Danes 48-letni Meneghin na EP-ju deluje kot strokovni komentator Sky Sportsa. Sin najboljšega italijanskega košarkarja vseh časov Dina Meneghina, s katerim sta si v italijanskem prvenstvu tudi stala nasproti, je bil odličen igralec. Vsestranski krilni košarkar je blestel na evropskem prvenstvu leta 1999, ko je Italija pod vodstvom Bogdana Tanjevića osvojila zlato medaljo. Andrea, ki je bil nosilec italijanske igre in tudi med najboljšimi obrambnimi igralci turnirja v Franciji, je bil skupaj s soigralcema Carltonom Myersom in MVP-jem prvenstva Gregorjem Fučko, Slovencem, ki je nosil dres italijanske izbrane vrste, izbran v prvo peterko.

Zdaj deluje tudi kot trener v Vareseju, kjer velja za veliko klubsko legendo. Vrsto let je nosil dres tamkajšnjega kluba. Leta 1999 je nato prejel ponudbo Toronto Raptorsov, toda naložba Fortituda v veliko italijansko zvezdo je bila ogromna, tako da je odšel v Bologno, kjer pa se ni izšlo po željah. Imel je težave s poškodbo kolka, ki mu je preprečila še boljšo kariero. Leta 1999 je prejel nagrado Mr. Europa, ki so jo do 2010 podeljevali najboljšemu košarkarju stare celine. Največkrat jo je sicer dobil Toni Kukoč, nad igrami katerega se je navduševal Andrea, podobno, kot se zdaj nad predstavami Luke Dončića. Več v spodnjem intervjuju.

Številni so pred prvenstvom govorili o najmočnejšem prvenstvu do zdaj. Kakšna se vam zdi raven košarke na turnirju?
Kakovost je res izjemna, neverjetna košarka se igra. Odzvali so se najboljši igralci, malo res vrhunskih košarkarjev manjka. Veliko reprezentanc igra na res lep način in dosega se veliko točk. Tekme so zelo zanimive, intenziteta igre je vrhunska. Edina stvar, ki je moteča, so sodniki, ki delajo veliko napak in niso pripravljeni deliti pravice na taki ravni. Preprosto niso iste ravni kot vsi ti odlični igralci. To je edina težava tega prvenstva.

Kar nekaj reprezentanc, ki so veljale za glavne favorite, je izpadlo v zgodnji fazi izločilnih bojev. Katera izbrana vrsta je vas najbolj presenetila?
Seveda ni nihče računal, da bo prišla Poljska v to sklepno fazo turnirja. Nemčija igra vrhunsko, a me ni presenetila, ker, kot jo spremljam, igra zadnji dve oziroma tri leta zelo dobro košarko. Igra zelo agresivno in čvrsto, v visokem ritmu in z dobro obrambo, ob tem pa ima tudi dobre strelce z razdalje. Ekipa ima postavljene prave temelje. Kot pravim, veliko presenečenje v polfinalu je Poljska. Španija je odlično vodena ekipa, ki navdušuje v obrambi. Francija ima prav tako vrhunsko moštvo, dobre posameznike in je rasla čez turnir. Zelo rad sem gledal Finsko, ki igra zelo lepo košarko. Tudi oni igrajo v visokem ritmu, vsi so vključeni v napad, žoga kroži in so zelo dobri strelci. Lauri Markkanen je fantastičen igralec. Da tako visok igra na tak način, je izjemno. Kot bi bil branilec. Meče z razdalje, skače, blokira … Vse ima. Tudi moja Italija je spisala lepo zgodbo. Zadnji dve leti reprezentanca lepo raste. Eno tekmo oziroma en met ali eno uspešno obrambo je bila oddaljena od boja za medalje. Raven njene igre je bila visoka. Prvič sem v taki vlogi spremljal evropsko prvenstvo in res uživam.

Je bila organizacija skupine velika stvar v Italiji, da ste lahko doma spremljali reprezentanco na velikem tekmovanju?
Naša reprezentanca bolje igra zunaj Italije. Zaradi enega spodrsljaja, ko je izgubila proti Ukrajini, je ostala brez možnosti, da bi bila druga v skupini. V košarki je treba biti pripravljen in osredotočen ves čas, da na pravi način odigraš v pravem trenutku. Dobra stvar za našo košarko je, da reprezentanca raste in je konkurenčna. Ljudem tako znova vzbuja strast in se veča popularnost. Gledalci so prišli v dvorano in uživali v predstavah reprezentance ter jo podpirali. Vsi imajo radi Nicola Mellija, Simoneja Fontecchija in seveda našega selektorja Gianmarca Pozzecca, kako unikatno vodi tekme. Saj ste videli, kakšen je (smeh, op. a.). Je strasten, neverjetno se vživi in dviga samozavest celotni klopi. To je najpomembneje. Igralci se pod njegovim vodstvom dobro počutijo in radi igrajo zanj. Nobenega ni strah napraviti napake. Igrajo lahkotno.

