Dolga leta je Dirka po Španiji potekala že meseca aprila in za mnoge kolesarje je bil to prezgodnji termin, od leta 1995 so organizatorji prestavili termin na september.

Prva Dirka po Španiji je bila na sporedu leta 1935. Prav tako, kot v Italiji in Franciji, je tudi v Španiji glavni organizacijski del pripadel časniku. Ob boku Gazzetti in L'Equipeu se je postavil Diario Informaciones.

Štart prve dirke je bil 29. aprila 1935 v Madridu, kjer se je na 3.411 km dolgo pot po Španiji podalo 50 kolesarjev. Od skupno 14 etap je bilo kar 10 daljših od 250 km. Prvi zmagovalec je postal Belgijec Gustave Deloor, ki je Španca Mariana Canarda prehitel za 14 minut. Zmago je obranil tudi v naslednjem letu. Med leti 1937 in 1940 dirke ni bilo, saj je v Španiji potekala državljanska vojna.

Največ zmag v zgodovini dirke ima Španec Roberto Heras, ki je bil najboljši štirikrat. Njegov rojak Alberto Contador, Švicar Tony Rominger in Primož Roglič imajo po tri zmage.

Čerin drugi na peti etapi leta 1988
Prvi Slovenec, ki je nastopil na Dirki po Španiji, je bil Primož Čerin. Leta 1988 je na peti etapi od Badajoza do Bejarja zasedel drugo mesto. Član ekipe Carrera Jeans je zaostal le za Špancem Franciscom Navarrom.

Začetek devetdesetih pripadel Romingerju
Rominger je prvič zmagal leta 1992, ko sta se Španca Jesus Montoya in Pedro Delgado kontrolirala med seboj, Rominger pa je izkoristil njune napake. V dveh gorskih etapah do Luz Ardidena in Lagos de Covadonge sta bila Montoya in Delgado v vodstvu, vendar nihče ni hotel voziti spredaj, zato sta upočasnila ritem. Rominger je predzadnji dan kaznoval taktiziranje Montoye in s sijajnim kronometrom prvič zmagal na španskem krogu.

Leta 1993 je Romingerju račune skoraj prekrižal njegov rojak Alex Zülle, ki je vodil vse do 19. etape. Pri spustu s prelaza Cobertoria je Zülle padel in Rominger je na Alto de Narancu prikolesaril do skupne zmage. Naslednje leto je do zmage prišel lažje, Zülle ni bil v formi, njegov glavni konkurent Španec Mikel Zarrabeitia pa je že na prvem kronometru v Benidormu zaostal skoraj štiri minute.

Jalabert ni ničesar prepustil tekmecem
Leta 1995 je bila dirka prvič na sporedu v septembrskem terminu. Francoz Laurent Jalabert je postal prvi kolesar v zgodovini Vuelte, ki je oblekel vse majice Madridu. Postal je najboljši šprinter, hribolazec in najboljši tudi v skupni razvrstitvi. Ekipa ONCE je bila odlično zasedena, Jalabert je prevzel vodstvo v 3. etapi in ga ni več izpustil, slavil je kar pet etapnih zmag.

Švicarsko slavje leta 1996
Španska dirka je postala švicarska domena leta 1996. Alex Zülle je zmagal, na zmagovalnem odru sta stala še Laurent Dufaux in Tony Rominger. Miguel Indurain je prišel na dirko z željo, da končno zmaga na domači dirki, saj je leta 1991 osvojil 2. mesto za Melchiorjem Maurijem.

V 13. etapi Miguel ni mogel več slediti tempa glavnine in je odstopil. To je bil tudi njegov zadnji nastop v profesionalni karieri. Zülle in Jalabert sta si izmenjevala zlato majico, oba sta kolesarila za močno ekipo ONCE. Zadnji teden je večina kolesarjev te ekipe zbolela, Jalabert je močno zaostal, Zülle pa se je rešil in slavil v Madridu.

