Primož Roglič je pod alpskimi vršaci v Savoji poskrbel za nov mejnik v slovenskem kolesarstvu in športu sploh. Kot prvi Slovenec je Kisovčan vpisal etapno zmago na največji večetapni dirki na svetu. Zmago je dosegel na svojstven način, z izjemnim samostojnim napadom prek najvišje točke letošnje francoske pentlje.

Za Tour najbolj zapriseženi kolesarski zanesenjaki tako ali tako pravijo, da je to z naskokom največja športna prireditev, ki jo je moč spremljati vsako leto. Seveda se bo zdaj hitro oglasil marsikdo in temu ugovarjal, toda prepričan sem, da tistih, ki so o tej trditvi prepričani, to ne bo odvrnilo od njihovega razmišljanja.

Tudi včeraj je bilo moč ob trasi v Alpah s štirimi vzponi, tudi slovitim Vrhom železnega križa (Col de la Croix de Fer) ter Telegraphom in Galibierjem, moč zaslediti ogromno slovenskih tribarvnic. Ni jih malo pri nas, ki si iz leta v leto prav alpske etape na Touru vzamejo tudi za del svojega dopusta. Čeprav se je že prvi dan tokratnega francoskega kroga ob gostovanju v Düsseldorfu pričakovalo, da bo Roglič v ospredju, v Porenju ni bilo videti toliko slovenskih zastav kot včeraj v krajih, ki so našim ljudem zelo blizu.

Ob vsem tem je vsaka gorska etapa za pristaše kolesarstva pri nas sploh nekaj posebnega. Če je taka, kot je bila včerajšnja, ali pa podobna, kot bo današnja z zaključnim vzponom na zahtevni Izoard, potem res ni nobenega dvoma, da bo ob cesti tudi veliko pristašev naših kolesarjev, ki pesti stiskajo prav za vse, ki so se kolesarskega športa učili na slovenskih cestah.

Preostala slovenska trojka je složno kolesarila več kot pol ure za zmagovalcem, prepričan pa sem, da je tudi že omenjenega Boruta Božiča, Janija Brajkoviča in Grega Boleta pozdravil vsak, ki je pred tem užival v edinstvenem dnevu slovenskega kolesarskega športa. Samo enkrat se namreč pripeti, da je nekaj zares prvič. Podvig, ki ga je dosegel nekdanji smučarski skakalec, pa ne, da se bo vtisnil samo v slovensko športno zgodovino. Vtisnil se bo v zavest slovenskega naroda. Take vrste podvig je uspel Rogliču, ki je zares pozno sedel na kolo. In ni jih malo, ki pravijo da je to tudi ena od njegovih prednosti in da zaradi drugih izjemnih sposobnosti, ki jih ima, ta pozni prihod v kolesarske vrste zanj ni nobena prepreka.

Rogla je precej nižja, kot je Galibier, a včeraj je "Rogla" poskrbel, da so po celotnem svetu vedeli, da je enega največjih športnih prestižev dobil Slovenec. Tour namreč prek radijskih valov domuje dobesedno povsod. Roglič si je že po 4. mestu v nedeljo želel nove priložnosti in samostojne akcije. V torek je skrbel za najboljšega v svojem moštvu Georgea Bennetta, dan pozneje pa je pri Lottu Jumbu dobil povsem proste roke. Nizozemci so si meli roke, vsak dan pa sem bolj prepričan, da ko so Rogliča kupovali v Novem mestu pri Adrii Mobilu, se niti niso dobro zavedali, kaj so dobili. In to za zelo majhen denar. Nedvomno pa zdaj vidimo, da za drobiž, ko nam je Roglič razkril, kaj vse se skriva v njem. In prepričan sem, da še ni rekel zadnje in da bo s svojim nagajivim nasmehom na obrazu tudi v prihodnje opozarjal nase.

Dare Rupar, Val 202