Zgodovina

Atene, 6.-15. 4. 1896: 14 držav, 241 športnikov, 9 športov, 43 tekmovanj
Na prvih igrah moderne dobe so tekmovali samo moški. Največ predstavnikov so imeli Grčija, Nemčija in Francija. Ameriški tekmovalec v troskoku James Connolly se je 6. aprila vpisal v zgodovino, saj je postal prvi olimpijski zmagovalec. Bil je tudi drugi v skoku v višino in tretji v skoku v daljino. Prebivalci Aten so igre spremljali z velikim navdušenjem. Domači junak je bil 24-letni pastir Spiridon Louis, ki je v prestižnem maratonskem teku prevzel vodstvo 4 km pred ciljem in na veliko navdušenje 100.000 ljudi zmagal s prednostjo sedmih minut pred zasledovalci. Spodbujal ga je celo grški prestolonaslednik. Louis se je za nagrado lahko zastonj bril do konca življenja. Na prvih dveh igrah še niso podeljevali medalj za prva tri mesta. V Atenah so bili kar 11-krat najboljši Američani. Skupno so bili najuspešnejši Grki, saj njihova končna bera šteje 10 prvih mest, 17 drugih in 19 tretjih mest.

Pariz, 14. 5.-28. 10. 1900: 24 držav, 997 športnikov, 18 športov, 95 tekmovanj
Igre so bile v sklopu velike svetovne razstave v Parizu. Razvlečene so bile čez skoraj pol leta, kar je bilo vsekakor nesmiselno. V programu so bili tudi kriket, ribolov, podvodno plavanje na 60 metrov in skok v daljino na glavo v bazen. Prvič so nastopale tudi ženske, bilo jih je 22. Prva olimpijska zmagovalka je postala Charlotte Cooper iz Velike Britanije v tenisu. Med junaki iger velja izpostaviti Američana Alvina Kraenzleina (po poklicu zobozdravnik), ki je slavil kar na štirih atletskih preizkušnjah. Najhitrejši je bil na 60 m, 110 m z ovirami, 200 m z ovirami in najboljši tudi v skoku v daljino. Njegov rekord s štirimi posamičnimi zmagami v atletiki velja še danes. Izstopal je tudi njegov rojak Ray Ewry, ki je prebolel paralizo in zmagal v troskoku, skoku v višino in daljino z mesta. Skakalne discipline brez zaleta so bile na sporedu do leta 1912, zmagovalci pa so šli v pozabo, ker so te discipline pozneje umaknili iz sporeda. Ewry je pobral v teh disciplinah same zmage na igrah v Parizu, St. Louisu in Londonu, skupaj je zmagal kar osemkrat. Francozi so bili kar stokrat med najboljšimi tremi, zmagali so na 25 tekmovanjih.

St. Louis, 1. 7.-23. 11. 1904: 12 držav, 645 športnikov, 17 športov, 91 tekmovanj
Prvotno bi morale biti igre na sporedu v Chicagu, vendar so kasneje z glasovanjem odločili, da bodo v St. Louisu, ki je dobil 14 glasov, Chicago pa le 2. Napake iz prejšnjih iger so se ponovile, ponovno so igre trajale skoraj pet mesecev. Uradno jih je odprl predsednik razstave v Louisiani David Francis.Tekmovalo je le 6 žensk, prvič pa so podeljevali tudi zlate, srebrne in bronaste medalje. V več kot polovici tekmovanj so nastopali samo Američani, samo v 42 disciplinah je bila mednarodna udeležba. Za eno izmed najnenavadnejših zgodb je poskrbel Američan George Eyser, ki je osvojil šest medalj v gimnastiki, čeprav je nastopal z leseno nogo. V atletiki je trikrat zmagal James Lightbody iz Chicaga, po zmagah na 3000 m z zaprekami in na 800 m je postavil še svetovni rekord na 1500 m. Meteor iz Milwaukeeja Archie Hahn je bil najhitrejši v tekih na 60, 100 in 200 m, njegov olimpijski rekord 21,6 sekunde na 200 m je zdržal kar 28 let. V metu diska sta Martin Sheridan in Ralph Rose vrgla oba natančno 39,28 m, sodniki so jima dodelili še dodaten met, v katerem je bil boljši Sheridan. V maratonskem teku je bil diskvalificiran Američan Fred Lorz, ki se je 16 km proge peljal kar z avtom, za zmagovalca so razglasili njegovega rojaka Thomasa Hicksa. Američani so na igrah povsem prevladovali in osvojili kar 77 zlatih, 81 srebrnih in 78 bronastih medalj.

London, 27. 4.-31. 10. 1908: 22 držav, 2.008 športnikov, 22 športov, 110 tekmovanj
Za prireditelja so kandidirali Rim, Milano, Berlin. Izbrali so Rim, po izbruhu Vezuva leta 1906 je italijanski parlament krvavo potreboval denar in prosil za preložitev iger, prijavili so se organizatorji v Londonu, ki so kljub časovni stiski izpeljali izjemne igre za tisti čas. Igre je odprl kralj Edvard VII., prvič pa so uvedli tudi mimohod držav na stadionu v Shepheerd's Bushu, ki je sprejel blizu 100.000 gledalcev in je bil zgrajen posebej za olimpijske igre. Športniki z vsega sveta so prvič zares množično prišli na igre. Prvič so bili v programu hokej na travi in skoki v vodo, maratonski tek je bil prvič izveden v dolžini 42 km in 195 m, od gradu Windsor do kraljeve lože na olimpijskem stadionu. Lokostrelca William in Charlotte Dod sta z medaljama v lokostrelstvu postala prva brat in sestra z medaljama na igrah. Dramatično se je razpletel maraton, Italijan Dorando Pietri je sam pritekel na stadion, kjer se je petkrat zgrudil na tla, zašel v napačno smer, čez ciljno črto so mu pomagali sodniki in gledalci (med drugimi tudi slavni pisec romanov o Sherlocku Holmesu sir Arthur Conan Doyle), pozneje je bil diskvalificiran. Zlato medaljo je osvojil Američan John Hayes. Glavna zvezda je vseeno ostal Pietri, ki mu je angleška kraljica podelila poseben zlati pokal. Njegov znameniti tek je zelo povečal zanimanje za maraton, Irving Berlin je v njegovo čast napisal celo pesem, ki je postala pravi hit. Velika Britanija je bila najuspešnejša, skupna bera medalj je štela 56 zlatih, 51 srebrnih in 38 bronastih.

Stockholm, 5. 5.-27. 7. 1912: 28 držav, 2.407 športnikov, 14 športov, 102 tekmovanji
Švedski kralj Gustav V. je odprl igre, ki so postregle z novostmi v tehniki. Prvič so elektronsko merili tekaške dosežke in pregledovali fotofiniš, na stadionu je bil tudi uradni napovedovalec. Švedi niso dovolili boksarskih tekmovanj v svoji državi, po koncu iger je Mednarodni olimpijski komite uvedel pravilo, ki onemogoča gostiteljem, da sami izbirajo, katerih panog ne bo na sporedu. Premierno je bil v programu moderni peteroboj, ženske so prvič tekmovale v plavanju in skokih v vodo. Prvič so nastopali tekmovalci z vseh petih celin, krstni nastop je imela tudi Japonska. Cestna dirka v kolesarstvu je bila najdaljša v olimpijski zgodovini, saj je bila dolga kar 320 km. Šved Oscar Swahn je postal najstarejši olimpijski prvak, pri 64 letih in 258 dnevih je zmagal v streljanju divjadi s samo enim strelom. Polfinalni dvoboj v rimsko-grškem slogu rokoborbe v poltežki kategoriji med Rusom Martinom Kleinom in Fincem Alfredom Asikainenom je trajal neverjetnih 11 ur. Otto Herschamann je bil član avstrijske ekipe v sabljanju s sabljo, ki je osvojila srebrno medaljo, poleg tega pa je bil tudi predsednik avstrijskega olimpijskega komiteja. Edinkrat v zgodovini olimpijskih iger je predsednik državnega komiteja osvojil medaljo. Zvezda iger v Stockholmu je bil ameriški atlet Jim Thorpe, ki je z izjemnima svetovnima rekordoma slavil v peteroboju in deseteroboju. Kralj Gustav V. mu je na podelitvi medalj dejal: ''Gospod, vi ste najboljši atlet v zgodovini.'' Že naslednje leto so njegovo ime črtali iz liste zmagovalcev, saj naj bi prejel plačilo za igranje v neki nižji bejzbolski ligi. Prejel naj bi 15 dolarjev plačila, kar je bilo proti vsem pravilom strogega ljubiteljstva. Rojeni Indijanec iz Oklahome Thorpe je tako moral vrniti kolajne, pozneje je igral bejzbol tudi za New York Giantse in Boston Bravese. Mnogi poznavalci atletike in zgodovine olimpijskih iger ga imajo za najboljšega in najbolj vsestranskega športnika v zgodovini. Igral je tudi ameriški nogomet in postal prvi predsednik NFL-a. Umrl je 28. marca 1953. Na zasedanju MOK-a pa so mu šele leta 1982 simbolično ponovno vrnili medalji. V slovenski listi kolajn štejemo tudi srebrno medaljo Rudolfa Cvetka na moštveni tekmi v sabljanju, ki je nastopal za Avstro-Ogrsko. Američani so domov odnesli 25 zlatih, 19 srebrnih in 19 bronastih kolajn, gostitelji pa so skupno osvojili kar 65 medalj, od tega 24 zlatih.

