Že šestič zapored je 28-letni član ekipe Cannondale končal Dirko po Franciji. Tudi tokrat je odlično opravljal vlogo pomočnika, dobil pa tudi priložnost zase. V 14. etapi se je junaško preizkusil v begu. V intervjuju za MMC je Primorec med drugim povedal, zakaj ga letošnji Tour ni tako izčrpal kot po navadi, kako gleda na novo zmagoslavje Chrisa Frooma, zakaj po koncu dirke z ekipo ni šel v diskoteko in kakšno denarno nagrado mu bo prineslo sodelovanje na dirki.

Šestič zapored ste končali Dirko po Franciji. Tritedenski maraton vas tokrat ni povsem izčrpal. Zakaj?
Drugačen sistem dirkanja je bil. Lani smo delali za Petra Sagana in se je bilo treba od prve etape boriti za njegovo zeleno majico, zato smo bili zelo skurjeni. Letos je bilo sicer prvi teden še vedno stresno. Vreme je bilo slabo, pihalo je, potem je bilo tudi nekaj nervoze, ker so športni direktorji zahtevali etapno zmago. Seveda ne od mene, a jaz sem tisti, ki moram poskrbeti za vse, in vem, da ni moja naloga dirkati za visoko skupno uvrstitev. V eni izmed začetnih etap sem bil na primer v vodilni skupini, vendar so me moštveni vodje po radijski zvezi ustavili in mi naročili, naj počakam ekipo in pomagam.

Lani ste se lahko veselili s Saganom, letos pa v ekipi Cannondale ni bilo pravega razloga za slavje ...
Resda tudi lani ni bilo etapne zmage, a imeli smo Sagana. Letos je bilo nekaj drugih mest in skupno enajsto mesto Talanskega.

Na tokratni dirki je bilo malo etap za ubežnike vašega kova. Se vam zdi, da je bila trasa na neki način neugodna?
Kar zaprta dirka je bila, da. Ko se je vedelo, da bo odločal šprint, so imele vse pod nadzorom šprinterske ekipe, veliko je bilo tudi etap s ciljem v klanec, kar ni najbolj po mojem okusu. Dal sem svoj maksimum in Tour končal v dobrem stanju. Če so imeli drugi kolesarji v ekipi bolečine v nogah, sem se jaz počutil dobro, vsekakor pa sem si tudi jaz v nedeljo zjutraj rekel: hvala Bogu, zadnji dan. A imam prestavo več, česar ne bi mogel nikoli natrenirati sam. Dirka je najboljši trening. Konec tedna grem že na klasiko San Sebastian, kjer bom pomočnik Talanskemu in Martinu, potem me čaka Eneco Tour.

V 14. etapi ste z begom, v katerem vam je družbo delal Poljak Michal Golas, opozorili nase. Osvojili ste 14. mesto. Ste med etapo morda celo pomislili, da bi se lahko na koncu borili za zmago?
Vsakič ko si na takšen način v igri, seveda poskušaš vse, da bi zmagal, a videli ste, koliko je zmanjkalo. Taktika je bila, da napadem prej in pridem na klanec s prednostjo, saj je Croix Neuve zelo strm klanec, kjer naklon v treh kilometrih ne popusti. Če bi bil na koncu etape med deset, bi bilo še bolje, a iztržil sem maksimum.

Vašo akcijo je ves svet videl v televizijskem prenosu, kar tudi šteje ...
Žal me prej niso spustili v beg, enkrat pa noge niso bile prave in sem si že na štartu rekel, da bi rad zgolj preživel. Na Touru so vsak dan taktiziranja. Včasih si misliš, da bo šlo končno počasneje do cilja, pa gre nato tako hitro, kot da bi bili že na Elizejskih poljanah. In če se zgodi, da nikogar iz tvoje ekipe ni zraven, takoj sledi kritika športnih direktorjev. Takoj po etapi oziroma po prhanju se dobimo na kratkem sestanku, ko so glave še vroče. Pred odhodom v hotel je kratek sestanek in naravnost povejo, ali je bilo v redu ali ne.

Ali pred štartom potipate teren, da dobite informacijo, ali je vredno v beg ali ne?
Toliko imam že izkušenj, da vem, koga je treba vprašati in komu lahko zaupaš. Pred štartom vprašaš ključne kolesarje, ali imajo namen nadzirati etapo. Če rečejo DA, potem veš, da beg ni smiseln, ker te bodo do cilja gotovo ujeli. Seveda jaz lahko dobim takšno informacijo, ker nisem konkurenčen v boju za vrh, jasno pa je, da Valverde ne bo o tem spraševal Nibalija ali Contadorja.

