Z Andreo Massijem, glavnim režiserjem največjih uspehov Tine Maze, vključno z velikim kristalnim globusom in dvema zlatima olimpijskima medaljama, smo se (tik pred začetkom iger v Pekingu) pogovarjali o trenutnem položaju slovenskega smučanja, predvsem o Meti Hrovat, spominih na pretekle olimpijske igre, smučarjih, ki ga trenutno vznemirjajo, zaupal nam je, zakaj podpira Novaka Đokovića, z nami pa delil tudi fotografije, ki kažejo, da s Tino Maze še vedno uživata v smučanju, a na malo drugačen način ...

Ko je Meta Hrovat po lanski sezoni začela sodelovati z Liviem Magonijem, ki je včasih treniral Tino Maze, nazadnje pa Petro Vlhovo, so številni pričakovali, da bo to prineslo velik napredek. Letošnjo sezono je začela dobro, s 6. mestom v Söldnu, nato pa ni šlo več po načrtih. Imate odgovor, zakaj?
Moje načelo je, da nočem kritizirati ekip, v katere nisem vpleten. Res pa je, da Livia poznam najbolje od vseh, saj je bil moj sodelavec. Ima izredno dobre lastnosti in tudi kakšno napako. Ne vem, kaj se je zapletlo, imam pa odgovor, ki ga išče Meta. Odgovor je preprost: metoda. Metoda v vseh športih loči uspeh od neuspeha. V metodi je skrito vse. V smučariji lahko metoda postane zapletena in brez odgovorov, ko pa imaš pristop, kot smo ga imeli mi, smučanje postane preprost šport.

Kaj točno mislite z metodo?
Gre za sistem treninga, v katerega je vpleteno popolnoma vse. Sistem, ki prinaša uspeh. V metodi so tudi počitek, regeneracija, način kompenzacije ... Ogromno znanja je treba imeti in poznati je treba tekmovalce, ki so si zelo različni. Pred kratkim sem bil na turni smuki z Dominique Gisin, olimpijsko smukaško prvakinjo iz Sočija (skupaj s Tino Maze; op. a.). Zanimivo je bilo slišati, kako so delali v švicarski reprezentanci.

Še zanimiveje pa, kako ste vi Tino popeljali do vseh medalj in do velikega kristalnega globusa ...
Tina je v osmih letih na velikih tekmovanjih osvojila 13 medalj. Iz štartnega položaja, v katerem ni bilo več nobenega manevrskega prostora, je postala najboljša smučarka na svetu. V teh osmih letih smo korak za korakom delali po sistemu, ki na začetku ni imel jamstva, da bo deloval. A sem bil prepričan o tem in res se je izkazalo, da je bila metoda prava.

Velika veličina Tine Maze se je kazala tudi v tem, da je na vsakem velikem tekmovanju od leta 2009 osvajala medalje!
Samo ko to omenjate, se mi naježi koža. To je še dodatna razsežnost, dodatno poglavje. Poglejte, kaj se dogaja s Sofio Goggio, najboljšo smučarko na svetu v hitrih disciplinah. Staknila je poškodbo, ki je bila predvidljiva. Sam sem to predvideval, pogovarjal sem se s Kristianom Ghedino (zmagovalec 13 smukov za svetovni pokal; op. a.), rekel sem mu, da bo težko prišla do Pekinga, če ne bo malo taktizirala. Žal mi je, da sem imel prav, ker na prvem mestu je zdravje.

Kako v tem kontekstu vidite agonijo Ilke Štuhec?
Agonija je grda beseda. Ni lepo, da tako govorimo o njej. Ilka je bila od popka navzgor vedno dobro pripravljena, od popka navzdol pa ne. O tem sem prepričan. Se spomnim, ko sem jo imel sam nekajkrat v fitnesu. Te poškodbe niso naključne. V tem trenutku ne vem, v kakšnem fizičnem stanju je, vsekakor pa ji želim veliko zdravja. Talent pri njej nikoli ni bil sporen, ni pa smiselno, da preveč forsira kariero za ceno zdravja.