Berlin 1916:
Igre bi morale biti v Berlinu, vendar so bile odpovedane zaradi 1. svetovne vojne. To je bil velik udarec za eno glavnih olimpijskih načel, ki pravi, da se med igrami prekinejo vsi vojaški spopadi.

Antwerpen, 20. 4.-12. 9. 1920: 29 držav, 2.626 športnikov, 22 športov, 154 tekmovanj
Belgijci so si igre zaslužili po vsem, kar so pretrpeli med vojno, protikandidata sta bila Amsterdam in Lyon, ki je kandidaturo še pred glasovanjem umaknil. Na odprtju iger (odprl jih je belgijski kralj Albert) je prvič prisegel športnik, tekmovalec v vaterpolu in sabljanju Victor Boin. Uvedli so tudi olimpijsko zastavo s petimi krogi, ki simbolizirajo vse celine, po ideji Barona de Coubertaina. Spustili so tudi množico belih golobov kot simbol miru. Italijan Nedo Nadi je zmagal na petih izmed šestih sabljaških tekmovanj. 26-letni sabljač iz Livorna velja za enega najboljših sabljačev v zgodovini, pozneje je postal tudi predsednik italijanske sabljaške zveze. V ženskem plavanju je Američanka Ethelda Bleibtrey zmagala na vseh treh preizkušnjah, skupno s predtekmovanji je nastopila petkrat in vsakič odplavala svetovni rekord. Francozinja Suzanne Lenglen je v ženskem teniškem turnirju v posamični konkurenci izgubila le štiri igre na celem turnirju (v petih dvobojih). Skupaj z Maxom Decugisom je zmagala v konkurenci mešanih dvojic, v ženskih dvojicah je bila tretja. Bila je prva profesionalna igralka v ženskem tenisu, po njej se imenuje tudi zmagovalni pokal v posamični konkurenci žensk na Odprtem prvenstvu Francije, njeno ime nosi tudi drugo največje igrišče v Roland Garrosu. Tri zlate kolajne je osvojil tudi eden izmed najslavnejših tekačev na dolge proge v zgodovini atletike, Finec Paavo Nurmi. Šved Oscar Swahn je bil star 72 let in 280 dni, ko je osvojil srebro v streljanju divjadi. Slovenijo je zastopal nogometaš Stanko Tavčar, ki je igral za novonastalo jugoslovansko državo. V Tavčarjevem edinem nastopu na igrah je Jugoslavija z 0:7 izgubila s Češkoslovaško. Američani so ponovno zbrali največ medalj, kar 95, od tega 41 najžlahtnejših.

Pariz, 4. 5.-27. 7. 1924: 44 držav, 3.089 športnikov, 17 športov, 126 tekmovanj
Olimpijske igre so začele dobivati vse večje razsežnosti. Ogledalo si jih je 625.000 gledalcev. Nastopilo je že več kot 3.000 športnikov, od tega že 135 žensk. Kandidiralo je vse več mest, Amsterdam, Los Angeles, Praga, Barcelona in Rim so ostali praznih rok. Pariz se je predstavil z znanim geslom Citius, Altius, Fortius (Hitreje, višje, močneje). Z iger je poročalo 1.000 novinarjev, na sklepni slovesnosti so dvignili tri zastave (zastavo MOK-a, zastavo države gostiteljice in prirediteljice naslednjih olimpijskih iger). Uvodni govor je pripadel francoskemu predsedniku Gastonu Doumergueu, prisegel pa je atlet Georges Andre. Vsi športniki so stanovali v improvizirani olimpijski vasi, za potrebe olimpijskih iger so zgradili majhne lesene hišice. Tenis je bil na sporedu zadnjič, v program so ga vrnili šele leta 1988 v Seulu. Ameriški plavalec Peter John ''Johnny'' Weissmüller je osvojil tri zlate medalje v plavanju in bil prvi, ki je 100 metrov prosto preplaval v manj kot minuti. 20. julija je osvojil dve zlati medalji na isti dan in potem še bronasto v vaterpolu. Pozneje je odšel v Hollywood in igral v 12 filmih o Tarzanu. Paavo Nurmi je osvojil kar pet zlatih medalj, 10. julija je najprej pometel s konkurenco na 1500 metrih, manj kot uro pozneje pa je zanesljivo zmagal še na 5000 metrih. Nastopilo je 10 slovenskih športnikov, glavna zvezda je bil legendarni telovadec Leon Štukelj, ki je zmagal v prestižnem mnogoboju in na drogu. Slovenski olimpionik je v svojem prvem nastopu na olimpijskih igrah za 17 tisočink točke v mnogoboju ugnal Čehoslovaka Roberta Pražka. Kar štirikrat pa je pristal na nehvaležnem četrtem mestu (preskok, krogi in ekipna tekma). Ponovno so prevladovali Američani, ki so zbrali 45 zlatih medalj.

Amsterdam, 17. 5.-12. 8. 1928: 46 držav, 2.883 športnikov, 14 športov, 109 tekmovanj
To so bile zadnje igre, ki so potekale v popolnem svetovnem miru, naslednjih 20 let je bil svet vedno v napetosti. Nizozemci so kandidirali že leta 1920 in 1924, tokrat jim je le uspelo v boju z Los Angelesom. Država ni hotela prispevati dovolj denarja, zato so začeli tržiti pravice za fotografiranje in prepovedali vstop s fotoaparati. Prvič je zagorel olimpijski ogenj na vrhu velikega stolpa na stadionu. Stolp je bila zamisel arhitekta Jana Wilsa. Ogenj je gorel vse tri mesece iger, takrat še niso organizirali posebnih obredov, ko tekači nosijo olimpijski ogenj. V mimohodu držav so prvi prišli na stadion Grki, zadnji pa gostitelji Nizozemci. Nemčija ni sodelovala na igrah vse od leta 1912, v Amsterdamu se je vrnila. Nastopalo je 277 žensk, prvič so se pomerile tudi v atletskih disciplinah in v gimnastiki. Prva atletska zmagovalka je postala Elizabeth Robinson v teku na 100 m. Avstralski veslač Henry Pearce je bil tako dominanten, da je v četrtfinalu, ko je bil gladko v vodstvu, ustavil čoln in počakal, da je cela skupina gosi ena za drugo prečkala pot pred njim. Nekaj dni pozneje ni več čakal tekmecev v finalu in je osvojil zlato medaljo. Prvič so na najvišjo stopničko stopili tudi azijski športniki. Japonka Mikio Oda je bila najboljša v troskoku, njena rojakinja Jošijuki Curuta pa v plavanju na 200 m prsno. Indijski hokejisti na travi so začeli svojo prevlado, saj so osvojili zlato medaljo brez poraza, nepremagani so ostali vse do leta 1960. Američani so zbrali 56 medalj, Jugoslavija pa je osvojila po eno zlato in srebrno medaljo ter tri bronaste kolajne. Leon Štukelj je bil zlat na krogih, medtem ko je bil v mnogoboju in ekipno tretji. Jugoslavijo je zastopal skupaj z Josipom Primožičem (osvojil je tudi srebrno medaljo na bradlji), Antonom Malejem, Edvardom Antosiewiczem, Borisom Gregorko, Janezom Porento in Stanetom Dergancem.