Olano z izjemno vožnjo na čas do skupne zmage
Zülle je leta 1997 ponovil zmago, v hudem boju s Fernandom Escartinom so Švicarju do zmage pripomogli kronometri, kjer se Escartin ni najbolje znašel. Abraham Olano nikoli ni slovel kot velik gorski specialist. Na Vuleti leta 1998 je prevzel zlato majico v 9. etapi, ko je prepričljivo dobil kronometer v Alcudii. Tistega leta sta v ekipi Banesto vozila skupaj s Jimenezom, ki je bil pravi hribolazec. V težkih vzponih se ga je Olano dolgo časa uspel držati, na zadnjem kronometru v Fuenlabradi pa ga je prehitel za tri minute in dosegel prvo špansko zmago po sedmih letih.

Ullrich rešil sezono z zmago na Vuelti
Jan Ullrich je na majski Dirki po Nemčiji padel, si poškodoval koleno in moral izpustiti Tour. Do septembrske Vuelte je že okreval in zanesljivo opravil z vsemi španskimi gorskimi specialisti. Organizatorji so v spored dirke prvič uvrstili ''nečloveški'' vzpon na L'Alto de Angliru.

Klanec, kjer so se na travnikih ob cesti pasle koze in ovce, velja za najtežjega v kolesarstvu nasploh. Odkril ga je Miguel Prieto, slep sodelavec ekipe ONCE. Najtežji del vzpona je 800 metrov dolg odsek Cuena les Cabres z naklonom 23,6 %, kar je v deževnem vremenu skoraj nemogoče izpeljati. V močnem nalivu so mnogi kolesarji kar sestopili s kolesa in nadaljevali pot peš, kolo pa so potiskali navzgor. Jose Maria Jimenez (umrl je decembra leta 2003) je še enkrat več dokazal svoje mojstrstvo in postal prvi zmagovalec tega legendarnega vzpona.

Heras v zadnjem tednu ugnal Casera
Roberto Heras je prvič zmagal leta 2000. Angel Luis Casero je nosil zlato majico do 13. etape, ko je Heras na zahtevnem vzponu do Lagosa de Covadonge prehitel Casera za več kot minuto in vodstva ni izpustil do konca dirke.

Leta 2001 je Casero zmagal na Vuelti, zlato majico pa je prevzel šele zadnji dan. Oscar Sevilla je obvladoval potek dirke. Vodil je skoraj dva tedna. V gorskih etapah je vseskozi obvladoval položaj, vendar si ni uspel privoziti večje prednosti pred Caserom, ki je vseskozi čakal na svojo priložnost. Prav zadnji dan je bil na sporedu kronometer po ulicah španske prestolnice. Sevilla je imel 25 sekund naskoka pred Caserom, v vožnji na čas pa ga je Casero prehitel kar za minuto in 12 sekund.

Presenetljiva zmaga Aitorja Gonzaleza
Tudi leta 2002 je Sevilla dolgo časa nosil majico vodilnega na Vuelti. Izgubil jo je na najtežjem vzponu Alto de L' Angliru, kjer ga je premagal Heras. Sanje ekipe Kelme o zmagi na Vuelti bi se lahko kaj hitro razblinile po nepreudarnem in prehitrem napadu Aitorja Gonzaleza, ki je v težave spravil le moštvenega kolega Sevillo, ne pa tudi Herasa, ki se je mirno odpeljal proti etapni zmagi. 27-letni Aitor Gonzalez je na vseh težkih vzponih Vuelte uspel limitirati izgube v primerjavi s Herasom. Na zadnjem kronometru v Madridu ga je popolnoma dotolkel in presenetljivo dobil dirko.

Nozal omagal tik pred veliko zmago
Leta 2003 sta dirko zaznamovala dva domača kolesarja Roberto Heras in Isidro Nozal. Prvi z zmago, drugi pa s prebojem iz neznanega sveta v kolesarki vrh. Heras je v Madrid z zlato majico pripeljal že drugič po letu 2000. Za kolesarja US Postala je to lepo darilo za trpljenje na Tour de Franceu, kjer je leta pridno pomagal Lanceu Armstrongu.