Velika tekmovanja, še posebej olimpijske igre, so zgodba zase. Ste se veselili teh tekem ali pa je bilo stresa vedno preveč?
Pred Val d'Iserjem 2009 sem izredno trpel. Nisem vedel, ali smo s Tino na pravi poti. Dokler nimaš dokazov, dokler v žepu nimaš medalje, lahko govoriš, kar hočeš, a to prav nič ne šteje. Ko smo tam osvojili to tako želeno prvo medaljo na velikih tekmovanjih, sem vedno užival in samo čakal na velika tekmovanja. Seveda smo imeli veliko težav, od materiala, zdravja do prog, ampak – tempiranje Tinine forme je bil vedno užitek. In vedno je uspelo.

Vse skupaj je že malo mejilo na znanost ...
Atletski trenerji to dobro vedo. Govorim o vrhunskih trenerjih, ne tistih, ki tekmovalca teden pred tekmovanjem skurijo. To je strokovnost, ki jo nekateri imajo, drugi ne.

V Sočiju 2014 je Tina Maze osvojila zlati medalji v smuku in veleslalomu. Je bilo to njeno in vaše življenjsko delo?
Da, čeprav je šlo za popolnoma drugačen pristop kot v Val d'Iseru. Moral sem se malenkost umakniti. Spomnite se veleslaloma. Tik pred tekmo še zadnja faza ogrevanja, kjer sem si najbolj želel biti prisoten. In prav tam sem se umaknil. To je trenerju tako težko narediti ... Raje bi se tolkel s smučko po glavi. Ampak – vedel sem, da je v tistem trenutku Tina to potrebovala. Zaupal sem Mauru Pinniju. Šel je z njo na ogrevalno progo, Tina je odsmučala vrhunsko, pogledala sta se in si rekla: 'O. K., gremo v ogenj.' Ne vem, ali razumete, kaj pomeni, da sem se umaknil. Kot da bi se pilot letala v težavah umaknil in dal kopilotu vso oblast. Ampak to moraš narediti, ko si prepričan, da je za tekmovalca bolje tako.

Poznate še kakšen podoben primer v vrhunskem športu?
Seveda, to sta storila Aleksandar Nikolić in Bogdan Tanjevič. Zgodbo mi je povedal nekdanji odlični košarkar Alberto Ardessi. Sprva sem si mislil: le kako se lahko glavni košarkarski trener umakne in prepusti vso ekipo na nemilost pomočniku in tvega poraz. V Sočiju sem se v trenutku, ko sem se umaknil, spomnil prav tega primera. A to je seveda odvisno od trenutka. V Vancouvru tega ni bilo treba narediti, v Sočiju pa.

V Vancouvru, ko sta prišla s Tino na prizorišče, so bili zapleti pri prihodu v olimpijsko vas ...
Imel sem dogovor z OKS-jem, da ima moja ekipa, kot sem imel to vedno najraje, svojo logistiko, svojo hišico. Nisem potreboval nobenega luksuza, dobil pa dva sankača, ki seveda nista bila ničesar kriva. Sredi noči sem rekel: ali greste vi ali grem jaz. Končalo se je meni v korist. To je bil nepotreben stres, da to počneš opolnoči. Spomnim se tudi, kaj se je potem deskarju Žanu Koširju dogajalo na olimpijskih igrah, ko je izjavil, da bi imel ob sebi rad nekoga, kot sem bil jaz. Popolnoma ga razumem.

Zdaj imajo športniki še dodaten stres, ko se vsak dan sprašujejo, ali bodo na testu pozitivni ali negativni.
Tega so že navajeni. Če imajo dobro spremljevalno ekipo, ta stres pade na ekipo.

Kam bi pred Pekingom odpeljali Tino, če bi še tekmovala?
Čim bolj bi jo poskušal izolirati. Že prej bi razmišljal o logistiki, o načrtu B in načrtu C, je pa res, da na Kitajskem gotovo ni tako preprosto, kot bi bilo v Sočiju ali Vancouvru.

Peking je za vse smučarje velika neznanka. Je to dobrodošel dodaten čar olimpijskih iger?
Proge so nove in to mi je všeč. Nihče nima prednosti. Tudi velike reprezentance tam niso trenirale, če se ne motim. Treba se je čim bolje prilagoditi terenu. Ne zmaguje postavitev, ampak teren. Kdor se najbolje prilagodi, tudi zmaga.