Los Angeles, 30. 7.-14. 8. 1932: 37 držav, 1.332 športnikov, 14 športov, 117 tekmovanj
Amerika je bila za mnoge preveč oddaljena in potovanje v deželo sanj je bilo predrago. Iger se je udeležilo le 1.332 športnikov ali polovico manj kot v Amsterdamu, odprl jih je ameriški podpredsednik Charles Curtis. Na slovesnosti ob odprtju je bilo na stadionu več kot 100.000 gledalcev. To so bile prve igre, ki so trajale 16 dni, kot je v navadi od takrat dalje. Vse do Los Angelesa so olimpijske igre trajale najmanj 79 dni. Moški športniki so stanovali v olimpijski vasi, ženske pa v luksuznem hotelu Chapman Park. Pri podelitvi medalj so prvič začeli dvigovati zastave za zmagovalno trojico, zmagovalcu v čast so zaigrali državno himno. Podelitve so bile na vrsti takoj po tekmovanju in ne po koncu vseh tekmovanj skupaj, kot je bila praksa dotlej. Skupno je bilo doseženih 18 novih svetovnih rekordov. Kusuo Kitamura iz Japonske je s 14 leti zmagal v plavanju na 1.500 prosto in s tem postal najmlajši olimpijski zmagovalec vseh časov. V duhu poštenega boja je Britanka Judy Guinness priznala, da jo je njena nasprotnica v sabljaškem finalu dvakrat zadela. Sodniki so spremenili odločitev in Ellen Preis iz Avstrije je osvojila zlato, Guinnessova pa srebro. Američanka Mildred Didrikson je bila zelo vsestranska atletinja in je hotela nastopiti v šestih disciplinah, vendar so pravila takrat določala, da lahko nastopi le v treh. Zmagala je na 80 m ovire in v metu kopju, druga je bila v skoku v višino. Favoritinja bi bila tudi v metu diska, skoku v daljino in v ameriški štafeti, a žal ni smela startati. Paavo Nurmi naj bi kršil pravila amaterizma in ni smel nadaljevati svoje prevlade tudi v Kaliforniji. Gostitelji so pobrali kar 103 medalje.

Berlin, 1.-16. 8. 1936: 49 držav, 3.963 športnikov, 19 športov, 129 tekmovanj
Nemci so si dolgo želeli organizirati največjo športno prireditev, leta 1916 so bili na vrsti, vendar je bila takrat vojna. Dvajset let pozneje je kancler Adolf Hitler odprl igre in jih izkoristil za promocijo ideje o veliki Nemčiji in še dodaten razcvet svojih nacističnih idej. Leta 1933 so Nemci na zasedanju na Dunaju celo obljubili, da ne bodo izključili nemških Judov iz državne ekipe. Prvič so olimpijski ogenj zanetili v Olimpiji in ga s štafetnim tekom mnogih znanih osebnosti prenesli do Berlina. Baklo je nosilo 3.000 ljudi, prepotovala je sedem držav. Celotno zamisel o nošenju olimpijskega ognja si je izmislil dr. Carl Diem. Prvič je bila navzoča tudi televizija, po Berlinu so postavili 25 velikih ekranov, ki so oddajali sliko s tekmovališč. Prodali so kar 4 milijone in pol vstopnic. Znana filmska režiserka Leni Riefenstahl je posnela film o dogajanju v Berlinu. Film je bil prava uspešnica in je dal nove smernice kinematografiji. Prvič so bili na programu rokomet, košarka ter kajak in kanu, zadnjič pa polo. Daleč največji junak iger je bil Američan James Cleveland ''Jesse'' Owens, ki je osvojil štiri zlate kolajne (100 m, 200 m, daljina in štafeta 4 x 100 m). V skoku v daljino je premagal Nemca Luza Longa, ki je simboliziral arijsko raso, Hitler bi se po svetovnem rekordu Owensa (8,13 m; zdržal je kar 25 let) najraje pogreznil v zemljo. Owens je postavil kar 5 svetovnih rekordov, 100 m je pretekel v 10,3 sekunde. Nacionalsocialistični propagandi ni uspelo prepričati nemških navijačev, ki so Owensa resnično vzljubili. 13-letna Američanka Marjorie Gestring je postala najmlajša olimpijska zmagovalka v zgodovini, ko je zmagala v skokih v vodo z deske. Britanec Jack Beresford je osvojil medaljo že na petih igrah zapored. Na igrah je sodelovalo tudi 26 športnikov iz Slovenije, poleg telovadcev tudi atleti in plavalci. Leon Štukelj je pri 37 letih osvojil zadnjo olimpijsko medaljo, srebrn je bil na krogih. Nemci so dobili največ medalj, skupno kar 89, od tega 33 zlatih.

Tokio 1940:
Druge olimpijske igre, ki zaradi vojne niso bile izpeljane, bi morale biti v japonskem glavnem mestu. Tokio je igre gostil 24 let pozneje.

London 1944:
Zaradi 2. svetovne vojne so bile olimpijske igre v Londonu preložene za štiri leta.

London, 29. 7.-14. 8. 1948: 59 držav, 4.104 športnikov, 17 športov, 136 tekmovanj
Atlet John Mark je pritekel na stadion Wembley 29. julija in prižgal olimpijski ogenj po 12 letih premora. Uradno odprtje iger je pripadlo angleškemu kralju Georgu VI. Porušeni London je zaživel na novo in za mnoge so olimpijske igre pomenile nov začetek in konec vojnih grozot. Kandidirala so kar štiri ameriška mesta. Los Angeles, Baltimore, Philadelphia in Minneapolis so ostali praznih rok. Prvič so države bojkotirale igre, velesile Nemčija, Sovjetska zveza in Japonska niso nastopile. Nekatere komunistične države so nastopile nasploh prvič. Prenose in posnetke so lahko videli tudi gledalci na domačih zaslonih, čeprav jih je bilo v Veliki Britaniji še zelo malo. Novost so bili tudi štartni bloki za atlete. Glavno vlogo je imela tokrat ženska, Nizozemka Francina ''Fanny'' Blankers - Koen je zmagala v tekih na 100 in 200 m, 80 m z ovirami in v štafeti 4 x 100 m. Zaradi omejitve na štiri discipline ni smela nastopiti v skokih v daljino in višino, kjer je bila svetovna rekorderka. V svoji karieri je postavila 16 svetovnih rekordov v osmih različnih disciplinah in bila kar 58-krat nizozemska prvakinja. Klicali so jo kar leteča gospodinja, saj je bila 30-letna mati dveh otrok. Samo sabljačici Iloni Elek iz Madžarske in kanuistu Janu Brzaku iz Čehoslovaške je uspelo ubraniti olimpijsko zlato iz Berlina izpred 12 let. 17-letni Bob Mathias je zmagal v deseteroboju in velja za najmlajšega atletskega olimpijskega prvaka. Z deseterobojem se je začel ukvarjati le štiri mesece pred začetkom iger v Londonu. Koncertna pianistka Micheline Ostermayer je zmagala v metu diska in krogle, tretja je bila v skoku v višino. V olimpijski vasi je proslavila svoje uspehe in vsem zbranim zaigrala Beethovnove simfonije, znana je bila kot športna umetnica. Jugoslavija je osvojila dve srebrni medalji, nastopilo je 12 slovenskih predstavnikov. Najuspešnejša sta bila plavalca Tone Cerar in Ciril Pelhan, ki sta končala na petem mestu.

Helsinki, 19. 7.-3. 8. 1952: 69 držav, 4.955 športnikov, 17 športov, 149 tekmovanj
Finski atletski legendi 55-letni Paavo Nurmi in 62-letni Hannes Kolehmainen sta prižgala olimpijski ogenj. Prvič so sodelovali športniki iz Sovjetske zveze, njihova zasedba je štela kar 295 udeležencev, osvojili so 71 medalj, boljši so bili le Američani. Sovjeti so stanovali zunaj olimpijske vasi. Kljub mnogim napovedim, da se bodo posledice hladne vojne kazale med igrami, je vse minilo brez incidentov. Debitirali so tudi Izraelci. Prvič so v spomin na olimpijske igre izdelali posebne kovance. V anale se je zapisal Emil Zatopek. Zmagal je v tekih na 5000 m, 10.000 m in v maratonu, kar ni uspelo nikomur drugemu. Dobil je vzdevek Češka lokomotiva. V maratonskem teku je nastopil nasploh prvič v karieri in osvojil zlato medaljo s prednostjo dveh minut in pol. Njegova žena Dana je bila najboljša v metu kopja. Madžar Karoly Takacs je bil najboljši v streljanju s pištolo, streljal pa je z levo roko. Leta 1938 mu je eksplozija granate povsem ohromila desne roke, zato se je naučil streljati z levo in postal olimpijski prvak. Slovensko zastopstvo jugoslovanske reprezentance je štelo osem predstavnikov, tekmovalke v ritmični gimnastiki so v vajah z obročem osvojile osmo mesto.

