Bogdan Tanjević je že desetletja sinonim za uspešnega košarkarskega trenerja. Tudi slovenskim ljubiteljem športa se je prikupil kot komaj 32-letni trener sarajevske Bosne, ki je leta 1979 postala evropski prvak in prvi klub z območja nekdanje Jugoslavije, ki si je pokoril Evropo in tlakoval pot k poznejšim triumfom Petrovićeve Cibone in Kukočeve Jugoplastike. Tanjević, ki ga v košarkarskem svetu vsi poznajo pod vzdevkom Boša, je kmalu prestopil v Italijo in konec osemdesetih prevzel tržaški Stefanel. V klub je zvabil Gregorja Fučko in desetletje pozneje postal evropski prvak z reprezentanco Italije, njegov varovanec Fučka pa je bil tistega leta (1999) razglašen za najkoristnejšega košarkarja prvenstva.

Tanjević je od osemdesetih let zaljubljen v Trst – najprej si je tam zgradil vilo s pogledom na zaliv, pred leti je kupil stanovanje na glavni rivi, nedaleč od Trga enotnosti. Luka Hvalc in Gašper Andrinek sta se z njim srečala v majhnem baru pod njegovim stanovanjem. Ob dveh popoldne, na vroč julijski dan. Boša se je takoj pošalil, da zanj ni črnogorske ali mediteranske sieste in si naroči osvežitev.

Rodil se je v kraju Pljevlja v Črni gori leta 1947. To je rudarsko mesto na skoraj 800 metrih nadmorske višine. Tam ni ničesar, samo rudnik in termoelektrarna. Pa megla, tudi poleti. “Temu se po naše reče 'čemer'.”

Že kot otrok se je z družino preselil v Sarajevo. Tudi tam pa predvsem megla, onesnažen zrak, smog. Tudi zato je morda zdaj pristal ob morju. “Vse to naredi človeka zelo srečnega, kadar gre na morje. Ko se razbistrijo pogledi in megla, se začne tekmovanje, kdo bo prvi zagledal morje. Pa svetloba, modro nebo! Ustvari se otroška želja. Zime namreč trajajo dolgo. Po pet, šest mesecev. Spominjam se … Ko sem kot otrok po vsem tem snegu in dežju znova zagledal asfalt, sem se tako razveselil, da sem kar tako sedel na suha tla.”

O legendah

Boša je začel igrati košarko v Sarajevu, bil je kar nadarjen, saj je leta 1964 z mlado reprezentanco gostoval v Neaplju. Tam se sicer ni naigral, se je pa spoznal s slovenskim mladincem Lanom Brenkom. Stkala sta dolgoletno prijateljstvo, ki traja še danes. “To je bila super generacija, ki bo postala osnova za zmagovalno generacijo iz leta 1970 v Ljubljani.“

Boša sicer ni bil dovolj dober, da bi kandidiral za člansko reprezentanco, je pa iz Bosne prestopil v OKK Beograd, takrat velik klub, za katerega je igral Radivoj Korać - Žučko.
“Žučko gotovo spada med 10 najboljših igralcev nekdanje Jugoslavije. Ampak, veste, kako zelo težko je izbrati 50 najboljših. 50! Kaj šele prvih 20 ali 10. Korač je bil rojen strelec, osvajalec košev! Bil pa je tudi velik intelektualec. To je bilo v tistem času nekaj običajnega, med velikimi športniki je bilo mogoče srečati velike intelektualce. Ne pa tako kot danes. Takrat nismo bili prepričani, da bomo vse življenje igrali košarko in se s tem preživljali. Tega denarja nisi mogel zaslužiti. Igralo se je za ljubezen. To so bili drugi časi. Košarka ni bila poklic. Bila je zabava. Poleg vsega, bili smo tudi zelo dobri.”

Med velikane tistega obdobja spada tudi en in edini Ivo Daneu. Z Bošo sta zdaj velika prijatelja, kar si legendarni trener šteje v veliko čast. “On je moj večni kapetan. Ne glede na to, da nisem nikoli imel te sreče, da bi kdaj igral z njim. On je kapetan vseh kapetanov.”

