32-letna Italijanka, ki bo 5. avgusta praznovala rojstni dan, se je petič v zgodovini uvrstila v finale na 200 metrov prosto (to je pred njo uspelo zgolj Michaelu Phelpsu, le da njemu v disciplini 100 metrov delfin) in tako postavila v konkurenci ženskega plavanja vsaj za naslednjih 19 let neulovljivi mejnik. Še več – v finale je prišla s svetovnim rekordom, ki ga drži že vse od leta 2009. Čas 1:52,98 je postavila pred domačim občinstvom na svetovnem prvenstvu v Rimu. To je bilo njeno prvenstvo. Poleg prevlade na 200 metrov prosto je na domačih tleh slavila še s svetovnim rekordom v enkrat daljši disciplini na 400 metrov.

Žezlo vladarice je prevzela v času, ko si je bazen delila z velikankami evropskega plavanja – Britto Steffen iz Nemčije, ki je tisto leto prevladovala v šprinterskih razdaljah, Švedinjo Thereso Alshammar, Rusinjo Julijo Efimovo in takrat zgolj 16-letno plavalko, ki je veljala za novo upanje švedskega plavanja, Sarah Sjöström. Evropske plavalke so tisto leto osvojile 11 medalj od skupno 20.

Sočasno s Pellegrinijevo se je začela "kovati" tudi zgodba poznejše madžarske železne dame Katinke Hosszú. Ta je v Rimu prvič resno opozorila nase, ko je osvojila dve bronasti medalji na 200 metrov mešano in 200 metrov delfin ter zmagala na 400 metrov mešano. Hosszújeva je pozneje pravi pečat postavila na svetovnem prvenstvu leta 2015 v Kazanu, kjer je dominirala tudi na račun neizprosnih treningov, ki jih je narekoval njen (zdaj že nekdanji) mož Shane Tusup.

Evropska nadvlada v bazenih
Italijanka je v Rimu leta 2009 prevzela "štafetno palico" iz rok svojih predhodnic: Francozinje Laure Manaudou (osrednje ime svetovnega prvenstva v Melbournu 2007, ko je bila Pellegrinijeva tretja) in Solenne Figuès (zmagovalka 200-metrske preizkušnje v Montrealu, kjer je bila Pellegrinijeva druga).

Era nemške "zlate ribice"
Prišla je ravno po obdobju Nemke Franziske van Almsick. "Franzi" je zaznamovala evropsko plavanje v 90. letih prejšnjega stoletja. Njeno obdobje se je začelo leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni, kjer je osvojila srebrno medaljo na 200 metrov prosto, srebro v štafeti na 100 metrov ter bron na 100 metrov prosto in s štafeto 100 metrov prosto. Po olimpijskih igrah v Barceloni je postala nemška superzvezda – njeno ime je postalo ikonično.

Svetovna plavalna javnost bo za vedno pomnila njeno dramatično uvrstitev v paradni disciplini 200 metrov prosto na evropskem prvenstvu v Rimu. Tam se kot deveta v polfinalu ni kvalificirala v finale. Njena moštvena kolegica Dagmar Hase, ki se je kvalificirala, ni nastopala v finalu in njeno mesto se je sprostilo za Almsickovo. "Franzi" je s svojim plavanjem postala svetovna prvakinja, pri čemer je postavila svetovni rekord.

Nemška "zlata ribica", kakor so jo poimenovali mediji, je vso svojo kariero poskušala postaviti piko na i z zmago na olimpijskih igrah, kar ji nikakor ni uspelo (osvojila je dve srebrni medalji). Po spodletelem poskusu leta 2004, ko bi igre v Atenah morale postati njen vrhunec kariere (nemški mediji so se tisto leto bolj ukvarjali z njeno ljubezensko zvezo z rokometnim zvezdnikom Stefanom Kretzschmarjem), ji je kot uteha ostalo evropsko prvenstvo leta 2002 v domačem Berlinu, ko je osvojila pet zlatih medalj.

Med drugim naslov na 200 metrov prosto, pri čemer je svoj svetovni rekord iz leta 1994 še enkrat izboljšala in zaradi katerega je postala favoritka olimpijskih iger leta 2004. Za svojo vrnitev ("Franzi" je vmes dobila prepoved nastopanja zaradi uporabe nedovoljenih steroidov) je bila leta 2002 znova izbrana za športnico leta, a njen takratni rekord se je obdržal do plavalnega svetovnega prvenstva leta 2007, ko je prav Pellegrinijeva izboljšala rekord za 17 stotink.