Melbourne, 22. 11.-8. 12. 1956: 72 držav, 3.314 športnikov, 17 športov, 145 tekmovanj
Avstralci so si težko priborili svoje prve igre, v glasovanju so bili le za glas boljši od Buenos Airesa. Vzhodni in Zahodni Nemci so nastopali v združeni ekipi, s posebno zastavo, ki je vsebovala olimpijske kroge. Njihova himna je bila Beethovnova Oda radosti. Španija, Švica in Nizozemska so bojkotirale igre, ker je Sovjetska zveza zasedla Madžarsko. Kitajska prav tako ni hotela sodelovati, ker se je iger udeležil Tajvan. John Ian Wing je predlagal, da bi uvedli sklepno slovesnost. V Melbournu so športniki prvič skupno korakali na slovesnosti ob koncu iger in niso bili razdeljeni po državah. To je bil simbol za združitev celega sveta. Tekmovanja v konjeništvu so izvedli že junija v Stockholmu, saj so se s tem izognili težavam pri prevozu vseh konjev v Avstralijo. Domača junakinja iger je bila sprinterka Elizabeth ''Betty'' Cuthbert. Najhitrejša je bila na 100 m, 200 m in v štafeti 4 x 100 m. Bila je daleč najbolj priljubljena športnica na igrah, klicali so jo Zlata deklica, saj je štela le 18 pomladi. Ameriški košarkarji na čelu s slavnim Billom Russellom so vse svoje tekmece premagovali za več kot 30 točk. Za veliko senzacijo je poskrbel francoski maratonec Alain Mimoun, ki je premagal Emila Zatopka. Vodstvo je prevzel na polovici proge in kljub vročini ni popustil. Zatopek je končal na šestem mestu, Mimoun pa se je znebil vzdevka večno drugi. Drugo mesto je za Jugoslavijo osvojil Franjo Mihalić. Svojo veliko kariero na olimpijskih igrah je začela 21-letna sovjetska telovadka Larisa Latinina, ki je slavila v mnogoboju in na preskoku. Na igrah se je razvnela ljubezen med dvema športnikoma iz različnih blokov, svet se je takrat zelo delil na vzhodni in zahodni blok. Prvakinja v metu diska Čehinja Olga Fikotova se je zaljubila v ameriškega metalca kladiva Harolda Connolyja. Leta 1957 je prišlo do prve poroke med športnikoma iz različnih blokov. Sovjeti so povsem zasenčili Američane in na koncu osvojili kar 108 medalj. Od Slovencev je bil najboljši atlet Stanko Lorger na 5. mestu v teku na 110 metrov z ovirami. Za stotinko ga je ugnal Nemec Martin Lauer.

Rim, 25. 8.-11. 9. 1960: 83 držav, 5.338 športnikov, 17 športov, 150 tekmovanj
Kultura in šport sta bila z roko v roki v svetem mestu. Prelep olimpijski stadion je gostil športnike iz 83 držav na slovesnosti ob odprtju. Uvodni nagovor je pripadel italijanskemu predsedniku Giovanniju Gronchiju. Južna Afrika je sodelovala zadnjič, saj so jih prepovedali nastopanje zaradi rasne diskriminacije, ki jo je podpiral južnoafriški parlament. Ponovno so lahko nastopili šele leta 1992. Televizija je dobivala vse večjo veljavo, prenos je šel v 18 evropskih držav in tudi v ZDA, Kanado in na Japonsko. Olimpijsko himno sta za prve igre v Atenah skomponirala Grka Spyros Samaras in Kostis Palamas, na naslednjih igrah so predvajali različne himne, od Rima naprej pa velja zamisel grških skladateljev za uradno olimpijsko himno. V maratonskem teku se je na startu pojavil Etiopijec Abebe Bikila, ki je tekel bos. Na startu so se mu mnogi njegovi tekmeci posmehovali. Samo Maročan Radi Ben Abdesselem mu je lahko sledil v zadnjem delu maratona, a v zadnjem kilometru je Bikila silovito pospešil in triumfalno končal tek ob Konstantinovem oboku. Američanka Wilma Rudolf je bila nepremagljiva v sprintih, zmagala je na 100 m, 200 m in v ameriški štafeti 4 x 100 m. 20-letna črna gazela je prebolela mnoge otroške bolezni, bila je 20. izmed 22 otrok v družini. Zlato si je prislužil tudi najslavnejši boksar vseh časov Cassius Marcellus Clay, pozneje bolje znan po imenu Mohamed Ali. V Rimu je bil nepremagljiv v težki kategoriji, v finalu je njegovo premoč moral priznati tudi trikratni evropski prvak Poljak Zbigniew Pietrzykowski. Svojo amatersko kariero je Ali končal s 157 zmagami, ob le 7 porazih. Leta 1964 je premagal Sonnyja Listona in osvojil prvi naslov prvaka v supertežki kategoriji. Jugoslovanka nogometna reprezentanca je po treh zaporednih finalnih porazih le dobila zlato medaljo , v polfinale so se uvrstili šele po metu kovanca. Sodelovalo je 27 Slovencev, najboljši je bil telovadec Miro Cerar na 5. mestu na konju z ročaji. Sovjeti so zbrali kar 113 medalj.

Tokio, 10.-24. 10. 1964: 93 držav, 5.151 športnikov, 19 športov, 163 tekmovanj
Prve igre v Aziji so dokazale, da so Japonci zelo hitro obnovili objekte in popravili ogromno škodo iz vojnih časov. Objekti in tehnika so bili vrhunski. Olimpijski ogenj je prižgal študent Jošinori Sakaj, ki se je rodil 6. avgusta 1945 v Hirošimi. Na ta dan so Američani odvrgli atomsko bombo na to japonsko mesto. Igre je odprl japonski cesar Hirohito. Premierno so tekmovali v judu in odbojki, ženske so prvič tekmovale v ekipnem športu. Avstralska plavalka Dawn Fraser je tretjič zapored zmagala na 100 m prosto, tri zmage na treh olimpijskih igrah v isti disciplini niso uspele nobenemu drugemu plavalcu. Fraserjeva je skupno na treh igrah štirikrat zmagala in osvojila štiri druga mesta. Madžar Deszo Gyarmati je bil član madžarske vaterpolske ekipe, ki je zmagala na igrah. Gyarmati je osvojil medaljo na petih igrah zapored. Telovadka Larisa Latinina je postala najuspešnejša tekmovalka na olimpijskih igrah, ko je zmagala na parterju in z ekipo Sovjetske zveze. Skupno je na olimpijskih igrah zbrala 9 zlatih, 5 srebrnih in 4 bronaste kolajne. Maratonec Abebe Bikila je tokrat tekel obut. Kot prvemu nasploh mu je uspelo ubraniti olimpijsko zlato v maratonskem teku. Američan Alfred Oerter je še tretjič zmagal v metu disku, čeprav je nastopil s poškodbo reber in vratu. Slovenijo je zastopalo 18 športnikov, daleč najuspešnejši je bil Miro Cerar. Bil je zlat na konju z ročaji in bronast na drogu. Osmerec s sedmimi slovenskimi veslači je končal na četrtem mestu. Američani so z 90 medaljami tokrat prehiteli Sovjetsko zvezo.

