V soboto se bo začela Dirka po Franciji. Tudi letos bodo prenosi vseh etap na TV Slovenija in na MMC-ju. Komentatorja bosta Tomaž Kovšca in Martin Hvastija, s posebnimi prispevki oziroma statističnimi sladkorčki pa bosta prenose obogatila David Črmelj in Miha Mišič.

Z Davidom Črmeljem smo se pogovarjali o favoritih letošnje dirke in o tem, kakšne izkušnje ima s kolesarskimi zvezdniki, ki jih je v preteklih letih vabil pred kamere TV Slovenija in o njegovem presenetljivo uspešnem sodelovanju na Dirki okrog Slovenije.

Kolesarski navdušenci si postavljajo vprašanje, ali bo Chris Froome obranil lansko zmago. Kakšno je tvoje mnenje?
Že vrsto let nikomur ni uspelo ubraniti zmage. Če se držimo pravil, in sem ne štejemo Lancea Armstronga, potem že od leta 1995, ko je petič zapored Tour dobil Miguel Indurain. Zato Froomu s tega vidika ne bo lahko. Ima pa ob sebi zares izjemno ekipo, zato bi bilo najlažje reči, da bo zmagal še tretjič. Meni se niti ne zdi tako pomembno, kdo zmaga. Pomembneje mi je, da bo dirka zanimiva. Da bi končno lahko gledali tiste prave, do zadnjih dni nepredvidljive boje za zmago.

Želim, da bi bil Tour tako napet, kot je bil letošnji Giro, kot je v zadnjih letih Vuelta ... Na Touru je preveč pogosto že po prvih gorskih etapah vrstni red bolj ali manj določen. Nekateri padejo, drugi preveč zaostanejo, zbolijo ... Tudi lani je bil, pa čeprav se je uspelo Nairu Quintanu v zadnjem tednu še kako nevarno približati Froomu. A, roko na srce, zares ogrozil ga vendarle ni. Upam, da bomo videli boj večjega števila kolesarjev za zmago. Morda troboj Frooma, Quintana, Contadorja. Vse skupaj lahko popestrijo Nibali, Valverde, Aru, Pinot, Bardet, Porte, Barguil,Van Garderen ... Upam, da jih bo čim več ostalo v igri vse do zadnjih dni.

V prejšnjih letih si se izkazal, ko si dobil pred kamere največje junake Toura. Si za koga porabil zelo veliko energije?
Za vsakega porabiš enako energije. Če ga dobiš, ga dobiš, če ne, pa gre svet ravno tako naprej. Prav to je prednost terena. V Franciji sva s snemalcem vedno videla dovolj drugih zgodb, tudi če nama kakšnega zvezdnika ni uspelo ujeti. Tour je tak dogodek, da zgodb ne zmanjka. Iz dneva v dan se pojavljajo nove, še zanimivejše. Pred mikrofon pa mi je res uspelo dobiti že ogromno zvezdnikov: Frooma, Contadorja, Nibalija, Wigginsa, Cavendisha, Kristoffa, Rodrigueza ... Mogoče so kar vsi enako (ne)dostopni. Pred startom se boš do teh težko dokopal. Je pač tako, da jih hoče tudi preostalih tisoč novinarjev.

Do zvezdnikov pa nisem prišel po svoji zaslugi. Tu se moram zahvaliti vsem slovenskim fantom, ki delajo v različnih tujih ekipah in so vedno tudi na Touru. To samo pomeni, da spadajo med najboljše v svojem poklicu in jim v ekipah dovolj zaupajo, da jih pošljejo na Tour. Teh je v tujini ogromno. Orica GreenEdge, IAM Cycling ... Pri Skyu zdaj dela kar pet Slovencev in res sem vesel, da se dobro razumemo, predvsem pa, da mi pomagajo. Pred dvema letoma so mi 'ponudili' toliko zgodb, da bi lahko Tour trajal še kar nekaj dni, če bi hotel vse narediti. V zameno pa lahko dobijo samo 'hvala'. Prav neverjetno je, kako so ob vsej količini dela pripravljeni še tako pomagati. Vsi so se pripravljeni res potruditi, če jih kar koli prosim. Lepo je, ker kar naenkrat ugotoviš, da se lahko pred startom vsake etape ustaviš pri marsikaterem avtobusu in rečeš kakšno po slovensko.

Kdo je med kolesarskimi zvezdniki za novinarje najdostopnejši?
Presenetil me je Froome, ki sem ga leta 2012, ko je bil še v senci Bradleyja Wigginsa dobil po zaslugi njegovega maserja Davida Rožmana. Sproščen, kot da ne bi bil drugi v skupnem seštevku. Z veseljem je odgovarjal na vprašanja. Pa tudi na primer Dave Brailsford me je prijetno presenetil. Veliko je vedel o Sloveniji. Ne samo, da nama je s snemalcem Blažem Omanom dovolil na avtobus, vzel si je čas tudi za pogovor z nami, se zabaval, pokazal, da Slovenijo presenetljivo dobro pozna, nam ne nazadnje povedal, da je že bil na Vršiču.