Vrsto let sta bila s Pozzeccom soigralca. Ko se ga spomnimo iz teh časov, je bil prav tako zelo energičen.
Seveda. Živel je košarko na enak način, kot jo zdaj. Zdaj ne more biti na igrišču, kjer je lažje, saj ko tečeš, se sproščata adrenalin in energija. Vedno je dal na parketu vse od sebe. Zdaj pa ob njem lahko le kriči, maha z rokami in se dere na sodnike, ampak ta strast, karizma, vse skupaj navdajajo igralce z neko energijo. Zanimivo ga je gledati. Takšne so njegove karakteristike, ob tem je res dober človek. Midva sva skupaj veliko osvojila. Tudi zunaj igrišča se odlično razumeva in je zelo zabaven človek. V njegovi družbi sem užival tako na parketu kot tudi zunaj njega. Še vedno je isto. Ko ne igra oziroma nima tekem, gre po navadi zelo zgodaj v posteljo. Utrujen je. Letos je bil star 50 let, po tem turnirju pa se verjetno zaradi skrbi in vsega stresa počuti, kot bi bil 70.

Koliko se je Italiji poznala odsotnost prvega zvezdnika Danila Gallinarija?
Poškodba Danila je bila seveda velika smola, saj je izjemen košarkar. Je pravi vodja, poleg tega odlična oseba in vedno, ko je lahko, je prišel v reprezentanco in sodeloval na velikih tekmovanjih. Letos mu je poškodba to preprečila. Ni mu je uspelo sanirati pravočasno, ampak v tem primeru so večjo vlogo prevzeli drugi igralci, ki je sicer ne bi. Marsikaj se je spremenilo. Jasno je, da je. če je v ekipi Danilo, on glavni igralec, tisti, ki v odločilnih trenutkih sprejema odgovornost, ob njegovi odsotnosti pa so drugi morali stopiti v ospredje. Recimo Achille Polonara predtem z Danilom v ekipi ni prišel do izraza. Ni našel načina, kako biti nosilec, potem pa je prevzel veliko breme. Ekipa je na novo zgradila hierarhijo, kdo je glavni, kdo druga, tretja izbira, in nasploh drugače porazdelila vloge. Kot ekipa so skozi igre našli pravo ravnovesje v moštvu. V vsaki ekipi, ko je nekdo poškodovan in ne more na parket, kot je bilo recimo pri Sloveniji leta 2017 v finalu, ko nista mogla nadaljevati Goran Dragić in Luka Dončić, pa sta v ospredje stopila Klemen Prepelič in Jaka Blažič na primer, mora nekdo drug biti pripravljen prevzeti breme. Mora imeti igralce, ki, ko imajo možnost, lahko prevzamejo vlogo vodje. To je bilo ključno pri Italiji. Žal je nekoliko nesrečno izpadla, a takšna je košarka.

Kako ste videli slovensko reprezentanco, ki je veljala za favorita, a potem presenetljivo izpadla proti Poljski?
Jasno je, da je Luka Dončić eden najboljših igralcev na svetu. Zares uživam, ko ga gledam, zaljubljen sem v njegov način igre. Nad njim sem navdušen od njegovega 16. ali 17. leta, ko je v Madridu vse okoli sebe učil košarke. Izjemen igralec. Rad imam, kako je igriv in se smehlja na igrišču. Kako je vse videti lahko ... kot bi bil na otroškem igrišču. Hkrati pa je agresiven in tekmovalen. Videli smo, da vsaka ekipa tu zna igrati košarko. Vsak je športnik, ki daje vse od sebe, in te lahko v določenem trenutku preseneti, če nisi pripravljen, kot bi moral biti, ali imaš slab dan. Proti Poljski je Slovenija odigrala prvi dve četrtini res zelo slabo. Pristop ni bil pravi. Mislim, da Slovenija ni pričakovala take Poljske. Poljaki so bili zelo razigrani v napadu, saj so dali 58 točk v 20 minutah. Potem so Slovenci porabili veliko energije, da so se v tretji četrtini vrnili. Borili so se, pritiskali, naredili vse, kar je treba, ko loviš. A Poljska je imela dober dan. Včasih se v košarki dogajajo presenečenja. Srbija in Grčija sta tudi kot velika favorita izpadli. Slovenija je sicer vrhunska ekipa in zna igrati zares dobro košarko. Ima vse. Lahko je dobra tudi v obrambi. Če hoče, je lahko na res vrhunski ravni. Je pa to potem ena tekma, ki lahko odloči o vsem.