Tanjević razlaga, da je imel Ivo Daneu fizične predispozicije za današnjo košarko. Bil je atlet. “Imel je talent za vse vrste košarkarskih metov, ki so kadar koli obstajali. Koš je lahko zadel na 10 načinov. To je bil čas, ko organizator igre ni delal samo za druge, organizator igre je moral doseči tudi 25 točk. Sploh če je imel zadnji žogo v rokah, je moral dati koš. Ivo je bil igralec tega zadnjega meta. On je reševal največ najtežjih situacij. V tem je njegova veličina. Poleg tega je imel ubijalski značaj. Zelo težko je biti svetovni as, če nisi ubijalec. On je bil takšen. Na igrišču bi sovražil svojo mamo, če bi moral igrati proti njej. Zdaj pa je tako nežen.”

Po intervjuju smo se srečali tudi z Ivom Danevom, ki pravi, da je tudi Boša njegov idol, predvsem kot človek, za katerega pravi, da je zelo dober in prijazen ter vedno pripravljen pomagati.

Hodeča bomba ob igrišču

Tanjeviću je kmalu postalo jasno, da kot igralec ne bo dosegel vrhunskosti. Že v Beogradu se je poleg za igranje košarke zanimal za trenerstvo, pri samo 24 letih pa je postal prvi trener članske ekipe sarajevske Bosne. Takoj je uvedel nekatere nove metode, ki so za neprofesionalni ustroj ekip pomenile pravo revolucijo.

“Kot osebnost sem bil nasilen. Nikogar nisem spraševal, ali to zmore ali ne. Trener sem bil tudi že, ko sem igral še v OKK Beograd. Takrat ni bilo običajno, da se trenira dvakrat na dan, jaz pa sem soigralce prepričal tudi o dopoldanskem treningu. Bil sem rojeni trener. Veste, eden izmed načinov, kako narediti samomor brez bolečine, brez pištole, je, da postaneš košarkarski trener, kakor sem se sam odločil. Takrat je bilo samo nekaj trenerjev, ki so živeli od košarke.”

“Moji igralci so morali sprejeti, da se trenira dvakrat na dan, zato so se včasih odpočili na tekmi. Enkrat sem kapetanu rekel na tekmi: 'Halo, pa kaj je to?' On pravi: 'Boša, mi se moramo včasih odpočiti na tekmi od treningov med tednom.'”

Kindže, Krešo, Taubi in Pero

Z Bosno je nekaj let nastopal v drugi ligi, potem pa je prišla ključna prelomnica v njegovi karieri. “Ko sem prvič videl Mirzo Delibašića, sem se onesvestil. Z Bosno smo takrat igrali v drugi jugoslovanski ligi, imeli smo tekmo s Tuzlo, za katero je igral takrat 18-letni Mirza. To je bil talent, kot ga do takrat še nisem videl. Vse smo naredili, da ga pripeljemo v Sarajevo. Imeli smo zaplete z registracijo, ker ga je želel tudi Partizan, a na koncu nam ga je vendarle uspelo pripeljati v Bosno.“

Mirza Delibašić - Kindže je eden kultnih jugoslovanskih košarkarjev, boem na igrišču in v življenju.

“Kindže je bil intelektualno zelo blizu Radivoju Koraću, s tem da je bil slednji veliko bolj odprt in je odkrito pokazal, kaj vse zmore in zna, od književnosti naprej. Delibašić je bil na drugi strani občutljiv, malo je govoril, in to v kratkih stavkih. Toda tudi on je veliko bral, tudi klasike. Zelo podoben jima je bil Krešimir Čošić – v mladosti, preden je postal mormon. Vsi trije so si bili zelo podobni tudi po dobroti in altruizmu. Delibašić je bil boem. Kot pravijo Bosanci, bil je bekrija, rad je imel 'kafano'. Tudi karte, seveda. Tudi zaradi boemskega življenja mu je ponagajalo zdravje, po kapi se ni več pobral. Spomnim se, da je Kindže, ko se je začela vojna, rekel: 'Zdaj ni več laganja. Lagali smo si, kako se imamo radi.'”