Rivalstva in prijateljstva za zgodovino
Italijanka, rojena v Benetkah, je na olimpijske igre v Pekingu leta 2008 (to so bile njene druge po Atenah, kjer je s 16 leti na 200 metrov prosto osvojila srebrno medaljo kot najmlajša italijanska športnica, ki je kadar koli osvojila olimpijsko medaljo v posamičnih športih) prišla kot favoritinja za zmago na 400 metrov in 200 metrov. Po razočaranju na 400 metrov, ko je zasedla peto mesto, se je isti dan pobrala v slogu pravih prvakov in v kvalifikacijah na 200 metrov prosto postavila svetovni rekord (1:55,45). Tega je pozneje izboljšala v finalu (1:54.82) in domov odnesla svojo prvo olimpijsko zlato medaljo. Tam je za petnajst stotink sekunde premagala slovensko šampionko Saro Isaković, ki je Sloveniji priplavala srebrno medaljo.

Še leto pred izpolnjenimi olimpijskimi sanjami je po evropskem prvenstvu v kratkih bazenih v Debrecenu še polnila naslovnice rumenih revij, ko je v mestu Romea in Julije s pomočjo svojega klubskega kolega (bronastega olimpijca iz Melbourna na 400 metrov mešano) Luca Marina spisala novodobno Shakespearjevo ljubezen, ki je obnorela italijansko javnost. Marin se je v nekaj let mlajšo Pellegrinijevo zagledal, potem ko so na splet skrivnostno prišle fotografije njegovega nekdanjega dekleta in tekmice Pellegrinijeve Manaudoujeve v kočljivih položajih. Ljubezenski trikotnik je doživel svoj vrhunec prav na olimpijskih igrah v Pekingu 2008. Na 400 metrov prosto je Manaudoujeva začela izjemno dobro, toda na koncu končala na zadnjem mestu. V solzah je razlagala, da jo družina še vedno podpira. Takoj naslednji dan ji je Pellegrinijeva zadala še večjo rano (potem ko je že imela njenega nekdanjega zaročenca in nekdanjega trenerja), ko je porušila njen rekord v njeni paradni disciplini 200 metrov prosto.

Prevlada Italijanke na 200-metrski razdalji se je nadaljevala na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih na Reki še istega leta, kjer je znova osvojila zlato v svoji paradni disciplini in postavila nov svetovni rekord (1:51,85). Svetovno prvenstvo v Šanghaju je postreglo z novo poslastico za evropsko žensko plavanje. Potem ko je Italijanka osvojila zlato na 400 metrov prosto in s tem postala šele druga plavalka po Manaudoujevi, ki ji je uspelo osvojiti zlato medaljo dvakrat zapored v tej disciplini, je le dva dni zatem osvojila še zlato v enkrat krajši disciplini in postala prva plavalka, ki je zmagala v tej disciplini dvakrat zapored. Kmalu po kitajski pravljici se je razšla s francoskim trenerjem in začela sodelovati s Federicom Bonifacentijem.

Počasni prevzem vladavine
Sprememba je bila vzrok tudi za manj odmevne uspehe, ki so se začeli po evropskem prvenstvu v Debrecenu leta 2012, ko presenetljivo ni nastopila v finalu 400 metrov prosto, potem ko je osvojila dve medalji na 200 metrov prosto in štafeti 200 metrov ter bronasto medaljo v štafeti na 100 metrov. Na olimpijskih igrah 2012 je bila v svojih paradnih disciplinah peta. Američanka Allison Schmitt je počasi naznanila konec prevlade Evropejk v 200 metrov prosto, medtem ko je pokojna Francozinja Camille Muffat držala evropsko prevlado na olimpijskih igrah v disciplini 400 metrov v svojih rokah.