Na drugi strani je Nozal na dirko prišel le kot pomočnik, zlato majico je oblekel v 4. etapi in jo držal vse do predzadnjega dne. Blestel je predvsem v posamičnih kronometrih. Svojo veliko priložnost je zapravil v 11,2 km dolgem gorskem kronometru do Alto de Abantosa, kjer je za Herasom zaostal več kot za dve minuti in ostal "le" pri drugem mestu.

V šprintih je bil nedvomni kralj Italijan Alessandro Petacchi, ki je dobil kar pet etap. Po letu 1958 je postal prvi kolesar, ki je na vseh treh največjih dirkah sezone (Giro, Tour, Vuelta) slavil vsaj po eno etapno zmago.

Tudi v letu 2004 je bil Heras na najvišji stopnički zmagovalnega odra. Prvih 11 dni dirke so zlato majico nosili kolesarji US Postala, ki so slavili na moštvenem kronometru v Leonu. V 12. etapi do Calar Alta je stvari na svoje mesto postavil Heras, ki skupnega vodstva ni več izpustil. Vse do zadnjih kilometrov kronometra v Madridu mu je za ovratnik dihal Santiago Perez (Phonak), ki je v izjemno formo prišel v zadnjem tednu dirke. Perez je po dveh tednih dirke zaostajal že za štiri minute in pol, potem pa je zmagal etapo do Granade in bil najhitrejši še na gorskem kronometru v Sierra Nevadi.

Herasu četrto zmago najprej odvzeli, nato pa mu jo vrnili
Leta 2005 je Rus Denis Menčov dobil prva dva kronometra in vse do 15. etape uspešno odbil napade Herasa. V zadnji pravi gorski etapi do Pajaresa je močno napadla ekipa Liberty Seguros in Menčov je ostal sam, saj v njegovem Rabobanku ni imel pravih pomočnikov. Zaostal je več kot pet minut za Herasom, ki si je utrl pot k četrti skupni zmagi na Vuleti. To je bil rekord vseh časov.

Novembra 2005 so odkrili, da je Heras jemal nedovoljena poživila. B-test je potrdil, da je jemal nedovoljeni krvni doping eritropoetin (EPO). Odvzeli so mu zmago in jo dodelili Menčovu. Heras je dobil dveletno kazen nastopanja.

Heras se je pritožil zaradi nepravilnih postopkov pri odvzemu vzorca in bil leta 2011 tudi uspešen. Španska kolesarska zveza se je nato pritožila na vrhovno sodišče, ki pa je potrdilo zmago Herasa, ki je januarja prejel še 724.000 evrov nadomestila, ker ni smel tekmovati dve leti.

Brajkovič dva dni v zlati majici vodilnega
Jani Brajkovič, ki je leta 2006 nastopal za Discovery Channel, je po sedmi etapi, 154 kilometrov dolgi preizkušnji od Leona do Alto de El Morredera, prevzel skupno vodstvo in oblekel zlato majico vodilnega na Vuelti. Brajkovič je etapo končal na četrtem mestu, sedem sekund za zmagovalcem Alejandorm Valverdejem. Drugo in tretje mesto sta osvojila še dva Španca - Carlos Sastre in Jose Angel Gomez Marchante.

23-letni dolenjski kolesar je dosegel zgodovinski uspeh: kot prvi Slovenec je na eni od treh velikih dirk oblekel majico vodilnega. Do odločitve o zmagovalcu in skupnem vodstvu je prišlo v zadnjem ciljnem vzponu na 1750 metrov visoki El Morredero, ko je omagal do takrat vodilni Danilo di Luca.

V osmi etapi od Ponferrade do Luga je Brajkovič zadržal skupno vodstvo, tretje mesto v etapi pa je zasedel Uroš Murn. V deveti etapi z vzponom na La Cobertorio je nato Brajkovič zaostal več kot dve minuti in izgubil zlato majico. V zadnjem tednu je izpadel iz najboljše deseterice in končal na 29. mestu.

Skupni zmagovalec je postal Aleksander Vinokurov, ki si je zmago zagotovil v zadnjem tednu. Pred tem je dolgo časa gledal v hrbet Valverdeju.

Menčov le dočakal zmago leta 2007
Rus Menčov je do edine zmage na Vuelti prišel septembra 2007. Za tri minute in pol je ugnal Carlosa Sastreja, ki je nato leta 2008 dobil Dirko po Franciji.