Delibašić se po koncu kariere ni znašel, ni mu šlo v zasebnem življenju, prizadela ga je vojna, umrl je leta 2001. Bil je le eden izmed mnogo posebnežev, ki so zaznamovali jugoslovansko košarko. S svojim neverjetnim znanjem na parketu, pa tudi z načinom igre in življenja. Bogdan Tanjević kot naslednji legendi navede Krešimirja Čosića in Boruta Bassina - Taubija.

“Spomnim se Čosića … Ko je bil mlad, je bil pravi šalabajzer, zajebant. Z Borutom Bassinom - Taubijem sta se neverjetno šalila, večjih norcev med košarkarji še ni bilo. Znala sta v čevlje naliti vodo, preden smo se želeli na edini prosti dan odpraviti malo v mesto. Bila sta nerazdružljiv tandem. Krešo je Taubija povabil v Ameriko, 45 dni sta bila skupaj. Mislil je že, da ga je spreobrnil v mormona, pa ga ja Taubi lepo zavajal. Borut Bassin je bil fantastičen človek, skromen in dober. Hkrati pa zelo poseben, do smrti je živel v kolibi nekje ob Soči. Bil je popolnoma zunaj vseh parametrov. Kar je on počel na košarkarskem igrišču, je bilo neverjetno. Da na eni tekmi ukradeš sedem žog takrat velikemu NBA-jevcu Bobu Couseyju in Američanom pri 18, 19 letih nasuješ 28 točk … Škoda, da si je skrajšal kariero, bil je rekorder tudi drugače. Nihče ni mogel popiti 14 piv in jih presekati s prav toliko konjaki, se zjutraj v Portorožu usesti na vespo in isti večer v Tivoliju proti Zadru doseči 22 točk, s tem da je igral samo drugi polčas.”

Tanjević je bil kot mlad trener v Jugoslaviji hodeča bomba ob igrišču. Po uspehu z Bosno si je želel v Italijo, a so ga prepričali, da postane selektor jugoslovanske reprezentance. Večjo vlogo je po olimpijskem zlatu v Moskvi leta 1980 dal novih obrazom, med drugim tudi Petru Vilfanu.

“Na evropskem prvenstvu leta 1981 je bil kar na devetih tekmah v prvi postavi. Zaradi njega nisem poklical v ekipo Zorana Slavnića in na neki način veliko tvegal. Žal mi je, da je Vilfan zavrnil mojo ponudbo, da se mi pridruži v Italiji, ko sem prevzel Caserto. Izognil se je tudi eni izmed reprezentančnih akcij, ko je zaigral poškodbo, kar piše tudi v svoji knjigi. No, namesto Vilfana sem na koncu v klub v Italiji vzel prav tistega Slavnića, ki sem ga na račun Vilfana izločil iz reprezentance. Vilfana mi je škoda, bil je velik talent, po talentu je bil blizu Borutu Bassinu, torej čudež! 10 let bi lahko igral v Italiji, a žal ni napravil toliko, kolikor bi lahko. Takrat glave ni imel na pravem mestu. Zdaj, ko ga poslušaš po televiziji, je super komentator, čutiš neko posebno dobroto, tudi ko prebereš njegovo knjigo. Vidiš, da je pameten človek. A to ni bil, ko je bilo treba. Postavil sem se zanj, Slavnića izločil iz ekipe, potem pa je naslednji dve leti pljuval po meni prek časopisov. Pa je bil Slavnić velik igralec, bil je organizator igre, ki sem mu lahko zaupal. Ko je šel v napad, sem se lahko obrnil in zagledal na tribuno …”

"Tudi Jordan je kdaj zgrešil!"