Ciudad de Mexico, 12.-27. 10. 1968: 112 držav, 5.516 športnikov, 20 športov, 172 tekmovanj
Ena izmed najbolj razvpitih odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja je bila dodelitev iger Ciudad de Mexicu. Na nadmorski višini 2240 m je kar 30 odstotkov manj kisika v zraku. Marsikateri favorit v tekih na dolge proge, plavanju na daljše razdalje in kolesarstvu je povsem pogorel. Padali pa so rekordi v sprintih. Atletska steza je bila prvič tartan. Igre je uradno odprl mehiški predsednik Gustavo Diaz Orda, prvič je olimpijski ogenj prižgala ženska, atletinja Norma Basilio de Sotelo. Eden izmed najbolj neverjetnih dosežkov v atletiki vseh časov je uspel Američanu Robertu Bobu Beamonu. V skoku v daljino je pristal pri 8,90 m, elektronske naprave tam sploh niso imeli postavljene. Sodniki so ročno izmerili to zunajserijsko daljavo, ki je obveljala vse do nepozabnega finala na svetovnem prvenstvu v Tokiu leta 1991, ko je Mike Powell skočil 5 cm dlje. Pred igrami je Beamon dobil 22 od 23 mitingov, rekord je takrat znašal 8,35 m. V kvalifikacijah je dvakrat prestopil in grozil mu je izpad. Takrat je do njega pristopil moštveni prijetelj Ralph Boston in mu dejal, da bi bilo bolje, če bi se odrinil malce prej. Beamon je upošteval nasvet, se uvrstil v finale in 18. oktobra že v prvi seriji pristal na koncu peskovnika. Prava revolucija se je zgodila v skoku v višino, kjer je Richard Douglas ''Dick'' Fosbury skakal z dotlej nevideno tehniko. Zmagal je z 2,24 metra in njegova tehnika se imenuje ''Fosbury flop''. Vsi tekmovalci so do tistega trenutka skakali z odrivom z notranjim stopalom, z zunanjim pa so se vrgli prek letvice. Že čez 10 let so vsi skakali samo še na ''flop'' način, kot ga poznamo tudi zdaj. Čehoslovaška telovadka Vera Časlavska je osvojila kar 6 medalj, 4 zlate in 2 srebrni. Najboljša je bila v mnogoboju, na parterju, preskoku in dvovišinski bradlji. Njene zmage so bile posebej sladke, saj je premagala nedotakljive sovjetske telovadke. To se je zgodilo le dva meseca zatem, ko je morala zbežati v gore, ker so Sovjeti s tanki zavzeli Prago. V plavanju je kraljevala ameriška zvezdnica Deborah Meyer, ki je zmagala na 200, 400 in 800 m v prostem slogu. Alfred Oerter je s četrto zmago v metu diska postal edini športnik, ki mu je na olimpijskih igrah uspelo zmagati na štirih igrah zapored v isti disciplini. V Atlanti se mu je leta 1996 pridružil Carl Lewis. Prvič so uvedli dopinške kontrole. Švedski tekmovalec v modernem peteroboju je bil diskvalificiran zaradi nenavadnega dopinga, bil je alkoholiziran. Za velik škandal sta poskrbela dva temnopolta Američana. Zmagovalec moškega teka na 200 m Tommie Smith in tretjeuvrščeni John Carlos sta na zmagovalnem odru dvignila pest in s črno rokavico pokazala gesto o nezavidljivem položaju črncev v Ameriki. Med igranjem ameriške himne sta povesila glavo, pozneje pa so ju izključili z iger. Na študentskih demonstracijah med igrami je bilo več kot 100 mrtvih. Miro Cerar si je ponovno nadel zlato medaljo na konju z ročaji. Ivo Daneu in Aljoša Žorga sta bila člana srebrne jugoslovanske košarkarske reprezentance, za katero so igrali tudi Petar Skansi, Radivoj Korać in član hiše slabnih Krešimir Čosić. Od njih so bili v finalu boljši Američani.

München, 26. 8.-11. 9. 1972: 121 držav, 7.134 športnikov, 23 športov, 195 tekmovanj
Olimpijski stadion v bavarski prestolnici je še danes vreden ogleda, pred več kot tremi desetletji je bil najbolj moderen stadion na svetu s svojevrstno arhitekturo. Nemci so v svojem slogu odlično organizirali igre presežkov. Prvič je nastopilo več kot 7.000 športnikov. Uvodni govor je imel predsednik Zvezne republike Nemčije Gustav Heinemann, prvič so imeli tudi sodniki olimpijsko prisego, to je izrekel konjeniški sodnik Heinz Pollay. Prvih 10 dni je vse potekalo po načrtih. 5. septembra zjutraj je 8 arabskih teroristov, ki so pripadali skupini Črni september, vdrlo v olimpijsko vas. Ubili so 11 izraelskih športnikov, samo 20 km stran od Dachaua. Igre so prekinili za 34 ur in spustili vse zastave na pol droga. Predsednik MOK-a Avery Brundage je odločil, da se igre naposled le nadaljujejo. Po 36 letih je bil na sporedu ponovno moški rokomet, lokostrelstvo se je vrnilo po 52 letih. Prvi zvezdnik iger je bil nedvomno ameriški plavalec Mark Spitz, ki je zbral sedem zlatih medalj s sedmimi svetovnimi rekordi. Dosežek, ki bo težko kdaj ponovljiv, mu je uspel v osmih dnevih. Že pred igrami v Mehiki se je širokoustil, da bo osvojil šest zlatih medalj, domov je odšel le z dvema iz štafet, na posamičnih tekmah je popolnoma odpovedal. V Münchnu je začel z zmago na 200 m delfin, sledile so zmage na 100 in 200 m prosto, 100 m delfin. Bil je tudi član vseh treh ameriških štafet (4 x 100 m prosto, 4 x 200 m prosto in 4 x 100 m mešano). Stadion se je tresel ob nastopih 16-letne Ulrike Meyfarth. Skakalka v višino iz Kölna je postala najmlajša zmagovalka v posamični disciplini na olimpijskih igrah. Blestela je tudi sovjetska telovadka Olga Korbut, ki je bila zvezdnica ekipne tekme, v mnogoboju pa je naredila kar tri velike napake. Ko so jo vsi odpisali, je v finalih na posameznih orodjih zmagala na parterju in gredi. Njena priljubljenost v rodnem Grodnu je bila večja od sovjetskega predsednika, leta 1972 je prejela več kot 20.000 pisem. Sovjetska zveza je osvojila zlato medaljo po zmagi v nepozabni finalni tekmi košarkarskega turnirja. Američani so vodili za točko in Sovjeti so imeli žogo tri sekunde do konca. Sirena je že označila konec tekme, vendar je sodnik vrnil uro nazaj. Po podaji prek celotnega igrišča je Sergej Belov položil žogo v koš ob pisku sirene. Sovjeti so zbrali kar 99 medalj, v slovenskem zastopstvu je bila najuspešnejša atletinja Draga Stamejčič, ki je v peteroboju končala na 5. mestu.

Montreal, 17. 7.-1. 8. 1976: 92 držav, 6.084 športnikov, 21 športov, 198 tekmovanj
Kraljica Elizabeta II. je odprla igre, ki so jih Kanadčani dobili v boju z Los Angelesom in Moskvo, ki sta na svojo priložnost morala še malce počakati. Afriške države so bojkotirale igre, ker se jih je udeležila Nova Zelandija. Igralci ragbija iz Nove Zelandije so bili pred igrami na turneji v Južni Afriki. Vsem dobro znana pa je bila sovražnost drugih afriških držav do Južne Afrike, ki je bila še vedno v suspenzu zaradi rasne diskriminacije. Ženske so prvič tekmovale v košarki, rokometu in veslanju. Igre si bomo zapomnili po zmagoslavju 14-letne Nadie Comaneci. Romunska telovadka je prva v zgodovini prejela oceno 10,0. Med igrami v Montrealu so ji sodniki kar sedemkrat pripisali najvišjo oceno. Comanecijeva je bila nepremagljiva v mnogoboju, na gredi in na dvovišinski bradlji. Finski tekač Lasse Viren je že drugič zapored zmagal v tekih na 5000 m in 10.000 m. Poskušal je izenačiti rekord Emila Zatopka in je nastopil tudi v maratonu, kjer je bil peti. Kubanski tekač Alberto Juantorena je postal prvi, ki mu je uspelo zmagati na 400 m in 800 m na enih igrah. Madžar Miklos Nemeth je bil najboljši v metu kopja, 28 let zatem, ko je njegov oče Imre slavil v metu kladiva v Londonu. Sovjeti so domov odnesli 125 medalj, od tega 49 zlatih. Jugoslovanska košarkarska reprezentanca je ponovno izgubila finalno tekmo z Američani, za Jugoslovane je igral tudi član Olimpije Vinko Jelovac. Poleg njega pa v nepozabni generaciji tudi Slavnić, Dalipagić, Delibašić, Čosić, Kičanović, Jerkov in drugi. Igre so povzročile ogromno proračunsko luknjo, saj so objekti stali veliko več, kot so sprva predvidevali.

