Gasilci, ki so se postavili v špalir in škropili z vodo, številni navijači iz domačega kraja in okolice, 25-kilogramska klobasa in kužka Bella v rožnati majici, vse to je pričakalo Jana Polanca, ko se je v nedeljo zvečer iz Verone vrnil v domači Britof pri Kranju. 27-letni kolesar je odlično dirkal na 102. Dirki po Italiji in v 12. in 13. etapi nosil majico vodilnega. Dolgo je bil v igri za deseterico, v zadnjem tednu pa je (tudi zaradi šibke pomoči moštvenih kolegov) precej omagal, a dirko še vedno končal na 14. mestu.

Kako je po treh tednih izjemnih naporov spet priti v svoj dom, spati v svoji postelji?
Biti doma po tako naporni in dolgi dirki je res super. Drži ‒ da spiš v svoji postelji, na svoji vzmetnici ... Ni boljšega.

Ko vsak dan menjate hotele, je lahko kar težava, če postelja ni prava, kajne?
Vsaka postelja je drugačna, ekipa sicer poskuša s spominsko peno prilagoditi ležišče tvojim potrebam, a včasih ne gre. Poleg tega imaš v sobi lahko še moštvenega kolega, ki smrči, kar zna biti problem.

Na primer?
Na začetku Gira je bil z menoj v sobi Juan Sebastian Molano in je glasno smrčal, tako da sva zamenjala in sem bil v sobi z Marcom Marcatom, ki je bil prej cimer Gavirie, dokler ta ni odšel z Gira. Nisva se ujela in sem prosil, če mi lahko dajo za zadnji teden Gira svojo sobo. To sem si res izboril in sem lahko bolje spal.

So pri ekipi razumeli vaše težave, ali pa so mislili, da gre za neke kaprice?
Ne, ni bilo zamere, vsak razume, da včasih težko zaspim že s čepki v ušesih. Potrebujem svoj mir.

Finiš 102. Dirke po Italiji je bil nekaj posebnega. Kronometer v Veroni je spremljalo ogromno ljudi, na koncu ste zapeljali še v areno. Se je tudi vam zdelo veličastno?
Res je bilo super. Malo drugačen zaključek ... Končati takole v areni, pred navijači, to je nekaj edinstvenega. Lahko se pozdraviš z navijači. Sploh so bili zadnji dnevi neverjetni, lepo je bilo videti tako veliko množico slovenskih navijačev z zastavami.

So preostali v vaši ekipi opazili vso to slovensko evforijo?
Seveda. Navijači so bili ob naših avtobusih že na ogrevanju, skandirali so, predvajali Golico. Italijani so že kar malo čudno gledali, ker niso tega vajeni. Izjemno, ekipe tako vidijo, kako zelo je kolesarstvo priljubljeno v Sloveniji oziroma da ima vse večji pomen. Za nas kolesarje je dobrodošlo, da smo opazni, prepoznavni.

Dirko je sicer za nekaj sekund zasenčila poteza dveh slovenskih navijačev, ki sta Primoža Rogliča potiskala v klanec. Kaj sporočate navijačem, ki to počnejo?
Saj ni takšen problem, če navijač potiska nekoga, ki je v zadnji skupini. To je še dobrodošlo, nihče se ne bo pritoževal. Problem je pri kolesarju, kot je Primož Roglič, ki se bori za stopničke, za prvo mesto. Če bi ga samo enkrat porinili za nekaj sekund, bi še spregledali, tako pa ... Jasno, žirija tega ni dopustila in je Primoža kaznovala z desetimi sekundami.

Torej, pravite, da takšno potiskanje kolesarju lahko precej pomaga in ne zmoti ritma pedaliranja?
Če greš svoj tempo, recimo v kronometru, ti res lahko uniči ritem, na zaključku takšne etape in po tako zahtevnem Giru pa se pozna, da te nekdo 50 metrov poriva v klanec. Zase lahko rečem, da bi mi v tistem trenutku prijalo, če bi me kdo porinil in mu tega ne bi zameril, ampak govorimo res samo o kratkem potisku.

Prav v tisti predzadnji etapi ste najbolj trpeli ...
Pomislil sem, da bi se preselil k zadnji skupini, ampak, kdor me pozna, ve, da se ne predam kar tako. Predvsem zaradi navijačev sem rekel, da se ne smem predati.

Kaj bi zdaj rekli: je več vredna etapna zmaga ‒ vi imate na Giru že dve ‒ ali pa rožnata majica?
Težko primerjati. Ko zmagaš etapo, nimaš doma ničesar razen plišaste igrače. Rožnato majico pa lahko obesim na steno. Tudi to nekaj velja, zato bi jo dal pred etapno zmago.

Kje boste shranili obe rožnati majici?
Našel bo kakšen poseben kotiček, verjetno na steni nasproti modre majice (na Giru jo je kot najboljši hribolazec nosil leta 2017). Gotovo ne bo ostala v kakšni škatli.

Ste majico oprali?
Na žalost so mi jo. Če bi ostala preznojena, bi jo lahko shranil s številko in jo dal v okvir. Zdaj bom moral številko posebej pripeti.

Sprejem v domačem Britofu pri Kranju ste imeli že štiri ure po koncu Gira v Veroni. Zanimivo, kakšno opravo je imel vaš pes ...
Moja punca in njena sestra sta to uredili. Za našega pomeranca Bello sta dali narediti posebno rožnato majico.

Bella?
Ja, kličem jo Bella, čeprav je črna.

Spominja me na "Bella Italia", kot Italijani radi pravijo svoji deželi. Radi dirkate v Italiji?
Imam lepe spomine in se rad vračam. Drži, lepa dežela, ampak ne tako kot Slovenija.

Kako komentirate zmago Richarda Carapaza in izjemno dirkanje ekipe Movistar?
Vse so imeli pod nadzorom, Carapaz pa v ključnih dneh niti enega dneva slabosti. Enostavno je zasluženo zmagal.

Boste čez dobra dva tedna na Dirko po Sloveniji lahko prišli vrhunsko pripravljeni in pomagali Tadeju Pogačarju osvojiti modro majico?
Vprašanje, kako bo potekala regeneracija. Telo se vsakič drugače odzove. A na Dirko po Sloveniji bom šel lahko povsem mirno. Verjamem, da bo Pogačar v vrhunski formi in zato se mu bom brez težav podredil.