Toliko kategoriziranih vzponov v uvodnih štirih etapah že dolgo ni bilo, če sploh kdaj. Vse manj je kolesarjev, ki za vodilnim zaostajajo manj kot pet minut. In šele peta in šesta etapa naj bi prinesli nasmeške na obraze sprinterjev.

Tadej Pogačar se je po vrhunski predstavi na Giru v maju z enako ali pa še večjo vnemo lotil tudi francoske pentlje. Tudi covid-19, ki ga je vmes prebolel, očitno ni pustil nobenih posledic. Zdi se, da je v 3. etapi majico za en dan prepustil Ekvadorcu Carapazu zgolj zato, da je ta vpisal nekaj zgodovinskih dejstev. Zdaj vsi v karavani, seveda pa tudi vsi ljubitelji kolesarstva in športa nasploh postavljajo naslednje vprašanje – je še kdo, ki bi Tadeja Pogačarja lahko slekel do končnega cilja, ki bo tokrat prvič v Nici?

Za nameček mu močno ustreza tudi zadnja etapa, ki tokrat ne bo parada šampionov, ampak zelo zahteven kronometer. In to na progi, kjer je Pogačar že pokazal svojo moč na predzadnji dirki med Parizom in Nico.

Po štirih tekmovalnih dnevih letošnjega Toura tudi nihče več ne dvomi o njegovi ekipi, ki jo ima tokrat ob sebi. Pojavljala so se ugibanja, da morda manjka nekdo, ki bo pri Emiratih garal v uvodnih kilometrih. In da je preveč tistih, ki bodo svojega kapetana vlekli le na manj ali bolj zahtevnih vzponih.

Seveda se v kolesarstvu na vsakem kilometru lahko zgodi tudi marsikaj nepredvidljivega, ampak vsaj za zdaj kaže, da so športni direktorji, seveda v soglasju s slovenskim šampionom, izbrali pravih sedem pomočnikov. Pri Emiratih pa so tako ali tako v zadnjih petih, šestih letih okrog Pogačarja zbirali kolesarje s profilom, ki ustreza prav temu, da bi bili s prvim kolesarjem svetovne lestvice uspešni na čim več dirkah, kjer se bo pojavil Pogačar.

Po dveh porazih na Touru, če je 2. mesto sploh poraz, je Tadej skupaj z ekipo odločen, da se rumena majica vrne v zasedbo Emiratov. Dolga je še pot do Nice, nastavki pa so prav v to smer. Očitno so bile tudi odločitve novega trenerja, da tekmuje manj kot prejšnja leta, več kot pravilne.