Zgodovina iz Sarajeva 1984 se v Tokiu ni ponovila. Po bratih dvojčkih Philu in Stevu Mahru, ki sta osvojila zlato in srebro v alpskem smučanju, se ruskima dvojčicama, ki vladata ritmični gimnastiki od olimpijskih iger v Riu de Janeiru 2016 (tam še nista nastopili), ni uspelo približati dosežku. Ob parterju sta opazovali modri trak Izraelke, ki se je dvignil do pol poti do škarnikov. Ashram se je vrtela in vrtela ter pozneje osvojila zlato medaljo v predstavi, ki je končala večdesetletno prevlado Rusije v ritmični gimnastiki.

To je bil prvi udarec "imperiju" ruske ritmične gimnastike. Le 24 ur za bolečim porazom so jim graciozne bolgarske telovadke, ki so že v kvalifikacijah pokazale svojo prevlado, v ekipnem mnogoboju prizadele še drugega. 27-letna Anastazija Bliznjuk je stopila na parter v upanju na tretjo zlato medaljo (po Londonu in Riu), Anastazija Tatareva in Anastazija Maksimova sta želeli ponoviti uspeh izpred petih let, medtem ko je Angelina Škatova upala na zlati debi na olimpijskih igrah. Toda na koncu so vse obsedele v solzah ob zavedanju, da bodo prve ritmičarke po 20 letih, ko se bodo z olimpijskih iger v domovino vrnile brez odličja.

Rusi so na peterico ritmičark položili veliko breme, saj jim je Ashram povzročila bolečo rano, ko je postala prva Izraelka, ki je osvojila zlato olimpijsko medaljo v posamičnem mnogoboju in s prestola spodnesla enojajčni dvojčici, ki sta padli na drugo (Dina) in četrto (Arina) mesto. Med obe se je "vrinila" še Belorusinja Alina Hernasko. "To je podobno sanjam. Mislim, da me ni tu," je po poročanju tiskovne agencije AP ob pretočenih solzah sreče povedala Izraelka.

22-letnica je predana ritmiki in od leta 2017, ko je bila vpoklicana v izraelske obrambne sile, služenju vojski. Danes je zaposlena kot vojaška sekretarka. Čeprav traja za ženske obvezni vojaški rok dve leti, sama poudarja pomembnost, da svoji državi rada posveča čas in energijo. Ne preseneča, da so njen dres krasile barve izraelske zastave in da je pred skoraj prazno dvorano v zadnjem nastopu ploskala ob tehnoremiksu judovske ljudske pesmi Hava Nagila.

"Krivica" namesto ruske pravljice
Izraelka, dobitnica srebrne medalje v mnogoboju na svetovnem prvenstvu leta 2018, je vodila po prvih treh rekvizitih, toda ko se ji je pripetil manjši spodrsljaj ob traku, je dala Dini upanje za preobrat. 22-letna Rusinja je svojo zadnjo vajo opravila brez napake. Agonija se je začela ob čakanju na rezultate. Dina se je zlomila pod težo solz in dejstvom, da je Rusijo popeljala v temačno poglavje zgodovine ritmične gimnastike. Konec hegemonije. Ruski olimpijski komite je razplet dogodkov komentiral na Twitterju, kjer je objavil fotografije Dine Averine in pripisal: "Slike govorijo svojo zgodbo. Ves svet je videl to krivico."

Po letu 2000 se je zgodilo prvič, da so ruske telovadke ostale brez zlate medalje v ritmični gimnastiki. In poraz je boleč. Le kako naj ne bi bil ob dejstvu, da sta dvojčici zmagali na vseh večjih tekmovanjih od leta 2016 naprej. Prav tako pa sta končali na prvem in drugem mestu v kvalifikacijah mnogoboja.

Dina Averina je po tekmovanju vložila pritožbo, a je bila zavrnjena. "Sojenje je bilo nenavadno," je dejala. "Ne bi bilo prav, če ne bi vložili pritožbe. Naše rutine so bile zelo zapletene, rezultati pa nizki, zato smo vložili pritožbe. Na žalost so bile nekatere zavrnjene."

Podobno so se Rusi pritožili tudi naslednji dan po skupinski vaji, a še drugič neuspešno. Razprave na družbenih omrežjih so polne očitkov o zarotah nad rusko prevlado v ritmični gimnastiki. Glavna trenerka Irina Viner-Usmanova je za rusko tiskovno agencijo Ria povedala, da so "vsi dobro vedeli, da se bo to zgodilo, da je treba ustaviti rusko hegemonijo". Po zmagi Ashram pa je predsednik ruskega olimpijskega komiteja Stanislav Pozdnyakov pozval Mednarodno gimnastično zvezo, naj izvede preiskavo o sojenju.

