Japonska prestolnica je z najbolj nenavadnimi igrami v zgodovini, ki so bile zaradi pandemije covida-19 najprej prestavljene za eno leto, nato pa so potekale skorajda brez gledalcev, z rednimi testiranji, prepovedjo druženja in življenjem "v mehurčku", dobro opravila. Športniki se vračajo domov, olimpijska prizorišča pa ostajajo. Preudarni in varčni Japonci so že ob kandidaturi za igre naredili natančen načrt, kako bodo milijone jenov, ki so jih "zmetali" v gradnjo novih objektov, čim bolje uporabili, da ne bodo že čez kakšno leto zapuščeni, zanemarjeni in prazni.

Glede na to, da je Tokio eno največjih mest na svetu, je logično, kaj se bo zgodilo z olimpijsko vasjo, v kateri je skoraj tri tedne bivalo več kot 20.000 športnikov in njihovi spremljevalci. Stanovanja so že prodana, vanje se bodo naselili domačini. Oblasti so nepremičnine oglaševale kot "novo skupnost, v kateri bo udobno bivala in se srečevala pestra druščina ljudi". Nova dvorana Ariake Arena, v kateri so tekmovali odbojkarji in odbojkarice, bo postala kulturni center, še ena mestna olimpijska pridobitev, vodni park, ki je gostil vsa tekmovanja v bazenu, bo prihodnji teden odprl vrata za uporabo domačinov.

Japonci so bili pri gradnji nove olimpijske infrastrukture precej zadržani, saj so skušali čim bolj izkoristiti obstoječe objekte – ne pozabimo, Tokio je poletne olimpijske igre že gostil leta 1964 in nekatere stavbe so v uporabi še od takrat. Znamenita dvorana Nippon Budokan, v kateri si je Tina Trstenjak priborila srebrno olimpijsko medaljo, velja za pravi tempelj juda, uporabljajo pa jo tudi za koncertno dvorano – v njej so že pred desetletji med drugim nastopili The Beatles in ABBA. Tudi osrednji olimpijski stadion, na katerem je potekalo odprtje iger, na njem pa so tekmovali tudi atleti, je bil postavljen za igre leta 1964. Tudi po letošnjih igrah ga bodo še naprej uporabljali za športne in kulturne prireditve.

Tokio 1964: hitri vlak, podzemna železnica, hoteli

Poznavalci Tokia ugotavljajo, da dediščina tokratnih olimpijskih iger še zdaleč ne bo tako bogata kot takrat, ko je velemesto igre gostilo prvič. Razlika je že v dojemanju domačinov – medtem ko je bila letos večina prebivalcev skeptičnih, ali je zaradi širjenja okužb z novim koronavirusom izvedba iger sploh smiselna, potekali so tudi vsakodnevni protesti proti organizaciji iger, pa sta v 70. letih med Japonci vladala veliko navdušenje in zanos. Tokio je po zaslugi iger leta 1964 dobil popolnoma novo podobo. Čeprav so se takrat številni domačini spraševali, kako bo oblastem uspelo mesto pripraviti za tako velik športni dogodek – Tokio se je v drugi svetovni vojni izognil razdejanju jedrskih bomb v Nagasakiju in Hirošimi, a ameriški zračni napadi so uničili velike dele mesta –, jim je uspelo. Predolimpijski Tokio je bil po besedah ameriškega pisatelja Roberta Whitinga, ki je spisal spomine Tokyo Junkie, "onesnaženo, smrdljivo mesto, ki ga nihče ni želel obiskati", organizacija iger pa je sprožila gradbeno norijo, ki jo je Whiting označil kar za "največjo urbano spremembo v zgodovini".

Tokio je igre leta 1964 pričakal pripravljen – do začetka iger so zgradili 10.000 novih zgradb, med njimi tudi nekaj petzvezdičnih hotelov, osem hitrih cest, dve novi liniji podzemne železnice in enotirno železnico, ki je letališče Haneda povezala s središčem mesta. Devet dni pred odprtjem iger je takratni cesar Hirohito predstavil tudi prvi hitri vlak, t. i. šinkansen, ki je 400 kilometrov dolgo pot med Tokiem in Osako prevozil v treh urah. Izboljšali so kakovost vode, stranišča na počep pa zamenjali s takšnimi, kot so jih že takrat poznali na Zahodu. Stare lesene hiške so zamenjali betonski bloki, zrasel je velik mestni park Jojogi.