Moskva, 19. 7.-3. 8. 1980: 80 držav, 5.179 športnikov, 21 športov, 203 tekmovanja
Prvič so bile igre v socialistični državi. Odprl jih je sovjetski predsednik Leonid Brežnjev. Sodelovalo je le 80 držav, kar je najmanj po letu 1956. Razlog je bil bojkot Američanov, ki niso hoteli nastopiti zaradi vdora Sovjetske zveze v Afganistan leta 1979. Ameriški predsednik Jimmy Carter je prepovedal nastop vsem ameriškim športnikom in dejal, da se ne bodo smeli vrniti v državo, če nastopijo v Moskvi. Velika Britanija in Avstralija sta dali športnikom možnost, da sami odločijo, ali bodo nastopili. Skupno je igre bojkotiralo kar 65 držav. Zaradi tega je bil ženski hokejski turnir prava farsa, saj je velika večina držav odpovedala nastop. Ekipa Zimbabveja je nastopila s posebnim povabilom obupanih organizatorjev in na presenečenje vseh zmagala z ekipo, ki je bila zbrana nekaj dni pred prvo tekmo. Britanca Steve Owett in Sebastian Coe sta bila velika tekmeca v tekih na 800 in 1500 m. Najprej je Owett zmagal na krajši razdalji, šest dni pozneje pa mu je Coe vrnil in gladko dobil tek na 1500 m. Oba tekmeca sta bila vse kaj drugega kot prijatelja in sta se izogibala drug drugemu na mednarodnih mitingih. Sovjetski plavalec Vladimir Salnikov je zmagal na treh plavalnih preizkušnjah. Bil je član je štafete 4 x 200 m prosto, zmagal je tudi na 400 in 1500 prosto. Postal je prvi plavalec v zgodovini, ki je 30 dolžin bazena preplaval pod 15 minutami. Slovenski ljubitelji športa imajo Salnikova v spominu po njegovem presenetljivem porazu na evropskem prvenstvu v Splitu leta 1981, ko ga je premagal Borut Petrič. Legendarni komentator Mladen Delić pa je v zadnjih 50 m izgubil glas ob vsesplošni dalmatinski evforiji. Domači junak je bil telovadec Aleksander Ditjatin, ki je zbral kar 8 medalj, največ v zgodovini olimpijskih iger. Zmagal je v mnogoboju, ekipni tekmi in na krogih, 25. julija je prav v vsakem posamičnem finalu na orodjih osvojil medaljo, šest kolajn v enem dnevu je edinstven dosežek. Skupno je bilo postavljenih 34 svetovnih rekordov. Slovenske barve sta najbolje zastopala tekač Rok Kopitar in plavalec Borut Petrič s petima mestoma. Sovjeti so dodobra izkoristili odsotnost Američanov in si pridobili 195 medalj, 80 je bilo zlatih.

Los Angeles, 28. 7.-12. 8. 1984: 140 držav, 6.829 športnikov, 23 športov, 221 tekmovanj
Sovjeti so vrnili Američanom z isto mero in bojkotirali igre, ki jih je slovesno odprl predsednik Ronald Reagan, prisegel pa je sloviti atlet Edwin Moses. 14 držav se je pridružilo Sovjetski zvezi, kar 58 % medalj so v Moskvi leta 1980 dosegle ravno te države. Za športnike je skrbelo 28.742 prostovoljcev, sedma sila je štela 9.190 ljudi. Svojo premiero so dočakali ženska cestna kolesarska dirka, sinhrono plavanje, ženski maraton in ritmična gimnastika. V nasprotju z igrami v Montrealu so v Los Angelesu končali igre z 223 milijoni dolarjev dobička. V finalu nogometnega turnirja je Francija premagala Brazilijo z 2:0 pred 101.799 gledalci. Carl Lewis je ponovil dosežek Jessyja Owensa iz Berlina. Zmagal je na 100 m, 200 m, v štafeti 4 x 100 m in v skoku v daljino. Prvo zlato medaljo v zgodovini za Maroko je pritekla Naval El Mutavakel. V teku na 400 m z ovirami je vodila od starta do cilja in postala prva ženska iz islamske države z zlatom na olimpijskih igrah. V deseteroboju sta se srečala velika tekmeca Britanec Daley Thompson in Nemec Jürgen Hingsen. Thompson je osvojil zlato medaljo po izjemnem skoku s palico in metu diska. V ženskem maratonskem teku je Švicarka Gabriela Andersen - Scheiss pritekla na stadion popolnoma izmučena zaradi strašanske vročine. Zadnji krog je tekla kar 5 minut in 44 sekund ob huronskem spodbujanju polnega stadiona. Zaostala je 20 minut za prvakinjo Joan Benoit, a bila bolj v središču pozornosti. Jugoslavija je slavila v obeh rokometnih finalih. V moški ekipi je branil Rolando Pušnik, v ženski pa je igrala Alenka Cuderman. Marko Elsner in Srečko Katanec sta z nogometno reprezentanco osvojila bron. Američani so tokrat končali pri 174 medaljah, 81 jih je bilo zlatega sijaja.

Seul, 17. 9.-2. 10. 1988: 159 držav, 8.391 športnikov, 25 športov, 237 tekmovanj
Korejci so dobili igre v boju z japonsko Nagojo. Najbolj čustveni dogodek se je zgodil na otvoritveni slovesnosti, ko je stadion pritekel 76-letni Son Ki Čung, ki je zmagal na maratonu v Berlinu leta 1936. Takrat je nastopil z izmišljenim japonskim imenom, ker so bili Korejci pod japonsko zasedbo. Prvič je bil v sporedu namizni tenis, po 64 letih se je vrnil tenis. Zmagala sta Miroslav Mečir in Steffi Graf, ki je leta 1988 osvojila vse štiri turnirje za grand slam. Za največji škandal v zgodovini olimpijskih iger je poskrbel kanadski sprinter Ben Johnson. V finalu teka na 100 m je prepričljivo opravil s tekmeci in postavil svetovni rekord (9,79). Na dopinški kontroli so ugotovili, da je jemal steroide, postal je prvi svetovno znani atlet, ki so ga ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil, zlato medaljo je pozneje prejel Carl Lewis. Christa Luding - Rothenburger je s srebrom v kolesarski cestni dirki postala prva športnica, ki je v istem letu osvojila medaljo na zimskih in poletnih olimpijskih igrah. V hitrostnem drsanju je Nemka prav tako dobila dve medalji na igrah v Calgaryju februarja 1988. Sergej Bubka je dominiral v skoku s palico med leti 1983 in 1997, postal je šestkratni svetovni prvak, postavil 35 svetovnih rekordov, bil je prvi človek, ki je preskočil magičnih 6 metrov (Pariz, 13. julij 1988), vendar je osvojil le eno olimpijsko zlato. V Seulu je preskočil 5,90 in se veselil kot otrok. V Barceloni ni preskočil niti začetne višine, v Atlanti pa je bil poškodovan. Ameriška atletinja Florence Griffith-Joyner je v letu 1988 pomaknila ženski sprint v nove dimenzije. Najprej je na ameriških kvalifikacijah v Indianapolisu 16. julija pretekla 100 m v času 10,49, kar je še danes ''galaktični'' svetovni rekord. V Seulu je zlahka zmagala v obeh šprinterskih disciplinah. 200 m je pretekla v času 21,34, tudi ta čas bo veljal še kar nekaj desetletij. Vsa svetovna javnost je bila šokirana 21. septembra 1998, ko je 38-letna atletinja umrla po epileptičnem napadu. Ameriški plavalec Matt Biondi je končal igre s sedmimi medaljami, petkrat je bil zlat. Njegov rojak Gregory Louganis je zmagal v skokih v vodo s 3-metrske deske, čeprav je v zadnjem kvalifikacijskem skoku udaril z glavo ob desko. Po zmagi z 10-metrskega stolpa je okronal svojo 12-letno olimpijsko kariero, v kateri je osvojil kar 4 zlate medalje in velja za najboljšega skakalca v vodo vseh časov. Veslača Sadik Mujkič in Bojan Prešeren sta z bronom začela odlične nastope slovenskih veslačev na velikih tekmovanjih. Košarkarska reprezentanca Jugoslavije je osvojila srebrni odličji v obeh konkurencah. Pomembno vlogo sta odigrala tudi Polona Dornik in Jure Zdovc. Rokometaši so bili bronasti, nastopila sta Iztok Puc in Rolando Pušnik.