Nesreča ruskih telovadk je že po mnogoboju posameznic postala državna zadeva. Ruski poslanec Vitalij Milonov je zlil svojo jezo nad Ashram: "Neprijetno jo je bilo gledati," je dejal o evropski prvakinji iz leta 2020 v mnogoboju. "To naj ne bi bilo atletsko tekmovanje ‒ to je ritmična gimnastika. Morala bi zavrniti medaljo, ker je to, kar se je tam zgodilo, preprosto nepravično."

Linoyina zmaga je prekinila še en zgodovinski niz. V Tokiu se je zgodilo prvič, da je država, ki je pripadala nekdanjemu sovjetskemu bloku, domov odnesla zlato (izjema so olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984, ki jih je Sovjetska zveza bojkotirala).

Lik in delo Irine Viner-Usmanove
To je hud udarec za šport, ki je v Rusiji veliko bolj priljubljen kot športna gimnastika. Velik del te priljubljenosti sloni na dejstvu, da se ritmična gimnastika sklada s podobo ženskosti, ki je cenjena v sodobni ruski kulturi ‒ visoka, vitka, nežna ženska z lepo postavo. K priljubljenosti pa pripomorejo tudi dosežki, ki so v veliki meri rezultat alfe in omege ruske ritmične gimnastike, danes 73-letne Viner-Usmanove.

Njen soprog je ruski oligarh in lastnik Gazproma Alisher Usmanov. Prav on je ključni člen pri popularizaciji ritmične gimnastike v Rusiji. Med drugim je znan po tem, da je zgradil "palačo" za ritmično gimnastiko v Moskvi leta 2020 za novo generacijo telovadk, ki lahko sanjajo, da bodo postale uspešne kot njihove predhodnice. Te v Rusiji uživajo status superzvezdnic, kot jih v Združenih državah Amerike košarkarji ali igralci ameriškega nogometa.

Pod okriljem Viner-Usmanove so se kalile vladarice ritmične gimnastike: olimpijska prvakinja Julija Barsukova, nosilka dveh zlatih medalj v Atenah 2004 in bronaste v Sydneyju 2000 Alina Kabajeva in dvakratna olimpijska prvakinja (v letih 2008 in 2012) Jevgenija Kanajeva. V njenih rokah se je prihodnost ruske ritmične gimnastike zdela varna.

Konec koncev je Viner-Usmanova zaslužna tudi za uspehe Jane Kudrjavceve, ki je postala najmlajša absolutna svetovna prvakinja (naslov je osvojila pri 15 letih) in se "upokojila" od tekmovanj pri 19 letih. Pod budnim očesom Vinter-Usmanove pa se je brusil še en diamant ruske ritmike – sedemkratna svetovna prvakinja Margarita Mamun.

Temne plati uspehov
Toda za vsem bliščem je tudi beda, kar je leta 2018 razkril dokumentarni film poljske režiserke Marte Prus Over the Limit, v katerem je sledila prizadevanjem Mamunove, da pride na olimpijske igre v Rio v najboljši formi. Dokumentarec Viner-Usmanovo razkriva kot žensko, ki ljubi klobuke ‒ krznene, slamnate, žametne ‒ in še bolj nespodobnost. Šibkosti telovadk in trenerjev izrablja kot orožje, ki ga usmerja proti njim. Na milost in nemilost.

V enem izmed prizorov Viner-Usmanova nagovori Amino Zaripovo, osebno trenerko Margarite Mamun in nekdanjo svetovno prvakinjo, kot da Mamun sploh ni prisotna v istem prostoru. "Ona ni borka. Zakaj za vraga jo potrebujemo," sprašuje Viner-Usmanova Zaripovo. "Če se ne bori, bi morala iti v pekel." In pritisk se v dokumentarnem filmu, ki spremlja 100 dni priprav Mamutove na olimpijske igre v Riu, samo stopnjuje. Po 74-minutah filma Mamun deluje, kot da jo zaničevalen odnos ne spravi iz tira, saj je toliko večja osebna motivacija, da postane najboljša med najboljšimi.

Bremena, ki spremlja elitno rusko ritmično gimnastiko, ne zdrži vsaka telovadka. To je lani potrdil primer Aleksandre Soldatove (dobitnice štirih medalj s svetovnih prvenstev in sedmih z evropskih), ko je v medije prišla novica, da je pristala v bolnišnici "zaradi ureznin, ki so bile rezultat nesreče pri pripravi zajtrka". Le nekaj dni za tem je priznala, da se zadnji dve leti bori z bulimijo, in uradno zaključila tekmovalno kariero. Njene težave so se sicer začele kazati že leta 2018, ko je na tekmovanju za svetovni pokal na Portugalskem izgubila zavest med izvajanjem svojega programa. S svojim umikom pa je vsa pričakovanja, da Rusija ostane velesila v ritmični gimnastiki, preložila neposredno na dvojčici Averina.