Contador v 14 mesecih do prestižnega trojčka
Leta 2008 je na domači dirki prvič zmagal Alberto Contador. S tem je ekspresno dopolnil trojček najprestižnejših dirk na svetu. Leta 2007 je osvojil Tour, maja 2008 pa je bil najboljši tudi na Giru. Z zmago na Vuelti je postal peti kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti vse tri najprestižnejše dirke na svetu. Španec se je tako v zgodovino zapisal ob bok Francozoma Jacquesu Anquetilu in Bernardu Hinaultu, Italijanu Feliceju Gimondiju in Belgijcu Eddyju Merckxu. Dosežek Contadorja je bil še toliko bolj odmeven, saj mu je to uspelo v pičlih 14 mesecih. Majico vodilnega je oblekel po kraljevski 13. etapi v severni Asturiji.

Božič prvi Slovenec z etapno zmago na največjih dirkah
Borut Božič, ki je nastopal za ekipo Vacansoleil, je v ciljnem šprintu dobil šesto etapo v Xativi. Drugi je bil Američan Tyler Farrar, tretji pa Italijan Daniele Bennati. Božič je postal prvi Slovenec z zmago na eni od treh največjih večetapnih kolesarskih dirk. Že avgusta 2009 je na Dirki po Poljski postal drugi Slovenec z zmago na dirkah Pro Toura (pred njim je to uspelo Mateju Mugerliju). Na Vuelti je bil v življenjski formi. Že v tretji etapi je v ciljnem šprintu zasedel drugo mesto.

Skupni zmagovalec Vuelte 2009 je bil Alejandro Valverde. To je bila njegova edina zmaga na velikih tritedenskih dirkah. Zlato majico je oblekel že v gorski etapi na Xorret del Cati, nato pa jo je brez težav branil vse do konca.

Nibali pri 25 letih napovedal veliko kariero
Vincenzo Nibali je pri 25 letih napovedal veliko kariero z zmago na Vuelti leta 2010. Sicilijanec je postal prvi Italijan po Marcu Giovannettiju leta 1990, ki mu je uspelo osvojiti španski krog. Nibali je v skupni razvrstitvi za 43 sekund ugnal Španca Ezequiela Mosquero, potem ko je v zadnji gorski etapi uspešno odbil njegov zadnji napad.

Froome do zmage po diskvalifikaciji Coba
Presenetljivi zmagovalec Vuelte leta 2011 je bil Juan Jose Cobo. Po odličnih predstavah v 14. in 15. etapi je Španec ubranil rdečo majico vodilnega do zadnjega dneva. Cobo je imel v Madridu le 13 sekund prednosti pred Chrisom Froomom, ki je takrat napovedal veliko kariero.

Na startu dirke je bil Cobo predviden za pomočnika Menčovu, Froome pa naj bi pomagal Bradleyju Wigginsu v ekipi Sky. Šele 13. junija 2019 je Mednarodna kolesarska zveza objavila, da so našli nepravilnosti v biološkem potnem listu Coba. Odvzeli so mu zmago na Vuelti, kar je pomenilo, da je Froome skoraj osem let po dirki postal prvi Britanec z zmago na tritedenski dirki. Ta naziv je sicer prej pripadel Wigginsu, ki je dobil Tour leta 2012.

Horner najstarejši zmagovalec največjih dirk
Chris Horner je poskrbel za zgodovinski dogodek na Vuelti 2013. Kolesar ekipe Radioshack je pri skoraj 42. letih postal najstarejši zmagovalec največjih kolesarskih dirk. Za 37 sekund je ugnal Nibalija. Horner je tudi prvi Američan, ki je dobil Dirko po Španiji. Pred njim je bil najstarejši zmagovalec Vuelte Tony Rominger, ki je bil leta 1994 star 33 let. Najstarejši zmagovalec Gira je Fiorenzo Magni (1955), Toura pa Fermin Lambot (1922), stara sta bila 35 oziroma 36 let. Prav zaradi let Američan niti ni bil med favoriti letošnje dirke. Ko je v tretji etapi prvič prevzel majico vodilnega, ga ni nihče resno omenjal kot možnega zmagovalca.