Kot je takrat zapisal Whiting, je Japonska olimpijski moto "višje, hitreje, močneje" vzela še kako zares in mestu zaradi iger nadela prijaznejšo, ličnejšo, čistejšo podobo. Seveda so bili tudi taki, ki so postali žrtve tako hitrih sprememb, na primer domačini, ki so se morali zaradi gradnje novega olimpijskega stadiona prisilno izseliti, in ribiči, ki jih je prav tako pregnal beton. Spet drugi so se pritoževali nad uničenjem slikovitih lesenih hišk, ki jih je zamenjalo ropotanje izpušnih plinov avtomobilov, ki so vozili po cestah, postavljenih nad strehami stavb. V enem letu pred igrami so poleg tega pobili na desettisoče potepuških psov in mačk.

Kako zelene so bile tokijske igre?

Letošnje igre tako daljnosežnih sprememb niso prinesle – in jih tudi ne bodo, tradicionalno zadržani in introvertirani Japonci tudi niso tako odprtih rok sprejeli množice tujcev, ki so prišli v njihovo deželo. Vprašanje je tudi, kako "zelene" so bile zares te igre. Organizatorji so namreč zatrdili, da bo Tokio 2020 predstavljal "najbolj zelene igre v zgodovini olimpijskega gibanja", celo slogan iger je bil okoljski – "Bodimo boljši, skupaj – za planet in ljudi". Prireditelji so dejali, da bodo uporabili kar največ do okolja prijaznih materialov tako pri stadionih kot namestitvah in celo pri medaljah, saj so izdelane iz predelanih odpadnih mobilnikov in računalnikov. Tudi zmagovalni odri so bili izdelani iz reciklirane plastike, športniki v olimpijski vasi pa so spali na kartonskih posteljah, ki jih bodo po koncu iger reciklirali in so, mimogrede, v prvih dneh poskrbele za kar nekaj smeha in začudenja, saj so nekateri trdili, da so tako krhke, da se bodo ob spolni dejavnosti preprosto sesedle. Športniki so tako objavljali zabavne videoposnetke, na katerih so skakali po posteljah in preizkušali njihovo trdnost. Tudi vzmetnice bodo po odhodu vseh športnikov reciklirali.

Olimpijske bakle in olimpijski ogenj, ki ga je prižgala teniška zvezdnica Naomi Osaka in je na nacionalnem stadionu gorel vseh 17 dni iger, je poganjal vodik, ki pri izgorevanju v zrak ne spušča ogljikovega dioksida. Kljub temu nekateri, kot je britanski profesor geografije na univerzi v Lozani Sven Daniel Wolfe, trdijo, da je trajnostni vidik iger od leta 1992 vse slabši. Wolfe je v pogovoru za The Independent opozoril, da se vsi veliki dogodki začnejo z visokoletečimi obljubami o varovanju okolja in trajnostnem razvoju, a na koncu ostanejo v senci pritiskov, da je treba ponuditi televizijski, očem všečen spektakel.

Po les v indonezijski deževni gozd

Okoljevarstveniki kot največjo težavo iger v Tokiu vidijo to, da je eno največjih lesnopredelovalnih podjetij Korindo les dobilo z izsekavanjem deževnega pragozda v Indoneziji in krajo zemljišč tamkajšnjim domorodnim skupnostim. Za obnovo osrednjega stadiona so uporabili 117.000 lesenih desk, zato organizacija za zaščito deževnih gozdov RAN opozarja, da je zaradi tega brez domov ostalo veliko orangutanov in drugih ogroženih živalskih vrst. RAN še opozarja, da izsekavanju gozdov ne nasprotujeta dva izmed največjih pokroviteljev iger, proizvajalec azijskih rezancev Nissin in banka SMBC.

V Tokiu so tudi obljubili, da med igrami v zrak ne bodo izpuščali emisij in da bo s tem ogljični odtis iger mnogo nižji kot med igrami v Londonu leta 2012 ali v Riu de Janeiru štiri leta pozneje. Med igrami v Tokiu naj bi v zrak izpustili "le" 2,73 milijona ton ogljikovega dioksida – v Londonu so ga 3,3 milijona ton, v Riu pa 4,5. A ta količina je bila za Tokio izračunana, še preden so prepovedali prihod vseh tujih gledalcev, zato bo verjetno ogljični odtis na koncu še nižji.