Če govoriva o evropskem prvenstvu, se vrniva v leto 1999, ko ste osvojili naslov. Kakšni so spomini na tisti turnir?
Uf, to je pa že zelo dolgo nazaj. Nimam najlepšega spomina na zabavo po osvojitvi zlate medalje (smeh, op. a.). Šalo na stran. To je bila seveda velika stvar za italijansko reprezentanco in vse nas. Bili smo odlična ekipa. Rasli smo iz dneva v dan skozi celoten turnir. Najprej smo v zadnji sekundi izgubili proti Hrvaški, potem pa premagali Bosno in Hercegovino in Turčijo. S temi tekmami smo postali pravo moštvo. Stopili smo skupaj, res smo bili enotni. Razumeli smo, kako moramo igrati, da kot ekipa pridemo do izraza in smo najboljši. To smo pokazali v izločilnih bojih. Seveda so to res lepi spomini. Niti ne toliko s parketa in tekem, ampak predvsem zunaj igrišč, iz garderobe, z druženj po tekmah … To so trenutki, ki jih ceniš, saj so tisti, ko je ekipa postala velika.

Vi ste odlično igrali na tistem prvenstvu, ob vas pa je blestel tudi Slovenec Gregor Fučka.
MVP. Kranjčan. Vedno, ko smo z Gregorjem spili pivo, smo peli "Živijo, oj živijo, oj živijo, naš svet" (smeh, op. a.). Veliko smo se šalili skupaj. Res je izjemen fant. Dolgo ga poznam, saj je igral že z mojim očetom v Trstu, ko je bil še zelo mlad. Potem sva bila tudi soigralca v Bologni pri Fortitudu. Še zmeraj sva veliko v stiku in še vedno se veliko zbadava ter šaliva. Neverjetno je, da še vedno govori italijansko z močnim slovenskim naglasom. Še vedno je smešno, kako govori, sicer pa je neverjeten človek.

Sorodna novica Fučka: Čeprav nisem igral za reprezentanco, sem se vedno imel za Slovenca

Bi lahko rekli zanj, da je bil kot igralec nekoliko pred časom, ko je pri tej višini igral na tak način?
Da, kot bi ga vzeli iz prihodnosti in postavili v 90. leta. Bil je suhljat, imel pa neverjetno tehniko. Velik delavec. Videl sem, kako je vsak dan ogromno časa treniral. Veliko je s Pinom Grdovićem delal individualno na osnovah. Ostajal je v telovadnicah. Znal je vse. Zadeval je trojke, preigraval, bil izjemno tehnično podkovan, močan ena na ena, v igri s hrbtom proti košu je bil neustavljiv, saj je lahko zaključeval z levo in desno.

Vi ste bili vsestransko krilo, vaš oče dominanten center. Nad čigavo igro ste se navduševali oziroma se jo skušali posnemati, ko ste bili mlajši?
Toliko je igralcev, ki sem jih občudoval. Predvsem v Evropi, pa tudi v Ligi NBA. Seveda sem rad gledal Larryja Birda in Magica Johnsona ter potem Michaela Jordana. Ko sem bil mlad, sem bil v Evropi nor na Tonija Kukoča. Seveda sem bil navdušen tudi nad Draženom Petrovićem, pa potem Predragom Danilovićem. Tudi igralce iz drugih držav, ne le Jugoslavije, sem rad spremljal, kot na primer Arvydasa Sabonisa, Šarunasa Marčiulionisa, Nikosa Galisa in Panajotisa Janakisa. Nismo imeli take sreče, kot jo imajo košarkarski navdušenci danes, ko prek spleta lahko spremljajo vse tekme in vidijo vse igralce. Takrat smo dobili kakšne videokasete, sicer pa smo kupovali časopise, da smo lahko brali o košarki. Danes smo srečni, ker lahko vidimo vsak košarkarski trenutek. Ko bi le imel možnost za kaj takega, ko sem bil mlad.