Ker je konec letošnjega poletja zaznamovan z evropskim košarkarskim prvenstvom, smo se pogovarjali tudi o sodobni košarki. Bogdan Tanjević opaža, da se je igra spremenila, prav tako tudi proces treninga. “Ampak, poglejte, spet se vračamo v leto 1971: preigravaj pod koš in podaj navzven. Nad tem nisem navdušen. Še vedno poudarjam, da lahko samo obramba dvigne napad … Je pa res, da je danes veliko več visokih igralcev… Dvometraši rastejo kot gobe. Lahko izbiraš med igralci z 210 centimetri. Po petdesetih letih še vedno mislim, da so v košarki najpomembnejše stvari ostale enake. Delovati je treba kot ekipa, pripravljen moraš biti perfektno, da ko se ti ponudi priložnost, vržeš in zadeneš. Sem velik nasprotnik tako imenovanega 'fade away' meta, torej da vržeš, ko že pristajaš. To je izumil Jordan. Vsakemu najprej rečem: 'Hej, ti nisi Michael Jordan!' Potem dodam, da je tudi Jordan kdaj zgrešil. Poudarjam tudi, da si ne nalagajo odgovornosti, ki jim jo nalagajo mediji. Ključna je najboljša mogoča kondicija. In energija! Vse je v energiji. Seveda v povezavi s tehniko ob največji hitrosti.”

Boša Tanjević je v karieri vodil številne zvezdnike, ne samo evropske. Navede na primer Dina Meneghina, treniral je tako njega kot njegovega sina Andreo. V Italiji je bil na primer tudi trener najboljšega strelca svetovnih prvenstev, Brazilca Oscarja Scmidta. Nekaj dni pa je bil, vsaj formalno, nadrejeni tudi edinstvenemu Michaelu Jordanu.

“Ja, imel sem priložnost voditi tudi Michaela Jordana. Nastopil je na promocijski tekmi v Trstu leta 1985, že prej pa sem bil dva dni njegov trener v Bormiu, kjer se nam je pridružil na pripravah. Prišel je promovirat nove športne copate. Nike je bil opremljevalec moje Caserte in tudi Trsta. Bil je vzhajajoča zvezda, zraven je imel šest telesnih stražarjev. Na promocijski tekmi je en polčas igral za Trst, drugega pa za Caserto. Jaz sem uigraval ekipo, on pa je igral po svoje – dosegel je 41 točk. Bolj se spomnim, da se je v dvoboju z njim poškodoval moj igralec, Urugvajec Lopez, kar mi je povzročilo veliko težav v nadaljevanju sezone.”

Če je Boša kot trener klasičnega evropskega kova nekoliko zadržan do košarkarskega Jordana, pa ga je fasciniral kot osebnost.

“Prepričan sem bil, da bo postal prvi temnopolti predsednik ZDA, vendar ga to očitno ni zanimalo. V slačilnici pred tekmo sva se tudi malo pogovarjala. Spoznala sva se že nekaj let prej, ko je jugoreprezentanca gostovala na njegovi univerzi North Carolina. Šarmantno se je pogovarjal in sem mu podkuril, ali se spomni tiste tekme iz leta 1981 … Kako da ne, odgovori, Dalipagić nam je dal 41 točk! Prav črkoval je – Da_li_pa_gić! Zelo šarmanten je Jordan, nekoč naj bi rekel: 'Če se zaljubiš v košarko, ti bo košarka to vrnila.' To je ta zmagovalna miselnost, to je za predsednika Amerike. Žal ga to ni zanimalo, zanimala sta ga denar in prešuštvo. In tega je imel v izobilju. Čisto resno mislim, da bi lahko presegel Obamo.”

Trenerski izziv ni vreča denarja brez dna

Po Draženu Petroviću in še nekaterih evropskih pionirjih v Ligi NBA se je ameriška košarka odprla za košarkarje s stare celine. Drugače je s trenerji – evropski v NBA ne igrajo pomembne vloge. Zakaj ne? Je Bošo kdaj zanimala Liga NBA? Ne nazadnje se je že kot mlad trener spoznal z ameriško študentsko košarko.

“Zame kot trenerja ni bila ameriška košarka nikoli zanimiva. Tam si malo kot v čolnu brez vesel, moraš pa priti na drugo stran reke, recimo čez Sočo v Tolminu. V Ligi NBA težko ustvariš ekipo, težava je tudi odnos do igralcev, ki so v Ameriki glavni, oni so komandanti. Redki trenerji so si ustvarili status komandantov, recimo Phil Jackson in Pat Rileyja sta izjemi. V Ameriki je vse odvisno od denarja, to ni trenerski izziv. Zame pa je modrost, da iz nič ustvariš najboljšo ekipo. Ko vidiš trenerja, ki ima manjšo avtoriteto od športnega direktorja, predsednika kluba in glavnega igralca, potem je konec. Ne gre tako! Z menoj se ni mogel nihče šaliti.”