Barcelona, 25. 7.-9. 8. 1992: 169 držav, 9.356 športnikov, 28 športov, 257 tekmovanj
Predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch je močno pripomogel k temu, da so igre bile v Španiji. Po 20 letih so končno le nastopile vse države. Predstavila sta se badminton in ženski judo. Na slovesnosti ob odprtju (uvodni govor je pripadel kralju Juanu Carlosu) so v mimohodu korakali tudi Slovenci, le leto dni po osamosvojitvi. Zasedba je štela 35 športnikov. Najbolje so se odrezali veslači. Iztok Čop in Denis Žvegelj sta bila bronasta v dvojcu brez krmarja. Isti podvig je uspel četvercu brez krmarja (Jani Klemenčič, Milan Janša, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkič). Prava atrakcija so bili ameriški košarkarji, ki so vse tekmece premagovali z razliko večjo od 30 točk. V finalu so ugnali Hrvaško s 117:85. V "dream teamu" so nastopili Magic Johnson (7. novembra 1991 je objavil novico, da je okužen z virusom HIV), Michael Jordan, Larry Bird, Charles Barkley, trener je bil Chuck Daly (dvakratni prvak z Detroitom), ki na celem turnirju ni zahteval niti ene minute odmora. V ženskem teku na 100 m je presenetljivo zmagala Gail Devers, Merlene Ottey je bila peta, čeprav je zaostala le 6 stotink za zmagovalko v najbolj tesnem finalu v zgodovini. Deversova je veljala za favoritinjo v teku na 100 m z ovirami, vendar je padla na zadnji oviri. Zmagala je popolnoma neznana Grkinja Paraskevi Patulidu. Podobna senzacija je na veliko navdušenje španskih navijačev uspela Ferminu Cachu na 1500 m. Alžirec Morceli je podcenjeval konkurneco in ni narekoval hudega tempa, Cacho je s silovitim šprintom pritekel do povsem nepričakovane zmage. V ženskem teku na 10.000 m je Etiopijka Derartu Tulu zmagala in odtekla častni krog z drugouvrščeno Južnoafričanko Elano Meyer, kar je simboliziralo prijateljstvo med afriškimi državami. Oba teniška prvaka sta bila zelo presenetljiva. 15-letna Jennifer Capriati je ugnala Steffi Graf. Švicar Marc Rosset je v veliki vročini dehidriral, vendar se je bojeval do konca in premagal Španca Jordija Arresseja v petih nizih. Telovadec iz Belorusije Vitalij Ščerbo je osvojil šest zlatih odličij, od tega kar štiri v enem dnevu. Največ kolajn so osvojili športniki Skupnosti neodvisnih držav (nekdanje sovjetske repubike), ki so zbrali 112 odličij.

Atlanta, 19. 7.-4. 8. 1996: 197 držav, 10.318 športnikov, 26 športov, 271 tekmovanj
Ob stoletnici olimpijskih iger so vsi pričakovali gladko zmago Aten. Na 96. zasedanju MOK-a v Tokiu leta 1990 je Atlanta dobila 51 glasov, Atene pa samo 35. Že takrat so se začele govorice o tem, da je Coca-Cola kupila igre. Slovesnost ob odprtju je bila nepozabna. Najprej je ameriški predsednik Bill Clinton odprl igre, potem pa mu je kar zastal dih, ko je Leon Štukelj pri 97 letih poskakoval po olimpijskem stadionu. Clinton je stisnil pest in odkimaval z glavo, ko je slišal za starost slovenskega olimpionika. Drugi čustveni dogodek je bilo prižiganje ognja. Ta čast je pripadla Mohamedu Aliju, ki ga muči parkinsonova bolezen. Na igrah je bilo 10.318 športnikov, za nemoten potek iger je skrbelo kar 47.466 prostovoljcev. Novinarska zasedba je bila tudi rekordna, saj je bilo zbranih kar 15.108 predstavnikov sedme sile. Prvič so bili v programu ženski nogomet, gorsko kolesarstvo in odbojka na mivki. V cestnem kolesarstvu so lahko nastopili tudi profesionalci. V kronometru je zmagal petkratni zmagovalec Toura Miguel Indurain. 27. julija je terorist odvrgel bombo med koncertom v stoletnem olimpijskem parku. En človek je umrl, 110 ljudi je bilo ranjenih. Carl Lewis je skočil 8,50 metra in se četrtič zapored okitil z zlatom v skoku v daljino. Michael Johnson je zmagal na 200 in 400 m. Njegov tek na 200 metrov je bil izjemen, postavil je svetovni rekord 19,32. Zdelo se je, da se med tekom sploh ne dotika tal. Jadralec Hubert Raudaschl se je vpisal v anale, ko je devetič zapored nastopil na olimpijskih igrah, leta 1960 v Tokiu je bil le rezerva. Američani so slavili v tenisu. V moškem finalu je Andre Agassi povsem nadigral Španca Sergija Bruguero, Lindsay Davenport pa je odpravila Arantxo Sanchez. Zvezda v plavalnih bazenih je bil Rus Alexander Popov, ki je osvojil dve zlati in dve srebrni odličji. Z zmago na 100 m prosto je postal prvi plavalec, ki je ubranil naslov v tej prestižni discilini po Johnnyju Weissmuellerju. Le mesec po igrah ga je v Moskvi zabodel prodajalec lubenic, Popov je imel kar 15 cm globoko rano v trebuhu, a se je vrnil v šampionskem slogu. V ženski konkurenci je izstopala Američanka Amy Van Dyken, ki je osvojila štiri zlate medalje. Slovenija je stopila stopničko višje. Kajakaš Andraž Vehovar in atletinja Brigita Bukovec sta bila srebrna junaka. Bukovčeva je šele v dramatičnem koncu morala prepustiti zlato Švedinji Ljudmili Engqvist, ki je bila hitrejša le za stotinko sekunde. Na zaključni slovesnosti predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch ni uporabil znamenitih besed, da so bile to najboljše igre doslej.

Sydney, 15. 9.-1. 10. 2000: 200 držav, 10.651 športnikov, 28 športov, 300 tekmovanj
Avstralci so pripravili najboljše igre vseh časov. To ni bila le ugotovitev predsednika Samarancha. Vse je potekalo brez zapletov, na sijajnih objektih, z ogromno gledalci. Na atletskih prireditvah je bilo že na dopoldanskih kvalifikacijah več kot 100.000 gledalcev na olimpijskem stadionu. Južna Koreja in Demokratična republika Koreja sta prvič nastopili pod isto zastavo. V olimpijski program so dodali triatlon in tekvondo, skupaj je bilo na sporedu kar 300 disciplin. Prvič so izvedli tudi dodatne EPO-teste. Igre je slovesno odprl avstralski guverner William Deane, ogenj pa je prižgala pripadnica Aboriginov Cathy Freeman, ki je bila najbolj popularna športnica iger in je tudi gladko zmagala v teku na 400 m. Marion Jones si je postavila visok cilj, saj je želela kar 5 zlatih medalj. Zmagala je v obeh sprintih in v štafeti 4 x 400 m. Pozneje se je izkazalo, da je Američanka jemala nedovoljena poživila, krivdo je priznala oktobra 2007. Odvzeli so ji vse medalje, morala je celo v zapor. V skoku v daljino je morala priznati premoč Nemki Heike Drechsler in Italijanki Fioni May. Bronasta je bila tudi s štafeto 4 x 100 m in postala prva atletinja s petimi medaljami na enih igrah. Pravo katastrofo je doživel Maročan Hicham El Guerroj v teku na 1500 m, neporažen je bil 29-krat zapored, v finalnem teku pa ga je ugnal Kenijec Noah Ngeny. Presenetljivi zmagovalec teka na 200 m je postal Grk Konstadinos Kederis. 17-letni Avstralec Ian Thorpe je bil trikrat zlat, na 400 m prosto je izboljšal svetovni rekord. Britanec Steven Redgrave je postal prvi veslač z zlato medaljo na petih zaporednih olimpijskih igah. V kolesarski cestni dirki je zmagal Nemec Jan Ullrich, v kronometru pa presenetljivo Rus Vjačeslav Ekimov, ki je ugnal Ullricha in svojega moštvenega kolega iz ekipe US Postal Lancea Armstronga. Teniška junaka sta postala Američanka Venus Williams in Rus Jevgenij Kafelnikov. Slovenija je dočakala zlato dobo. 23. septembra je svoje sanje uresničil Rajmond Debevec v streljanju z malokalibrsko puško. Precej bolj pričakovano sta do zlata priveslala Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu. Američani so osvojili daleč največ medalj, skupaj kar 97.