Nibali je vedno korektno odgovarjal, prijazno. Najbrž zato, ker sem bil eden izmed tistih, ki ga je spraševal v italijanščini. Izpostavil pa bi predvsem Michaela Rogersa. Tudi na Touru sem ga samo trikrat prosil za izjavo, vedno pa sem dobil praktično boljši odgovor, kot bi si ga sam želel. Letos se je v Poreču s Tinkoffom mudil na pripravah. Ko sem stopil do njega, pa me je prepoznal. Vsega se je spomnil. Celo svojih odgovorov. Škoda, da se je moral že posloviti.

Spremljal si že veliko dirk. Zakaj je tudi za novinarje Tour nekaj posebnega?
Tu je največ novinarjev vseh največjih časopisov, radiev, televizijskih hiš ... Novinarji, ki jih med letom lahko samo spremljaš. Taki, ki o kolesarstvu in kolesarjih zares ogromno vedo, saj se ukvarjajo samo s tem športom. Potem pa se jim postaviš ob bok ... Novinar iz Slovenije, ki ga nihče ne pozna. Pa vendarle ti uspe nekaj narediti. Za novinarje je morda Tour tudi najtežji. Vsi hočemo bolj ali manj iste kolesarje, ki so tudi pod največjim pritiskom in so nas že po nekaj dneh siti. Ljudje v mestih živijo za ta dogodek. Na trasi vidiš različne rekvizite. Že oglaševalska karavana, ki gre pred kolesarji, vzbudi ogromno pozornosti, ljudem ob cesti, nekaj ur prej jih je že ogromno, oglaševalci delijo različna darila. Za ta darila kdaj poteka res hud boj med gledalci. Ljudje živijo za to stvar.

Tour je že nekakšen spektakel. Več kot samo kolesarska dirka ali športni dogodek. To ugotoviš po gledalcih. Zdi se mi, da se na Giru večina gledalcev res spozna na kolesarstvo. Na Touru je drugače. Mnogi pridejo zato, ker pač želijo biti na enem izmed največjih večdnevnih dogodkov v letu. Večine kolesarjev morda sploh ne poznajo. Če odgovorim na vprašanje, zakaj za novinarje? Zato, ker - čeprav je še tako zahteven - ponuja novinarjem vsak dan ogromno zgodb in skorajda vsako leto napiše kakšno novo epsko resnično pravljico.

Ko si sam kolesaril na klance, ki jih premagujejo tudi kolesarji na Touru, kako dober si bil? Si kdaj meril čas? Morda na Alpe d'Huez?
Ne, ker je vedno šlo samo za snemanje. Vedno smo bili v stiski s časom. Po navadi se to snema popoldne, saj moraš zjutraj najprej posneti izjave pred startom, potem narediti kakšno zgodbo in se še odpeljati ob vznožje določenega klanca. Podatke o klancu sem imel pripravljene, vedel sem, kaj me čaka, na vzponih pa smo se vedno ustavljali, snemali raporte, izjave, zanimive kadre. Nikoli nisem vzpona prepeljal v enem kosu. Sploh pa sem lani tisti dan prvič v letu sedel na kolo, obenem tudi zadnjič. Vsaj do zdaj. Zato si sploh ne bi želel meriti časa. Morda s koledarjem (smeh). Je pa res, da je bilo vzdušje na Alpe d'Huez zares posebno. To je tisti odgovor ... ko že misliš, da si videl vse, doživiš Alpe d'Huez in nizozemski ovinek.

Kaj pa spomin na Dirko okrog Slovenije, ko si bil med prvimi zasledovalci Jureta Robiča, a ti je odmeven dosežek na koncu preprečila pljučnica?
To je bilo leta 2010. Že samo če bi takrat prevozil tistih zadnjih 80 km, bi bil tretji, ker pa sem startal uro in pol do dve pred najboljšimi (startal sem kot drugi, ker nihče ni pričakoval, da bom tako spredaj), sem imel večji prvi del proge nalive ... Tako sem že tam izgubil možnosti za drugo mesto. Ker je startal Jure Robič, na kaj drugega kot na boj za 2. mesto nihče še pomisliti ni mogel. To je bil moj prvi in zadnji poskus na dirki. Škoda zaradi pljučnice, ampak, po pravici povedano, na to dirko sploh ne pomislim več, razen če me kdo ne spomni.