Italija 1999 in Gregor Fučka

Svojo strogo trenersko filozofijo ponazori tudi z dogajanjem v italijanski košarkarski reprezentanci, ki jo je leta 1999 popeljal do naslova evropskih prvakov.

"Ko smo bili z Italijo leta 1999 evropski prvaki, sem vse skupaj doživljal kot v nekakšnem poltransu. Takrat je bilo prvenstvo konec junija, začetek julija. Ni bilo časa za osnovne priprave. Imeli smo zelo pozitivno energijo. Izločil sem najboljšega plejmejkerja Gianmarca Pozecca, ki je bil glavni zvezdnik v klubu, a reprezentanca pač ne deluje tako. Drugi zvezdnik Carlton Myers je tudi igral manj, imel je jasno vlogo. V reprezentanci nisi za svojo statistiko, ampak zato, da celotna ekipa doseže dober rezultat. In potem si srečen tudi ti. Ne gre za zlobo ali egoizem, ampak za grajenje skupnosti, grajenje tima, kulta. To je ključno pri reprezentanci. Najboljši smo bili na koncu, v polfinalu smo premagali tudi takrat strašno ekipo Jugoslavije, ki je bila pozneje svetovni prvak. Zanjo so igrali Divac, Danilović, Bodiroga in drugi …”

Gregor Fučka je bil leta 1999 razglašen za najkoristnejšega igralca evropskega prvenstva. Fučka, doma iz Kranja, je boleča zgodba za slovensko košarko. Če bi igral za Slovenijo, bi morda naša košarkarska pravljica stopila v lepše čase že kakšno desetletje ali dve prej. Boša Tanjević je tisti, ki je Fučko iz Olimpije pripeljal v Trst in mu tudi tlakoval pot v italijansko reprezentanco.

“Štiri mesece sem ga tako maltretiral, da je privolil. Igralca moraš znati prepričati. Na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 1989 nisem videl skoraj nobene tekme, ker sem bil ves čas na telefonu s Fučko in njegovimi starši. Podpisal je že neko pogodbo in sem skoraj obupal. Vendar mi je legendarni sekretar iz KK Bosna pojasnil, da je prva profesionalna pogodba nična, če jo igralec podpiše pred 18 letom, tudi če v njegovem imenu podpiše mama. Sedel sem v avto in ga v Ljubljani prepričeval, naj pride k meni za tri dni v Trst. Po treh dneh je odšel nazaj v Ljubljano na izpit iz angleščine. Ampak se je vrnil in ostal.”

Gregor Fučka danes živi v Bologni, dan pred našim intervjujem sta se slišala z njegovim košarkarskim očetom.

Slovenija, Luka in Nikola

Košarkarski trener Tanjević je kariero sklenil leta 2017, ko je dopolnil 70 let. Kot Črnogorec je na evropskem prvenstvu neuspešno vodil reprezentanco svoje domovine. Eurobasket 2017 pa si je tudi Tanjević zapomnil zaradi velikega zmagoslavja slovenske košarkarske reprezentance!

“Kupili so me s svojo igro. Razmišljam, da bi bila lahko tekma Slovenije z Latvijo celo najboljša tekma vseh evropskih prvenstev. Nikoli se še ni igrala boljša košarka. Nas, Črno goro, je Latvija nadigrala. Sicer vedno navijam za vse naše države. Slovenija pa je bila najbolj gledljiva in tudi najverjetnejši zmagovalec. Potem pa vsa ta super atmosfera in talent. Ne samo zaradi dvojice Dragić-Dončić, ampak zaradi celotne ekipe. Bili so sinhronizirani kot simfonična glasba, v kateri ima vsak instrument svojo vlogo. Vse je delovalo. Bil sem srečen kot nekoč, ko smo bili skupaj.”

