Četrtič zapored so Slovenke nastopile na evropskem prvenstvu. Potem ko so na zadnjih dveh igrale repasaž in so bile desete, so na domačem parketu ostale brez zmage, kar je slabši izkupiček tudi od debija leta 2017, ko so dosegle eno zmago. "Ponosno in z dvignjeno glavo lahko zapustimo turnir. Seveda nismo zadovoljne z rezultatom, smo pa dale vse od sebe. Trikrat smo bile blizu, a hkrati tako daleč. Prvenstvo je vseeno dobra popotnica za naprej. Ekipa se je kljub vsem negativnim stvarem, ki so se dogajale okoli reprezentance, lepo povezala. Mislim, da so ljudje to prepoznali. Zahvalila bi se vsem, ki so nas podpirali na tekmah. Želele bi še naprej igrati za Slovenijo. Lepo je igrati doma in, ko ljudje prepoznajo, da lahko tudi dekleta igramo. Žal mi je za navijače in celo ekipo, saj smo res verjele v to," je s cmokom v grlu razlagala Eva Lisec, številne igralke pa so s solzami v očeh zapuščale stoženski parket.

Slovenija ni igrala z najboljšo zasedbo

Za konec so bile od Slovenk pričakovano boljše Francozinje (68:73), petkratne zaporedne podprvakinje, ki redno pobirajo medalje na vseh velikih tekmovanjih. Čeprav igrajo brez prve zvezdnice Marine Johannes, pa so v najožjem krogu favoritinj tudi letos. Gostiteljice so se dobro upirale favoriziranim tekmicam, še večino tretje četrtine vodile in prikazale najboljšo igro na prvenstvu. Tudi če bi varovanke Dzordzisa Dieulakosa proti košarkarski velesili pripravile presenečenje, bi se zanje turnir končal, saj so priložnost zapravile v četrtek in petek, ko so klonile pred Veliko Britanijo (71:76) in Nemčijo (62:66), glede na kakovost primerljivima tekmicama, ki sta na Fibini lestvici za Slovenijo.

Z zaporednimi uvrščanji na prvenstva so rasli apetiti. Pred vsakim turnirjem so bili cilji višji, letos pa so bile vse košarkarice na čelu s selektorjem pri napovedih zelo previdne. Čeprav bi moral biti domači EuroBasket vrhunec za generacijo, ki je dvignila slovensko reprezentančno košarko raven višje, pa se ni izšlo po načrtih. Slovenja na turnir ni prišla v popolni postavi, ob omejenem bazenu kakovostnih igralk pa se vsaka odsotnost izbrani vrsti zelo pozna. Po incidentu z zapisom na družbenem omrežju je brez nastopa ostala Nika Barič, kljub dogovoru na pomoč ni prišla Američanka Kalani Brown, selekcijo pa so krojile tudi poškodbe.

Omejena rotacija se je poznala

"Nismo igrale popolne. Imele smo veliko težav s poškodbami. Druga pesem bi bila tudi, če bi imele Američanko. Tudi to se ni izšlo. Ne vem, kako se je vse zarotilo. Kot ekipa smo dale vse od sebe. Res smo bile blizu praktično na vsaki tekmi. Najbolj nas je bolel poraz proti Nemčiji, ki nam je preprečil napredovanje. Ni ga bilo lahko preboleti. Všeč mi je, kako je ekipa stala skupaj od začetka do konca. Treba je pogledati tudi pozitivne stvari. Kljub trem porazom smo pokazale veliko srce. Mislim, da je tudi publika to začutila. Zahvala vsem, ki so nas podpirali. Nimamo si česa očitati. Tak je pač šport. Seveda si želiš boljših rezultatov. Na koncu je zmanjkal mogoče tudi kanček sreče," je dejala kapetana Teja Oblak, ki je bila s povprečjem 17 točk na tekmo najboljša slovenska strelka na turnirju.

KZS je angažiral priznanega grškega strokovnjaka Dikeulakosa, ni pa mu uspelo pripeljati naturalizirane pomoči pod obroč, pod katerim je bila slovenska vrzel največja. Na odločilnih tekmah z Britankami in Nemkami so izgubile boj za odbite žoge (39:51 in 29:42). Slovenija je igrala v zelo omejeni rotaciji. Dikeulakos ni imel širokega izbora igralk. Na prvih dveh obračunih so košarkarice s klopi dale le tri točke. Malo aktualnih slovenskih reprezentantk igra na visoki evropski ravni in neizkušenost je prišla do izraza.

Tudi najkakovostnejše igralke, ki imajo za sabo že kar nekaj težkih tekem, pa so na prvih dveh tekmah v ključnih trenutkih delale napake. Ob omejenem kadru so bile oscilacije v slovenski igri velike. Proti Britankam so udarno začele dvoboj in povedle celo za 18, potem pa ekspresno zapravile prednost. Tudi v drugem polčasu so vodile z dvomestno razliko, ki pa je znova hitro skopnela. V izenačenem obračunu z Nemkami toliko padcev ni bilo, si je pa tudi na tem srečanju Slovenija v drugem delu priigrala lep naskok, toda bila je neuspešna v končnici.

Košarkarice želijo, da jih še naprej vodi Dikeulakos

"Videlo se je, da je veliko deklet prvič na prvenstvu. Manjkala nam je rotacija. Ni lahko igrati na velikem tekmovanju, saj ob debiju sam sebi ustvarjaš pritisk. Je pa na splošno to prvenstvo dobra popotnica za naprej. Ne manjka veliko, da naredimo ta korak naprej, o katerem že leta govorimo. Prva stvar je, da dobimo naturalizirano igralko, ki bo razširila rotacijo," je dodala Eva Lisec, ki je s 192 centimetri najvišja v izbrani vrsti, ob odsotnosti klasične petice pa je igrala na položaju centra, ki sicer ni njen primarni položaj. Veliko je bilo potrebnega prilagajanja. Strokovni štab z Dikeulakosom na čelu je poskušal z domislicami presenetiti tekmece, toda tokrat ni šlo. Igralke upajo, da bodo še naprej igrale pod taktirko grškega stratega.

"Ogromno je prinesel. Od svojega košarkarskega znanja, psihološke priprave, govori, ki jih ima … Res je dober motivator. Čutimo, da smo se pod njegovim vodstvom zelo povezale in res bi rade videle, da ostane naš selektor. Veliko stvari prenaša na igralke. Okrepil je našo samozavest. Izjemen je njegov način razmišljanja o košarki. Prinesel je tudi določeno mero sproščenosti. Res kombinacija vsega in o njem lahko govorim le s pozitivnimi besedami," je povedala Teja Oblak, najstarejša v reprezentanci, ki je ob tem potrdila, da bo, dokler bo zdrava, še naprej nosila slovenski dres.

"Ko se je govorilo, da ni dober trener … On je odličen trener. Njegova košarka je na ravni, ki jo je težko dojeti. 'Kavčarji' tega ne razumejo. Verjamemo vase. Ko smo se zbrale, je bilo težko, zdaj pa res verjamem v to ekipo. Verjamemo druga v drugo. Verjamem, da bo vsaka naredila nekaj dobrega. Zaupamo si in si krijemo hrbet. Vedno je menjava generacij težka. Veliko je mladih in neizkušenih. Ajša Sivka ima 17 let. Prihodnost je zagotovo zelo svetla," je pristavila Eva Lisec.