Koliko moči sta vam pobrala vročina in dolga pot, ki vas včasih čaka od hotela do štarta oziroma od cilja do hotela?
Veliko. Ko prideš v hotel, te najprej čakata masaža in potem večerja. Prvi teden smo bili pozni, večerja je bila šele ob 21.30, tako da sem hodil spat šele ob polnoči. Naslednji dan je ob 8. uri že zajtrk. Tudi transferji so lahko dolgi, kar je neprijetno. Dodatna težava je bila vročina v hotelih, nad katero so se pritožili tudi pri ekipi Tinkoff. Ni prijetno, če je v hotelski sobi ponoči 27 stopinj in ne moreš spati. Odpirali smo vrata na hodnik, da smo naredili prepih. Je pa odvisno tudi od sreče. Prve dni smo bili v hotelu blizu Lourdesa in je bilo pravo razkošje. Tam smo spali tri noči. Bilo je bolje kot doma. Medtem ko smo dva dni spali v takšni luknji, da se je še novinar TV Slovenija David Črmelj čudil, v kakšni luknji spimo.

Športni direktorji vas sicer zasipavajo z vsemi potrebnimi informacijami o posamezni etapi ...
To je bilo najlepše vidno pred zadnjo etapo. K sreči je bilo na Elizejskih poljanah že suho cestišče, ko smo začeli voziti kroge. Ko enkrat prideš v Pariz, je toliko ljudi, da ne slišiš več moštvenega radia, prav nenormalno bučno je. Pihal je tudi nasprotni veter. V ekipi smo imeli nalogo, da Navardauskasa pripeljemo v čim boljši položaj za šprint. Sem bil zadnji v vlaku, vendar me je oviral eden izmed kolesarjev Katjuše, ki se mi je nastavil, tako da Navardauskasa nisem mogel pripeljati v najboljši položaj. A vedeli smo vse o zadnjem kilometru, kje se je treba postaviti v ospredje, kje zaviti na levo ali desno stran cestišča. Na sestanku bi športnemu direktorju najraje rekel: ja, kaj pa govoriš, ampak - res je bilo tako, kot je predvidel. Kot da bi igrali Playstation.

Ste na paradi šampionov čestitali Chrisu Froomu za zmago?
Seveda, vsak kolesar mu je čestital. Pogovarjal sem se tudi z Nibalijem in Quintano. O Froomu marsikaj pišejo, zlasti Francozi, ki so tudi razočarani, ker nimajo tako kot lani kolesarja med prvo trojico, a zame je Froome zmagovalec. Kaj bo čez 10 let, ne vem. Tudi Lance Armstrong je zame zmagovalec.

Po petkovi etapi v Alpah je Froome očital Nibaliju, da je izkoristil njegove težave s kolesom in tako ravnal nešportno. Kakšno je vaše mnenje?
Težko rečem, vem pa, kako je bil po prvem tednu povsem sesut. Z njim sem se pripravljal na Tour, trenirali smo skupaj na San Pellegrinu. Na koncu je Nibali v Alpah pokazal svojo vrednost. Sta pa imela kratek stik že po šesti etapi, ko je Tony Martin po padcu izgubil rumeno majico. Nibali je takrat mislil, da je padec zakuhal Froome, in mu je vrgel bidon. Froome mu je po etapi rekel: poglejva si posnetek in boš videl, kdo je v resnici povzročil padec.

Skyev strokovnjak za pripravo športnikov Tim Kerrison je razkril, da je Froome v 10. etapi kolesaril s 5,78 vata na kilogram. Kako to komentirate?
Nekateri novinarji so izračunali, da je kolesaril s še več vati, kar je sprožilo polemike glede dopinga. Težko je govoriti na pamet. Novinarji nimajo vseh podatkov, vsak kolesar pa ima svojo tabelo. Vem, da sem imel letos na pripravah 73 kg, na Touru pa sem imel okoli 71,5 kg, in če bi dali v tabelo 73 kg namesto 71,5, bi že dobili napačne vrednosti.

Kolikokrat so vas testirali na letošnji Dirki po Franciji?
Imel sem en dopinški test po etapi, dvakrat pa so nadzirali ekipo ob 7. uri. Vzeli so kri in urin zaradi biološkega potnega lista.

Froome je za svojo drugo zmago dobil 503.530 evrov, celotna ekipa Cannondale pa 31.030 evrov. Koliko od tega boste dobili?
Obogatel ne bom. Treba je odbiti še davek, nekaj pa dobi tudi osebje ekipe.

Kako je bilo, ko ste ob izjemni podpori gledalcev vozili na L'Alpe d'Huez?
Tudi nekaj slovenskih zastav je bilo. Po etapi smo se družili. Nisem takšen tip, da bi se naredil neumnega in šel mimo, kot da jih ne vidim. Na L'Alpe d'Huez pa ... cesta se pred tabo odpira kot zadrga in je skorajda ne vidiš. Motoristi se kar zaganjajo v ljudi, da naredijo prosto pot. Zadnje štiri kilometre je ograja, do tam pa predvsem ogromno nizozemskih navijačev. Ves čas diši po pivu.

Ste si ga privoščili v Parizu, je bila kakšna večja zabava?
V moštvenem avtobusu je res teknilo pivo, najedel sem se tudi pice. Zvečer smo imeli večerjo na Elizejskih poljanah, zakupili so eno izmed restavracij. Ekipa je priredila tudi zabavo v diskoteki, a nisem šel tja. Tri tedne sem trpel in bi bilo neumno, da bi se zadnji dan napil. Kolesarji niti nismo navajeni alkohola in potrebuješ še dva dni več, da prideš k sebi.