Atene, 13. 8. - 29. 8. 2004: 201 država, 10.625 športnikov, 28 športov, 301 tekmovanje
Prvi junak olimpijskih iger v Atenah je postal plavalec Michael Phelps, ki je osvojil kar šest zlatih medalj in eno bronasto. Kljub neverjetni zbirki medalj pa 19-letni plavalec ni bil popolnoma zadovoljen, saj je v troboju velikih plavalcev na 200 metov prosto (Thorpe, van Hoogenband, Phelps) osvojil le bron in tako ni ponovil dosežka rojaka Marka Spitza, ki je na OI v Münchnu osvojil kar sedem zlatih medalj. Zelo zanimivo je bilo tudi na osrednjem olimpijskem stadionu, kjer so tekmovali atleti. Najhitrejša Zemljana sta v teku na 100 metrov postala Justin Gatlin (ZDA) pri moških in Julija Nesterenko (BLR) pri ženskah. Poleg njiju sta se med nesmrtne vpisala tudi Britanka Kelly Holmes in Maročan Hicham El Guerrouj. Oba sta osvojila dve zlati kolajni. Britanka v teku na 800 in 1500 metrov, Maročan pa je bil najhitrejši na 1500 in 5000 metrov. V igrah z žogo so prvo mesto prevzeli Argentinci, ki so predzadnji dan OI slavili v moškem nogometu in košarki. Nogometaši so z 1:0 premagali Paragvaj, košarkarji pa so visoko s 85:69 odpravili Italijane. Za največje negativno presenečenje so poskrbeli ameriški košarkarji, ki so s težavo osvojili bron. Rokometno zlato je pripadlo Hrvatom, najboljši odbojkarji pa so bili Brazilci. Slovenski športniki so v Atenah osvojili kar štiri odličja. Prvo je priborila judoistka Urška Žolnir, ki je osvojila bron v kategoriji do 63 kg. Edini dvoboj je Žalčanka izgubila v polfinalu. Srebro sta Sloveniji priborila Iztok Čop in Luka Špik, ki sta v veslaškem dvojnem dvojcu zaostala le za francosko posadko. Jadralec Vasilij Žbogar se je veselil broma v razredu laser. Dramatičen je bil finale na 800 metrov. Jolanda Čeplak je s predstavo kariere v ciljni ravnini prehitelo dolgoletno tekmico Mario de Lurdes Mutolo iz Mozambika in pritekla do bronestega odličja. Zmagala je Britanka Kelly Holmes pred Maročanko Hasno Benhassi.

Peking, 8. 8. - 24. 8. 2008: 204 države, 11.028 športnikov, 28 športov, 302 tekmovanja
Azija je po Tokiu in Seulu še tretjič v 112-letni zgodovini gostila poletne olimpijske igre. Kitajska je svojo vlogo gostitelja kljub nekaterim protestom svetovne javnosti zaradi očitka o teptanju človekovih pravic v Tibetu odigrala veličastno, takšni pa sta bili tudi prireditev ob odprtju in zaprtju. Največji športni dogodek na svetu je tokrat minil tudi brez večjih dopinških pretresov, a bo šele čas pokazal, ali so bile igre zares čiste, ali pa so bili nekateri goljufi znova korak pred tistimi, ki jih skušajo odkriti. V tekmovalnem smislu je bil glavni zvezdnik ameriški plavalec Michael Phelps, ki je z osmimi zmagami zasenčil tudi svojega vzornika Marka Spitza. Slovenska ekipa je bila znova odlična, saj je kljub razočaranju nekaterih, ki so merili najvišje, uspela nabrati rekordno bero petih medalj. V ospredju je bil zlati atlet Primož Kozmus, srebrna sta bila plavalka Sara Isakovič in jadralec Vasilij Žbogar, bronasta pa judoistka Lucija Polavder in strelec Rajmond Debevec.

London, 27. 7. - 12. 8. 2012: 204 države, 10.768 športnikov, 26 športov, 302 tekmovanja
Igre so se po letih 1908 in 1948 v britansko prestolnico vrnile že tretjič. Tudi Britanci so priredili igre, ki se jih z bo spominjal cel svet, s svojo bogato kulturo in zgodovino pa so ponudile tudi spremenjen sistem odprtja in zaprtja iger. Obenem so gostitelji morda nepričakovano zasedli tretje mesto po športni uspešnosti med državami. Več medalj sta osvojili le ZDA in Kitajska. Glavna zvezdnika iger sta bila Michael Phelps in Usain Bolt. Ameriški plavalec Phelps je osvojil šest medalj, štiri zlate in dve srebrni, skupaj pa se je njegova zbirka olimpijskih odličij ustavila pri številki 22, pri čemer je kar 18 kolajn najžlahtnejših. S tem je Phelps prehitel nekdanjo sovjetsko telovadko Lariso Latinino, ki je kariero končala z 18 olimpijskimi medaljami. Bolt se je po težavni predolimpijski sezoni zbral v najpomembnejšem trenutku in zablestel v polnem sijaju. Kot prvemu v zgodovini mu je uspelo na dveh zaporednih olimpijskih igrah, v Pekingu in Londonu, osvojiti zlato v tekih na 100, 200 in 4 x 100 metrov. Britanci so imeli svoje junake. Atlet Mo Farah je slavil v teku na 5000 in 10.000 metrov ter v ekstazo spravil 80.000 navdušencev na atletskem stadionu, dve zlati medalji pa je osvojil tudi kolesar na stezi Chris Hoy. Skupaj je v karieri osvojil šest zlatih olimpijskih medalj in na britanski lestvici najuspešnejših olimpijcev prehitel legendarnega veslača Stevena Redgrava. Slovenski izkupiček je bila prva posamična ženska zlata medalja judoistke Urške Žolnir, srebro atleta Primoža Kozmusa, bron in dokončno slovo legendarnega dvojca z Iztokom Čopom in Luko Špikom ter bronom zimzelenega strelca Rajmonda Debevca.

Rio de Janeiro, 5. 8. - 21. 8. 2016: 207 držav, 11.238 športnikov, 28 športov, 306 tekmovanj
Leta 2016 so olimpijske igre prvič gostili v Južni Ameriki. Oktobra 2009 je Rio dobil 66 glasov, Madrid v finalu pa le 32. Tokio in Chicago sta izpadla v uvodnih dveh krogih glasovanja. Michael Phelps je po igrah v Londonu prvič končal kariero, a si je premislil in maja 2014 se je vrnil. Že na ameriških kvalifikacijah za igre v Riu v Omahi je bil v sijajni formi. Na odprtju iger je nosil ameriško zastavo. Znova je bil razred zase, osvojil je pet zlatih medalj (200 metrov delfin, 200 m mešano, 4 x 100 m prosto, 4 x 200 m prosto in 4 x 100 m mešano), Singapurec Joseph Schooling pa ga je ugnal na 100 m delfin. Rekordno zbriko medalj je povišal na 28, od tega 23 zlatih, kar bo zelo težko preseči. Tudi Usain Bolt je bil še na tretjih zaporednih igrah nesporni atletski kralj. V teku na 100 metrov je z 9,81 za osem stotink prehitel velikega tekmeca Justina Gatlina. Še precej bolj zanesljivo je dobil tek na 200 metrov (19,78). Nihče izmed tekmecev se ni spustil pod 20 sekund. Olimpijsko zbriko je torej zaokrožil z osmimi zlatimi medaljami. Postal je prvi atlet, ki je na treh zaporednih igrah dobil šprinta na 100 in 200 metrov. Američanka Katie Ledecky je bila zvezdnica plavalnih tekmovanj. Najboljša je bila na 200, 400 in 800 metrov prosto, tudi z ameriško štafeto 4 x 200 m je bila zlata. Američanke so blestele tudi v gimnastiki. Simone Biles je osvojila kar štiri zlate odličja (mnogoboj, ekipna tekma, parter in preskok). V finalu košarkarskega turnirja je bilo najbolj napeto v finalu, kjer so ZDA z 82:76 premagale Španijo, v finalu pa zvezdniki Lige NBA niso imeli težav s Srbijo (96:66). Kavein Durant je nasul 30 točk. V finalu teniškega turnirja je Andy Murray ugnal Juana Martina Del Potra v štirih nizih. Britanec je postal prvi tenisač, ki je ubranil olimpijsko zlato. Pri ženskah je senzacionalno zmagala Monica Puig iz Portorika. Postala je prva igralka, ki sploh ni bila med noslikami, z zlato medaljo. V finalu je premagala drugo igralko sveta Angelique Kerber v treh nizih. Slovenija je dobila štiri nove legende - zlato Tino Trstenjak, srebrna Vasilija Žbogarja in Petra Kauzerja ter bronasto Ano Velenšek - ter še vrsto lepih, nepozabnih trenutkov. Triinšestdesetčlanska delegacija slovenskih športnikov je bila zelo uspešna, ostali pa so tudi grenki trenutki. Poraz rokometašev v četrtfinalu, četrto mesto Špele Ponomarenko Janić in izgubljena priložnost jadralk za medaljo.