Zdaj vse skupaj spremlja kot navijač. Pravi, da je to spektakel in da je nemogoče reči, kdo bi lahko na koncu zmagal. Ko smo se pogovarjali, še ni bilo jasno, ali se bo naši reprezentanci pridružil Goran Dragić, Boša pa je bil prepričan, da bi se ga dalo prepričati. In imel je prav.
Kaj pa Luka Dončić? Je tudi zanj takšen fenomen? “Od svojega 13. leta je najboljši v vseh tekmovanjih. Z 18 leti je postal evropski prvak kot eden najboljših igralcev. On je čudež. Nikoli ni imel nihče takšne razvojne poti in takšne kakovosti. Je na poti k temu, da bo postal najboljši belopolti igralec vseh časov.”

“Inteligenco kaže tako v košarki kot na splošno. Velikokrat se zgodi, da lahko s svojo splošno inteligenco rešiš svoje življenje pred neumnostjo. Da si prizemljen, da ne letiš v oblakih. Luka ostaja skromen in ni zašel. Mislim, da nas v tem pogledu ne bo razočaral. Po mojem mnenju je edina nevarnost njegovo telo. Ima namreč očetovo telo. Oba sta kot medveda iz bosanskega gozda. Ampak, mislim, da bi bilo Luki lažje s sedmimi kilogrami manj. To zdaj gledam tako čez palec in lahko rečem: 'Luka, sedem kilogramov manj, potem boš super.'”

Kaj bi mu svetoval, če bi bil Dončićev trener?

“Če je človek velikega telesa, ima veliko vse, kosti, vezi, zato bi lažje deloval z malo manj teže. Tudi tveganje za poškodbe bi bilo manjše. Samo to. Njemu nič ne manjka. Noro hiter je! Hitrost njegovega prvega koraka je fantastična. Noben obrambni igralec mu ne more nič, niti v levo niti v desno. Nič mu ne manjka, samo da se reši tveganja poškodb, še posebej dolgotrajnih.”

Morda še bolj nekošarkarske konstitucije je še en zvezdnik iz nekdanje Jugoslavije, to je Nikola Jokić. ”Jokić je ena taka vreča masti. Neki ameriški novinar je rekel, da ne more skočiti na pločnik, ampak – ljudje božji, kako on igra! Jokić in Dončić sta čudežna talenta, vsak na svoj način. Nikola Jokić je morda še bolj fascinanten, saj resnično ne daje videza športnika. Ampak, kako on igra, kako vidi igro, kako podaja, kako zadene, ko je treba. In kako se zabava! Oba se zabavata v Ligi NBA, medtem ko drugi grizejo.”

Zanimalo nas je, kakšna bi bila prva jugoslovanska peterka, če bi še obstajala nekdanja država. Tanjević je diplomatski …”Pri tem bi bil zelo vesel, če bi obstajalo več Vilfanov, ki bi mi odpovedali, češ da imajo gips na nogi, tako da mi ne bi bilo treba poklicati vseh 50 super igralcev."

Velik pesimist v pogledu na razmere v svetu

Bogdan Tanjević zelo pozorno spremlja družbeno dogajanje, je ljubitelj časopisov, bil je reden bralec kulturnih strani beograjske Politike, zelo je aktiven na Twitterju, na katerem ne skriva svojih političnih in gospodarskih pogledov. Na trenutno dogajanje v svetu in Evropi nima preveč optimističnega pogleda.

"'Svet bo kmalu propadel, pa naj, ni ga škoda.' Tako so peli v beograjski gledališki skupini Atelje 212 pred 50 leti. Danes pa smo se propadu sveta že zelo približali. Mislim, da formula chicaške šole gospoda Miltona Friedmana vodi svet v katastrofo. Vajo propada sveta smo imeli že leta 2008. Poglejte samo ogromne razlike med bogatimi in revnimi. V trenutku, ko obstaja dovolj bogastva na svetu, da bi vsi lahko jedli. Razporeditev bogastva je velika težava. Resnično sem velik pesimist. Da ne govorim o tem, kako je vojna v Ukrajini vse to pohitrila.”