Med igrami so ves čas uporabljali le vozila, ki ne spuščajo plinov v zrak, kot so električni avtobusi in tovornjaki na vodik.

Rio 2016: mesto ni postalo varnejše in bolj mobilno

Ob vsem povedanem je jasno, da organizacija olimpijskih iger za mesto prireditelja tako s finančnega kot okoljskega vidika ni nikakršna "igra", ampak trdo delo, tveganje in odgovornost za prihodnost. Žal je veliko primerov, kako olimpijski objekti že leto dni po koncu iger ne le samevajo, ampak propadajo. Oblasti v Riu de Janeiru, ki je poletne olimpijske igre gostil leta 2016, so obljubljale preporod mesta po zaslugi iger, primerljiv s tistim po igrah v Barceloni leta 1992, a obljub niso uresničili. Razlogov za to je več – državo je kmalu po koncu iger prizadela najhujša recesija v zadnjih stotih letih, poleg tega pa so izbruhnili veliki korupcijski škandali.

Čeprav so igre v Riu stale 11,4 milijarde evrov – igre v Tokiu bodo predvidoma še milijardo več –, je danes v uporabi le 15 od 27 olimpijskih prizorišč, preostala so zapuščena. Le šest mesecev po koncu iger so osrednji stadion Maracana izropali, razbili okna, iz sten pobrali bakrove žice in uničili deset odstotkov stolov. Igrišče za golf je doživelo enako usodo in zaradi neuporabe kmalu zapadlo v finančne težave. Za igrišče so zapravili 20 milijonov dolarjev, čeprav je mesto že imelo dve ugledni igrišči. Lastniki stanovanj v olimpijski vasi, ki se razteza na 800.000 kvadratnih metrih, so prelomili obljube, da bodo stanovanja prodali srednjemu sloju, saj so bile nepremičnine zanje preprosto predrage, zato so jih dali v najem državnim strukturam, kot sta vojska in mornarica.

Sorodna novica Foto: Olimpijski objekti v Riu že po enem letu v žalostnem stanju

Zaradi gradnje objektov so prisilno preselili 22.000 ljudi, kar je še malo v primerjavi z neverjetnimi 1,5 milijona izselitvami, ki so se zgodile med pripravami na poletne igre v Pekingu leta 2008. "Večina domačinov zdaj živi v slabših razmerah, kot je pred igrami. In že prej je šlo za revne ljudi v mestu, v katerem so družbene razlike ogromne," je za Guardian dejala neka nevladna organizacija. "Čeprav je bilo za prometno infrastrukturo namenjenih na milijarde dolarjev, se je mobilnost v mestu po igrah poslabšala. Žal so se obljube o tem, da bodo igre prinesle varnejše mesto za vse, izkazale za prazne. Namesto tega se nadaljuje dediščina kršenja človekovih pravic," so dodali pri brazilski pisarni organizacije Amnesty International.

Peking: prvi gostitelj poletnih in zimskih iger

Seveda enake pasti čakajo tudi prihodnja mesta, ki bodo gostila "kolosa", imenovanega olimpijske igre. Že čez manj kot pol leta se bodo športniki znova zbrali pod petimi krogi. Zimske olimpijske igre bodo v Pekingu potekale od 4. do 20. februarja leta 2022, s tem pa bo kitajska prestolnica postala prvo mesto v zgodovini, ki bo gostilo tako poletne kot zimske igre. Večina prizorišč bo v Pekingu, nekaj pa tudi v sosednjih mestih. Mestne oblasti zagotavljajo, da bodo lahko uporabile veliko infrastrukture, ki je bila zgrajena za igre leta 2008 – natančneje, šest objektov bodo preuredili, da bodo primerni za zimske športe, šest pa jih bodo postavili iz nič.