Contador se je hitro pobral po odstopu na Touru
Alberto Contador je leta leta 2014 še tretjič dobil Vuelto. 25 mesecev po prestani dopinški kazni je bil znova nepremagljiv. Julija je na Touru grdo padel in na domači dirki sprva sploh ni želel nastopiti. Zdelo se je, da je zanj konec sezone, ko je kot eden od favoritov Dirke po Franciji v deseti etapi med spustom padel in odstopil z zlomljeno golenico. Pobral se je hitreje kot Froome, ki je prav tako odstopil na Touru zaradi zloma zapestja. Na Vuelti je zasedel drugo mesto, zaostal je minuto in 10 sekund.

Mohorič z izjemnim spustom do etapne zmage
Na drugo slovensko etapno zmago je bilo treba počakati do leta 2017. Matej Mohorič je bil najboljši v sedmi etapi, ki se je po 207 kilometrih končala v Cuenci. Ves dan je bil v begu, odločilni napad pa je sprožil 11 kilometrov od ciljne črte na spustu. Med 14-člansko ubežno skupino je opravljal veliko dela. Slabih 11 kilometrov pred ciljem se je odpeljal naprej. V svojem "Mohorič slogu" ali "žuželki" je sedel na okvir kolesa in poganjal pedala, tveganje pa se mu je obrestovalo. Zasledovalna trojica se je morala sprijazniti, da jo čaka le šprint za drugo mesto, Mohorič pa je prečkal ciljno črto 16 sekund pred njimi.

Slovenski kolesarji so leta 2017 dosegli etapne zmage na vseh treh tritedenskih dirkah. Na Giru jo je osvojil Jan Polanc, na Touru pa Primož Roglič.

Froome po Touru najboljši še na Vuelti
Froome je po letu 1978 in Francozu Bernardu Hinaultu postal prvi kolesar, ki je v istem letu dobil tako Tour kot Vuelto, odkar so Dirko po Španiji prestavili na septembrski termin, pa je postal nasploh prvi zmagovalec z zmago na teh dveh prestižnih kolesarskih preizkušnjah v enem letu.

Roglič prvi Slovenec z zmago na tritedenski dirki
Primož Roglič je Dirko po Franciji leta 2018 končal na četrtem mestu, leta 2019 pa je bil na Giru tretji. Na 74. Vuelto je prišel v vlogi favorita in jo tudi upravičil. To je bila prva slovenska skupna na tritedenskih dirkah. Roglič je rdečo majico vodilnega oblekel z zmago v 10. etapi, ko je bil prepričljivo najboljši v vožnji na čas. Takrat je postal prvi Slovenec z etapnimi zmagami na vseh treh tritedenskih dirkah in 99. v zgodovini s tovrstnim dosežkom. Skupno vodstvo je do konca obdržal, poleg rdeče je osvojil tudi zeleno majico najboljšega po točkah.

Tri etapne zmage in skupno tretje mesto za Pogačarja
Debitant na tritedenskih dirkah 20-letni Tadej Pogačar si je tretje mesto skupno in belo majico prikolesaril s pogumnim napadom predzadnji etapi. Eden največjih talentov svetovnega kolesarstva je nase opozoril s tremi etapnimi zmagami v treh zelo zahtevnih etapah, ena od teh je bila kraljevska.

Na drugem mestu je dirko končal 39-letni Valverde, ki je leta 2003 na Dirki po Španiji prvič stal na zmagovalnem odru, takrat je bil tretji. Pogačar je takrat štel le pet let.

Mladi Slovenec je postal tretji kolesar v zgodovini tritedenskih dirk, ki je pred dopolnjenim 21 letom zmagal na treh etapah ene od treh največjih dirk. To je leta 1934 uspelo Reneju Viettu in leta 1978 Giuseppeju Saronniju. Slovenca sta sicer pobrala štiri od petih majic. Le pikčasto za najboljšega na gorskih ciljih jima je odnesel Francoz Geoffrey Bouchard.