Zadnja evropska vladarica v svoji disciplini
Evropsko prvenstvo leta 2014 je zanjo služilo kot obliž na olimpijsko rano, saj je osvojila dve zlati medalji (na 200 metrov prosto in v štafeti 200 metrov prosto – na 400 metrov prosto je končala na četrtem mestu). Na svetovnem prvenstvu v Kazanu je z osvojeno srebrno medaljo v svoji paradni disciplini postala prva plavalka v zgodovini, ki je osvojila medaljo v isti disciplini na šestih zaporednih svetovnih prvenstvih. Čeprav je na evropskem prvenstvu v Londonu leta 2016 pokazala, da je nesporna kraljica 200-metrske dolžine, ji je na olimpijskih igrah, kjer je vihtela zastavo Italije na slavnostnem odprtju, le za las spodletelo in je na 200 metrov prosto končala na četrtem mestu. To pa je tudi pomenilo počasno pešanje prevlade evropskih plavalk v tej disciplini, saj je tako leta 2012 kot 2016 zlato vzela Allison Schmitt iz Združenih držav Amerike (leta 2012 je srebro osvojila Francozinja Muffateva, štiri leta pozneje Švedinja Sarah Sjöström). Medtem ko so na letošnjih olimpijskih igrah prva tri mesta zasedle Avstralka Ariane Titmus, predstavnica Hongkonga Siobhán Haughey in Kanadčanka Penny Oleksiak.

Sorodna novica Ledecky najboljša na 1500 m za šesto olimpijsko zlato

Razred zase na evropskih tleh
Pellegrinijeva je kljub razočaranjem na olimpijskih igrah med letoma 2017 in 2019 še naprej kraljevala na evropskih prvenstvih v svoji paradni disciplini. Po svetovnem prvenstvu v Budimpešti, kjer je zlato izmaknila domačinki Hossújevi, se je sicer odločila, da naredi premor od svoje paradne discipline. Toda že leta 2019 je v Gwangjuju na 200 metrov prosto premagala letošnjo olimpijsko prvakinjo (tako na 200 kot na 400 metrov prosto) Titmusovo in Sjöströmovo na svetovnem prvenstvu. Tako je tudi osvojila svojo četrto zlato medaljo v disciplini 200 metrov prosto in se tako znova vpisala v zgodovino plavanja. Postala je prva plavalka, ki je osemkrat stala na stopničkah v isti disciplini na osmih svetovnih prvenstvih.

Sorodna novica Dressel s svetovnim rekordom do tretjega zlata

"Kraljica na 200 metrov prosto", kot so jo poimenovali mediji, je več kot desetletje v svojih rokah držala žezlo in vmes postavila šest svetovnih rekordov. Dosežek, ki ga prav nobena plavalka ni dosegla od začetka modernih olimpijskih iger. Pellegrinijeva je odločena, da so to njene zadnje olimpijske igre. Po osvojenem četrtem mestu v mešani štafeti, kjer so jih v zadnjih 50 metrih prehiteli Avstralci, jo čaka še nastop v ženski štafeti na 100 metrov.

"Bilo je lepo potovanje," je svoje nastope na olimpijskih igrah zaokrožila Pellegrinijeva. "Ponosna sem, da sem kapetanka te ekipe v zadnjih mesecih in da zapuščam ekipo, ki še nikoli ni bila tako močna. Dobri plavalci šele prihajajo," je dejala 32-letna Italijanka. Ob tem se je zahvalila svojemu trenerju Matteu Giunti, ki ji je pomagal, da je lahko svojo kariero nadaljevala v podaljšku. "Brez Mattea bi verjetno končala svojo kariero že pred nekaj leti. Je odličen trener in poseben življenjski partner, upam, da tak ostane tudi v prihodnosti," je poudarila Pellegrinijeva.

Ni skrivnost, da je njen veliki vzornik švicarski tenisač Roger Federer. "Tudi on je imel vzpone in padce v karieri, toda s svojim slogom bi lahko igral tenis še naslednjih sto let, če bi hotel," je dejala Pellegrinijeva v intervjuju za uradno spletno stran olimpijskih iger.

Morda olimpijske igre doživlja še bolj čustveno, ker je lani doživela nov padec, ko je prebolevala novi koronavirus, ki jo je za nekaj tednov prisilil, da je prekinila priprave. Pandemija, ki je močno prizadela Italijo, je ni pustila hladne. Navsezadnje je na dražbi za bolnišnico v Bergamu prispevala šestdeset predmetov iz svoje bogate kariere. Med njimi tudi dres Isakovićeve. Poslednji vzpon ji tako nedvomno predstavlja plavanje v Tokiu. Že po njenih pojavitvah v plavalnem centru in v tekmovalnem bazenu je mogoče videti, da poskuša v spomin ujeti prav vsak trenutek, ki ga doživi v deželi vzhajajočega sonca.