi direktor Dirke po Sloveniji. Menite, da bosta Roglič in Pogačar, ki sta zdaj zvezdnika največjega formata, še kdaj prišla dirkat na slovenske ceste?
Primož je dvakrat zmagal in najbrž nima več motiva, medtem ko Pogačar še ni bil na zmagovalnem odru. Morda ga pa zamika.