Bogdan Tanjević je kot košarkarski trener deloval v državah, v katerih je nacionalni ponos še posebej izrazit: nekdanja Jugoslavija, Italija, Francija, Turčija. Kako vidi nacionalizem?

"Z ogromnim 'navdušenjem', saj nas vodi tja, kar se dogaja ves čas – k vojnam, k sovraštvu, h katastrofi. Vsi nacionalizmi so dobra možnost, da se ustvari še ena vojna. Vojne so nekultura. Vsem na svetu nam manjka kulture. Kulture obnašanja. Kulture vsega. Kulture medsosedskih odnosov. Kulture zmage za najbolj čisto, zeleno državo na svetu. To nam manjka. Za to bi se morali boriti. Da smo ekološki, da nimamo nasprotnikov, da ne sovražimo, da si to prekleto morje razdelimo s Hrvaško, da lahko izplujemo …”

Nacionalizmi so pripeljali tudi do razpada Jugoslavije, Boša pa ne skriva, da razpada Jugoslavije še vedno ni prebolel. “Še vedno mislim, da je bila to veliko boljša država od vsega tega, kar je nastalo po njej. V to ne računam 30-letnega napredka. Bila je veliko bolj resna in kulturna država. Bila je bolj priznana v svetu. Čeprav nas je bilo takrat tudi sram, da smo Jugoslovani, zdaj pa je lahko predstavnike teh držav sram še veliko bolj.“

"Kar ima Slovenija in je vedno imela pred nami, je kultura normalnega vsakdanjega življenja. Od uglajenosti, čistoče ... Tudi to je kultura. Visoke kulture pa ni manjkalo niti na Balkanu. Velikih slikarjev, pesnikov, pisateljev, ampak vsakodnevne kulture nismo imeli. Kulture v vseh oblikah! Še posebej med državami, političnimi strankami … Poslušajte samo predvolilne kampanje, kaj vse si med seboj povedo, to je absolutna nekultura. Lahko si nasprotnik, ampak ne smeš žaliti. Ponudi svoj pogled na svet in pridobi glasove in potem urejaj, kakor misliš. Ne pa žaljenje.”

Sarajevo

Najlepša leta je preživel v Sarajevu, zato je zanj usoda mesta, katerega legenda je postal kot trener zmagovalne Bosne, še toliko bolj boleča.

"Sarajevo je bilo mesto, ki je bilo Jugoslavija v malem. Rasli smo v šolskem sistemu, ki ni bil religiozen. Religija je idealna priložnost za sovraštvo. Ravno predstavniki religije, ki tolmačijo božje zapovedi, so tisti, ki jih dosledno kršijo. Ko kradejo in ustvarjajo pokole ter to upravičujejo. ... Mi pa smo zrasli v kulturi, brez kakršnega koli maltretiranja tistih, ki so bili verni ... Vsi smo vedeli, komu se čestita za bajram ... To so ljudje, ki imajo svoja verovanja ... Ne pa, da me maltretirajo in usmerjajo družbo."

V Carigradu bolj poznan kot v Trstu

Potem ko je s turško reprezentanco na svetovnem košarkarskem prvenstvu leta 2010 v Carigradu izgubil šele v finalu, je postal v Turčiji pravo božanstvo. Veliko je imel tudi stikov s predsednikom Erdoganom.

“Zelo sem ponosen na to, da me v Carigradu pozna več ljudi kot v Trstu. Tam čutim ljubezen. To je najpomembnejše. Tudi sam jih imam rad. Z Erdoganom sem imel nekaj srečanj, med katerimi je on mene nazival kar z imenom. Ko smo se slikali skupaj z reprezentanco, je mene poklical, da se fotografiram samo z njim. Dal mi je državljanstvo. Fotografijo skupaj z njim imam v svojem carigrajskem stanovanju za vsak slučaj, če bi prišli lopovi ... Verjetno bi skočili iz petega nadstropja med begom.“

Vseeno ima Erdogan tudi temne plati, Turčija ni ravno zgledna demokratična država, zato skušamo navdušenje nad turškim predsednikom postaviti v kontekst.