Roglič v izjemnem obračunu ugnal Carapaza
Leta 2020 so Vuelto preložili na zelo nenavaden termin zaradi pandemije novega koronavirusa. Kolesarska sezona je bila prekinjena kar za štiri mesece in pol. Konec avgusta se je začela Dirka po Franciji, kjer je Roglič skoraj dva tedna nosil rumeno majico, predzadnji dan pa mu jo je z izjemnim kronometrom odvzel Pogačar. Drugo mesto je pomenilo veliko razočaranje in Kisovčan se je odločil za nastop na Dirki po Španiji, ki je potekala od 20. oktobra do 8. novembra. Skrajšali so jo na 18 etap.

Roglič je dobil že uvodno etapo od Iruna do Arrateja. Rdečo majico je nosil pet dni, nato jo je oblekel glavni tekmec Richard Carapaz. Roglič je nato dobil še gorsko etapo s ciljem na Alto de Moncalvillo in v 10. etapi znova oblekel rdečo majico sa tretjo etapno zmago. Na kraljevski etapi na Alto de L'Angliru je Carapaz znova prevzel vodstvo, a si je nato Roglič privozil odločilno prednost na gorskem kronometru na Mirador de Ezaro. Žilavi Ekvadorec je napadel predzadnji dan na vzponu na Covatillo, odlepil se je že od Rogliča, ki je uspel zadržati 24 sekund naskoka.

Ključne so bile bonifikacijske sekunde
Kapetan Jumbo-Visme je poleg rdeče majice na Vuelti drugič zapored osvojil tudi zeleno majico najboljšega sprinterja, s čimer je postal sploh prvi kolesar, ki mu je v 85-letni zgodovini dirke uspelo ubraniti obe majici v zaporednih letih.

Zaradi štirih etapnih zmag in treh drugih mest je skozi celotno tritedensko preizkušnjo zbral 48 bonifikacijskih sekund, kar je odločilno pripomoglo k skupni zmagi. Carapaz je skozi celotno Vuelto pridobil 16 sekund.

Leta 2021 Roglič razred zase
Roglič je leta 2021 precej bolj zanesljivo opravil s tekmeci. V Madridu je imel kar štiri minute in 42 sekund prednosti pred domačinom Enricom Masom ter sedem minut in 40 sekund pred Avstralcem Jackom Haigom.

Že uvodni dan je Roglič dobil 7,1 km dolg kronometer v Burgosu in oblekel rdečo majico. Nosil jo je tudi od šeste do devete etape, nato pa jo je prepustil ubežniku Oddu Christianu Eikingu. V 17. etapi je na znamenitem vzponu na Lagos de Covadongo ugnal vse tekmece več kot za minuto in pol. Prevzel je skupno vodstvo in prednost le še povečeval do Madrida.

Zadnji dan se je veselil še četrte etapne zmage v Santiagu de Composteli, kjer je dobil kronometer. S tem je prilepil tudi obliž na rane ter odrgnine po predčasnem koncu Toura.

Evenepoel napovedal veliko kariero, Roglič po padcu v 16. etapi odstopil
Roglič je leta 2022 neuspešno lovil četrto zaporedno zmago na Vuelti. Najboljši je bil Remco Evenepoel, ki je za dve minuti ugnal Enrica Masa. Juan Ayuso, ki je zaostal štiri minute in 57 sekund, je z 19 leti in 361 dnevi postal drugi najmlajši kolesar na stopničkah katere od tritedenskih dirk. Leta 1904 je bil mlajši le Francoz Henri Cornet ob zmagi na Dirki po Franciji.

Roglič je dobil sprint v četrti etapi v Laguardii in tudi oblekel rdečo majico. V šesti etapi je Evenepoel blestel na vzponu na Pico Jano, Roglič pa je zaostal več kot minuto in pol. Na kronometru je Belgijec prehitel Kisovčana za 48 sekund in po desetih etapah si je nabral dve minuti in 41 sekund naskoka.

Ob koncu drugega tedna je Roglič na strmem vzponu na Sierro de la Pandero precej znižal zaostanek, nato pa je še v 15. etapi v Sierra Nevadi za 15 sekund ugnal Evenepoela. Prednost je znašala le še minuto in pol.

