"Imel sem smolo, da me je zadelo v roko. A sem se oddolžil," je bil njegov prvi kratki komentar norih 20 minut, ko se je iz osmoljenca prelevil v junaka. Ko je Gonzalo Montiel hodil proti beli točki pri izidu 6:5 za Argentino, je kapetan Lionel Messi na sredini zamrmral: "Pridi, Diego, iz nebes."

Številka 4 v dresu La Albicelesta je z dolgim zaletom poslal kapetana Francije Hugo Llorisa v desno stran, sam pa je tik pred strelom pogledal v tla in silovito udaril v levo ter zadel. Gol za tretjo zvezdico Argentine, za kar je poskrbel rezervni desni bočni branilec, za katerim je bilo norih 20 minut. Od grešnega kozla do velikega junaka, ki je zdržal pritisk in brezhibno izkoristil prvo zaključno žogo Argentincev, da so iz rok Francozov prevzeli naziv svetovnih prvakov.

Otrok Riverja, s katerim je zbiral lovorike

Ni bilo naključje, da je ob šopku izvrstnih napadalcev in vezistov v vrstah južnoameriških prvakov velika odgovornost padla na pleča 25-letnika z jugozahodnega obrobja velikega Buenos Airesa. Montiel namreč v svoji karieri še ni zgrešil 11-m!

Na turnir je druga izbira Lionela Scalonija na desnem boku argentinske obrambe prišel s stoodstotnim izkupičkom. Sedem enajstmetrovk za River Plate in sedem golov. Petkrat je streljal v desno stran, dvakrat v levo in samo enkrat nizko. Navijač in otrok Riverja je pri 18 letih debitiral za svoj klub in kot eno od odkritij trenerja Marcela Gallarda z njim osvojil devet različnih lovorik – od Cope Libertadores 2018 proti Boci Juniorsom do vseh razpoložljivih naslovov v Argentini. Pri milijonarjih je delil slačilnico še z dvema argentinskima junakoma SP-ja 2022: vezistom Enzem Fernandezom in napadalcem Julianom Alvarezom.

Že proti Nizozemcem suvereno zadel

Za člansko reprezentanco Argentine je debitiral marca 2019, redno je začel igrati v letu 2020 v kvalifikacijah za SP 2022. Na južnoameriškem prvenstvu 2021 je Scaloni začel rotirati na desnem boku Nahuela Molina in Montiela, ki je na koncu odigral celotno finalno tekmo z Brazilijo (1:0) za prvi celinski naslov po 28 letih. Po Copi Americi je prišla Sevilla in ga za 11 milijonov evrov odpeljala v Evropo.

V Katarju je Montiel presedel poraz s Savdsko Arabijo in tekmo s Poljsko, vmes pa začel dvoboj z Mehiko. V izločilnih bojih je bil rezervist za sklepne minute, tako proti Avstraliji kot Nizozemski, ko si je prislužil drugi rumeni karton in prepoved nastopa v morebitnem polfinalu. Med loterijo z Nizozemci je bil suvereni strelec v tretji seriji za 5:3, meril je nizko desno.

Začel akcijo za 3:2, a tudi zakrivil 11-m za 3:3

Po obveznem počitku proti Hrvaški zaradi kartonov je v finalu izmučenega Molino zamenjal na začetku podaljška. Sprva je dvakrat slabo sprejel žogo in ponudil Francozom nekaj prostora za napad, a nato se je zbral in vztrajno zaustavljal razigranega Kingsleyja Comana.

Ob izteku 108. minute je prav Montiel poslal visok predložek v konico napada, iz česar se je izcimil drugi Messijev gol za 3:2. Sledili so nove dolge minute za privržence Argentine in nato usodni kot ter Mbappéjev strel, ki bi najbrž šel v okvir vrat, a ga je ustavil Montielov komolec. Počasni posnetek je potrdil, da roka ni bila v naravnem položaju, a hkrati, da ni šlo za namerno igranje, vendar ni bilo dvoma o najstrožji kazni.

Čeprav zdaj kroži tudi počasni posnetek, kako je po podaji iz kota branilec Dayot Upamecano odbil žogo z roko, in ne z glavo, odbitek pa je pobral Mbappé, ustrelil in zadel Montiela v komolec.

Med slavjem bežal od mikrofonov in kamer

Če bi se finale na koncu razpletel drugače, bi se Montiel s težavo mirno sprehajal po domačem mestu González Catán. No, saj tudi zdaj ne bo drugače v tem satelitskem naselju s 160 tisoč prebivalci. Čeprav je izbral zanimiv pristop: na zelenici hladnokrvni izvajalec 11-m je bil preveč prežet s čustvi, da bi sploh govoril z mediji. Pred kamere in mikrofone so prišli vsi novopečeni svetovni prvaki, a strelca na koncu odločilnega gola skoraj ni bilo od nikoder. Podal je samo kratko minutno izjavo in nato raje ostal v zavetju soigralcev ter slavil naslov, h kateremu je Cachete (ličnica) postavil piko na i.

Kot otrok za pot na trening porabil po pet ur na dan

"Neverjetno, presrečen. Zahvaljujem se ekipi, vsem Argentincem. Ne morem povedati, kako smo srečni. Hvala moji družini, prijateljem, partnerici," se je v edini preostali izjavi čustveno zahvaljeval Montiel najbližjim. Kot otrok s samega obrobja velemesta se je od 10. do 12. leta vsak dan po šoli vozil na trening po dve uri in pol v eno smer!

"Potoval sem sam. Peljal sem se z avtobusom 620 do Liniersa in od tam z avtobusom 28. Dve uri in pol v eno smer in enako nazaj. Skoraj dve leti, dokler se nisem naveličal, saj sem bil preutrujen. Sorodnikom sem rekel, da ne zmorem več in sem prosil, da bi živel v Riverjevem internatu. Močno sem jih pogrešal in potreboval, ne glede na to, kako trmast sem bil. Cenim podporo, a sem imel tam več možnosti kot doma," je Montiel v intervjuju pred SP-jem 2022 ponazoril, kakšna je običajna pot nadobudnih argentinskih nogometašev do uspeha.