"Turčija igra v tem trenutku zelo pomembno vlogo. Če bi se slučajno zgodilo kaj v smeri pomiritve v vojni med Ukrajino in Rusijo, v kateri umirajo mladi in stari … Vsega tega mi je dovolj od našega trpljenja, sramotne vojne, ki se je zgodila naši državi ... Vedno nastradajo tisti, ki so najmanj krivi, ki niso želeli te vojne. Tukaj igra Turčija izredno vlogo. Njihovo politiko pa vodi Erdogan. Za to mu moramo dati priznanje. Za napor, kapaciteto in avtoriteto, da te dve sili spravlja na eno mesto. Da zagotovi organizacijo, da bi se pomagalo, da bi prišlo do kakršnega koli mirovnega sporazuma. Erdogan ima tudi veliko zaslug za gospodarsko rast Turčije do leta 2011. On je pač vodja, tukaj ni dileme."

Turčija je pomemben del njegovega življenja.

“Na neki način sem začutil, da sem zaščiten z ljubeznijo Turkov, ko sem bil resnično bolan, zbolel sem za rakom, na začetku priprav za svetovno prvenstvo 2010. Imel sem kemoterapijo ter operacijo. Koliko sporočil sem dobil. Avto se je ustavil sredi ceste, da bi me pozdravili in mi zaželeli, da se čim prej pozdravim. Svetovno prvenstvo in priprave sem oddelal s kemoterapijo. To je njim ogromno pomenilo. Operiran sem bil marca, prvenstvo je potekalo avgusta in septembra. Zame ni prišlo v poštev, da bi se odpovedal vodenju reprezentance, pa so mi to dobronamerno predlagali. Tudi zato sem preživel. Turki so sentimentalni. Zelo cenijo takšne nežnosti.”

Življenje je "sijajna zajebancija"

Bogdan Tanjević ima redne stike s prijatelji v Sloveniji. Pogosto obišče treninge in tekme slovenskega zamejskega kluba Jadran na Opčinah, v katerem deluje njegov nekdanji igralec Boris Vitez. Veliko je tudi v Ljubljani, pozimi je odmeval video, ki ga je objavil na Twitterju, v katerem se druži s slovenskimi športniki legendami, druščina pa v nekem trenutku zapoje Bilečanko … Je tudi velik ljubitelj slikarstva, še posebej Jožeta Ciuhe.

Boša živi dobesedno na morju, iz svojega stanovanja gleda na tržaško rivo in celotni zaliv. Ni ga težko srečati na terasi bara ob obali … Tudi kakšen oboževalec se po vseh teh letih še vedno najde, pred kratkim se mu je nekdo javno oglasil na Twitterju, pa mu je hitro odpisal, da se lahko dobita na pijači. Zdaj, ko je v košarkarskem pokoju, veliko energije vlaga v druženje.
”Vem, da mi ne bo uspelo vseh še enkrat videti. Časa nimam več veliko, tega se zavedam. Zato se zdaj skušam srečati s čim več ljudmi. Še posebej s tistimi, s katerimi smo vedno znova odlašali, da se bomo videli: "Ko bo čas ..." Zdaj ga morda ne bo več. Zato poskušam biti na čim več mestih.”

Po drugi strani pa še vedno pravi, da je življenje "sijajna zajebancija”.

“Seveda je. Takrat ko ljubiš življenje. Ko ga ljubiš in ko se zavedaš, da boš tudi enkrat umrl. Ko se zaveš, da ti bo to enkrat odvzeto. Potem ga moraš sprejeti kot nekaj, kar je dano … Ampak ne za vedno, temveč za določen čas. Še vedno uživam, v vsakem dnevu posebej.”

Bogdan Tanjević - Boša nedvomno ljubi življenje in košarko. Življenje in košarka sta zanj povsem ista pojma. Če je Michael Jordan dejal, da če se zaljubiš v košarko, ti bo košarka to vrnila, lahko rečemo, da tako močno kot Boša ljubi košarko, mu košarka z veseljem tudi daje – veselje, užitek, izkušnje in prijateljstva.