Ena najstarejših držav na svetu in obenem tudi ena najmanjših – tako po površini kot po številu prebivalcev – je namreč na prvo medaljo na olimpijskih igrah čakala do četrtka, ko jo je svoji domovini pristreljala Alessandra Perilli, ki je v trapu osvojila tretje mesto.

Država s 34.000 prebivalci je tako vendarle postala ovenčana z olimpijsko medaljo in s tem tudi najmanjša država na svetu, ki ji je to uspelo – pred njo je bila to Bermuda (a le dva dni). Rekord najmanjše države je do tokratnih iger trdno v rokah držal prav tako miniaturni Lihtenštajn, ki ima – pretežno po zaslugi Hanni in Andreasa Wenzla ter Hannijine hčerke Tine Weirather – 10 medalj z olimpijskih iger, a so vse dobljene na zimskih olimpijskih igrah.

Solze, ki so zato tekle po licih Sanmarincev zaradi dosežka 33-letne strelke, so tako povsem razumljive. Tudi Perilli sama je bila odločena, da ne bo znova končala četrta, kot se je to zgodilo pred devetimi leti v Londonu: "V finalu, ko je peta strelka opravila svoje, sem si mislila: 'Nočem biti spet četrta, mora mi uspeti.'" In ji je. "To je moja prva medalja in prva za mojo državo. Smo majhna država, a zelo ponosni," je dejala v četrtek. Po uspehu so bili presrečni tudi njeni najbližji, ki so z njo trepetali na daljavo vse od zgodnjih jutranjih ur – oče Claudio je ob tem italijanski tiskovni agenciji Ansa zaupal, da noč pred dogodkom ni zatisnil očesa, tako živčen je bil.

A s tem se veselje San Marina še ni končalo: danes zjutraj je Alessandra Perilli v paru z Gianom Marcom Bertijem osvojila še drugo medaljo, srebrno, in sicer v mešanih dvojicah, pri čemer je nekaj časa kazalo celo na zlato, a sta Sanmarinca na koncu za las prehitela Španca Fatima Galvez in Alberto Fernandez (40:41). Kljub dejstvu, da se jima je zlato za las izmuznilo, sta bila Perilli in Berti presrečna. "Res sva zadovoljna, presrečna v bistvu, da nama je uspelo osvojiti srebro," je dejala Perilli in dodala, da sta s partnerjem res dobra ekipa.

Še presenetljivejše pri tem je, da Gian Marco Berti sploh ni profesionalni športnik, ampak odvetnik, ki se s streljanjem ukvarja rekreativno od dvakrat do trikrat na teden, je razkril za Reuters in dodal, da se je zadnji mesec pred olimpijskimi igrami vseeno treningov lotil malo resneje in treniral vsak dan: "A to je težko, saj moram usklajevati delo in treninge."

"Nisem profesionalni strelec. Odvetnik sem, zato je vse tole zame povsem nekaj novega," je pojasnil in dodal, da ga kljub medalji prav nič ne vleče v profesionalni šport: "Ne, to ni možnost. Če želim zaslužiti za udobno življenje, moram delati, če bi bil strelec, ne bi zaslužil dovolj, zato sem najprej odvetnik, v prostem času pa še strelec."

Na vprašanje, ali mu bo medalja iz streljanja prinesla dodaten ugled v domačih odvetniških krogih, pa je v smehu dejal: "Odvetniki so po navadi zavistni ljudje, zato najbrž tega ne bo nihče od njih omenjal."