Trenutno so znani gostitelji iger do leta 2032. Čez tri leta bo na svetovni oder s poletnimi igrami stopila francoska prestolnica, tudi še naslednje igre, zimske leta 2026, bodo ostale v Evropi, saj je gostiteljsko mesto Milano z osrednjim prizoriščem Cortina. Poletne igre leta 2028 bodo potekale v Los Angelesu, pred kratkim je bil za prireditelja poletnih iger leta 2032 izbran Brisbane v Avstraliji. Kam se bodo zimski športniki preselili leta 2030, še ni znano.

Poudarek Pariza 2024: spolna enakost

Pariz ima torej za to, da se pripravi na dobrodošlico najboljših športnikov na svetu, le še tri leta. Če ne bo znova kakšnih nepredvidenih dogodkov, bodo igre potekale med 26. julijem in 11. avgustom leta 2024, prireditelji pa poudarjajo, da bosta rdeča nit iger spolna enakost in sodelovanje mladih. Na vseh področjih bodo Francozi namreč skušali doseči popolnoma enako zastopanost spolov, torej 50/50. Pariz bo poletne igre gostil že tretjič, a od takrat je preteklo že ogromno časa, saj so se športniki v mestu zbrali v letih 1900 in 1924. Poleg Pariza so igre trikrat potekale le še v Londonu (1908, 1948 in 2012).

Večina dogodkov bo seveda potekala v samem mestu, na prizoriščih, ki jih dobro poznamo tudi slovenski ljubitelji športa. Odprtje in sklepna slovesnost iger bosta potekala na stadionu Stade de France, na Roland Garrosu bodo na primer izvedli teniški turnir in boksarske boje, v Bercyju se bodo za medalje borili ritmične telovadke, telovadci na trampolinu in košarkarji. Drugo večje prizorišče bo v Versaillesu – konjeništvo in moderni peteroboj bosta potekala kar v čudoviti kulisi tamkajšnje palače. Nekaj tekem bodo gostila tudi druga francoska mesta, na primer nogometni stadioni v Marseillu, Lyonu, Nici, Nantesu in Bordeauxu. Veslači in kanuisti ter kajakaši bodo morali v Vaires-sur-Marne, jadralci pa se bodo v svoji spretnosti in znanju pomerili v Marseillu ob Sredozemskem morju. Nedvomno najzanimivejše prizorišče bodo imeli deskarji, saj so Francozi predlagali, Mednarodni olimpijski komite pa jim je prikimal, da bodo njihova tekmovanja potekala na drugem koncu sveta, v znamenitem deskarskem kraju Teahupo'o na Tahitiju v Francoski Polineziji, ki je od Pariza oddaljen 15.700 kilometrov.

V Parizu se bo prvič na olimpijskih igrah na spored prebil breakdance, na logotipu iger pa bo Marianne, nacionalni simbol Francije, ki predstavlja svobodo, enakost in bratstvo. Maskote bodo izbrali čez nekaj mesecev.

A tudi Pariz se že spopada z ovirami, v kakršne so trčila že mesta pred njim. Številnim prebivalcem iz revnejših severnih predmestij so ukazali, da se morajo preseliti, saj bodo tam postavili olimpijsko vas. V ta namen bodo zrušili tri šole, dve javni ustanovi, hotel in stavbo, v kateri živi 300 priseljenskih delavcev. Med predvidenimi projekti je tudi postavitev novega avtocestnega izvoza.

Obljuba Los Angelesa: Nobenih novih prizorišč

Podobna bo zgodba v Los Angelesu leta 2028, kjer nekateri nevladniki opozarjajo, da bodo soseske porušene, saj bodo tam zgradili hotele, znova pa naj bi bili najbolj prizadeti revnejši in priseljenci. Policisti že praznijo predele, v katerih živi največ brezdomcev. So pa organizatorji MOK-u obljubili, da za igre ne bodo postavili niti enega novega prizorišča (kar je seveda lažje, saj je Los Angeles igre gostil že leta 1984), in prav to je prepričalo MOK, ki je zaradi vse večjih težav, s katerimi se spopadajo mesta prireditelji iger, spisal novo strategijo, imenovano "Nova pravila". V njej pozivajo mesta, naj zmanjšajo velikost olimpijske vasi, zgradijo čim manj nove infrastrukture in posamezna prizorišča uporabijo za več športnih panog. "Naša analiza je pokazala, da je mogoče izvesti trajnostne igre," so dodali.