Roglič je zaradi posledic padca v zaključku 16. etape odstopil. Napadel je v zadnjih kilometrih, nato pa grdo padel tik pred koncem v boju za etapno zmago. Okrvavljen in načet je nato prečkal ciljno črto v Tomaresu. Zadel je ob Britanca Freda Wrighta in močno treščil ob tla. Imel je odrgnino na desnem komolcu, desnem kolku, desnem kolenu in predelu desnega rebra.

Vsi zmagovalci Dirke po Španiji:
1935 Gustave Deloor (BEL)
1936 Gustave Deloor (BEL)
1941 Julian Berrendero (ŠPA)
1942 Julian Berrendero (ŠPA)
1945 Delio Rodriguez (ŠPA)
1946 Dalmacio Langarica (ŠPA)
1947 Edouard Van Dyck (BEL)
1948 Bernardo Ruiz (ŠPA)
1950 Emilio Rodriguez (ŠPA)
1955 Jean Dotto (FRA)
1956 Angelo Conterno (ITA)
1957 Jesus Loroño (ŠPA)
1958 Jean Stablinski (FRA)
1959 Antonio Suarez (ŠPA)
1960 Franz De Mulder (BEL)
1961 Angelino Soler (ŠPA)
1962 Rudi Altig (NEM)
1963 Jacques Anquetil (FRA)
1964 Raymond Poulidor (FRA)
1965 Rolf Wolfshohl (NEM)
1966 Francisco Gabica (ŠPA)
1967 Jan Janssen (NIZ)
1968 Felice Gimondi (ITA)
1969 Roger Pingeon (FRA)
1970 Luis Ocaña (ŠPA)
1971 Ferdinand Bracke (BEL)
1972 José Manuel Fuente (ŠPA)
1973 Eddy Merckx (BEL)
1974 José Manuel Fuente (ŠPA)
1975 Augustin Tamames (ŠPA)
1976 José Pesarrodona (ŠPA)
1977 Freddy Maertens (BEL)
1978 Bernard Hinault (FRA)
1979 Joop Zoetemelk (NIZ)
1980 Faustino Ruperez (ŠPA)
1981 Giovanni Battaglin (ITA)
1982 Marino Lejarreta (ŠPA)
1983 Bernard Hinault (FRA)
1984 Eric Caritoux (FRA)
1985 Pedro Delgado (ŠPA)
1986 Alvaro Pino (ŠPA)
1987 Luis Herrera (KOL)
1988 Sean Kelly (IRS)
1989 Pedro Delgado (ŠPA)
1990 Marco Giovanetti (ITA)
1991 Melchor Mauri (ŠPA)
1992 Tony Rominger (ŠVI)
1993 Tony Rominger (ŠVI)
1994 Tony Rominger (ŠVI)
1995 Laurent Jalabert (FRA)
1996 Alex Zülle (ŠVI)
1997 Alex Zülle (ŠVI)
1998 Abraham Olano (ŠPA)
1999 Jan Ullrich (NEM)
2000 Roberto Heras (ŠPA)
2001 Angel Luis Casero (ŠPA)
2002 Aitor Gonzalez (ŠPA)
2003 Roberto Heras (ŠPA)
2004 Roberto Heras (ŠPA)
2005 Roberto Heras (ŠPA)
2006 Aleksander Vinokurov (Kaz)
2007 Denis Menčov (RUS)
2008 Alberto Contador (ŠPA)
2009 Alejandro Valverde (ŠPA)
2010 Vincenzo Nibali (ITA)
2011 Chris Froome (VB); po diskvalifikaciji Juana Joseja Coba (ŠPA)
2012 Alberto Contador (ŠPA)
2013 Chris Horner (ZDA)
2014 Alberto Contador (ŠPA)
2015 Fabio Aru (ITA)
2016 Nairo Quintana (KOL)
2017 Chris Froome (VB)
2018 Simon Yates (VB)
2019 Primož Roglič (SLO)
2020 Primož Roglič (SLO)
2021 Primož Roglič (SLO)
2022 Remco Evenepoel (BEL)
2023 Sepp Kuss (ZDA)