Odkar je Tina Maze na začetku leta 2017 končala kariero, se je svetovni vrh že precej premešal. Kdo vas vznemirja, koga najraje spremljate, kaj razmišljate med ženskimi prenosi tekem?
Uživam, ko spremljam Marca Odermatta. Zelo mi je všeč. Dokazuje, da je tudi v moški konkurenci mogoče biti vsestranski. Ob tem ima nenormalno podporo švicarske smučarske zveze. Njegov opremljevalec Stoeckli je premajhen, da bi lahko v celoti bedel nad njim, zato pomaga domača zveza. To je nekaj zelo plemenitega. Tega žal mi nismo imeli.
V ženski konkurenci pa ... V Cortini sem bil precej razočaran nad tehniko tekmovalk v hitrih disciplinah. Odločitve, da so start prestavili nižje, pa ne razumem. To ni vredno TV-posnetka. To ni šport. Pri ženskah je letos italijanska ekipa na papirju najmočnejša, močna je tudi Švica, Michelle Gisin stopnjuje formo. Mogoče se je Janez Slivnik zmotil, ko je govoril, da ima najboljšo ekipo.

V mislih imate verjetno novinarsko konferenco slovenske ženske reprezentance pred začetkom sezone, ko je Slivnik, vodja reprezentanc, izjavil, da je vesel in ponosen, da lahko pogleda najboljšo ekipo na svetu, kajne?
Drži, dobro se spomnim te izjave. Kar nerodno mi je bilo.

V javnosti so vedno zelo odmevale vaše kritike, ki so letele na račun smučarske zveze!
Te kritike so bile vedno konstruktivne, še vedno sem pa tudi hvaležen, da so mi leta 2002 prek Rastka Ažnoha omogočili, da sem bil del reprezentance. Tega ne bom pozabil, a ne bom pozabil tudi veleslaloma v Torinu 2006 in takratne celotne olimpijske odprave z Janezom Slivnikom in Sergejem Poljšakom. Tisto vzdušje v Torinu je bilo takšno, da ne bi nikdar pripeljalo do medalje. Spokal sem in odšel domov. Ostal je res slab spomin, vključno z neprimerno opremo, ki smo jo imeli. Oblečeni smo bili slabše kot delavci na progi.

Takrat ste bili Slivnikov pomočnik. Kaj se je dogajalo na olimpijskem veleslalomu v Sestrieru v premoru pred finalom?
Poskušal sem nekaj narediti, a Tina je poslušala le Slivnika. Vdali so se že po prvem teku. Mešalo se mi je. Poskušal sem nekaj spremeniti, pa ni šlo. Spomnim se slabega treninga tik pred tekmo, treninga na katastrofalni podlagi. Še zdaj sem slabe volje, ko pomislim na to. Tina je bila dovolj dobro pripravljena, da bi lahko osvojila medaljo, vendar je šlo samo na slabše. Z njo sem bil le v konfliktu, in če bi takrat koga ubila, bi ubila mene.

Ali lahko slovenski navijači upajo, da bo Meta Hrovat nekoč unovčila svoj potencial in postala veleslalomska kraljica, kot je bila nekoč Tina Maze?
Meta je zelo dobra smučarka, a ni Tina Maze in ni Petra Vlhova. Tudi fiziološko. Bila je en teden pri meni v Gorici. Trenirati jo je treba drugače. Tudi količinsko ne more zdržati toliko treninga, kot ga je zdržala Tina, to sta različni športnici. Tako kot si tudi Federer in Nadal nista podobna.

Pa nadaljujva s tenisom: Đoković ali Nadal?
Đoković. Všeč mi je njegova filozofija, všeč mi je podpora, ki jo je dobil od svoje države. Srbi so mi všeč. Malo zoprni, a imajo jajca.

Boštjan Kline? Ima eno zmago, a zagotovo še ni povsem unovčil svojega potenciala ...
Potencialna energija šteje malo, če ni kinetične. Boštjan je izredno dober smučar z izjemnimi psihofizičnimi lastnostmi, a takrat ko sem še vztrajal, delno to velja tudi za Martina Čatra, je izgubil tisto linijo, ki sem mu jo dal na začetku. Žan Kranjec jo je obdržal za določen čas, ne vem, ali jo ima še. Takrat so bili vsi z glavo navzdol, namesto da bi bili usmerjeni naprej. Vse te smučarje imam zelo rad. Res pa je, da sem jih priganjal. Imeti rad in jih obrekovati pri točilnem pultu, to ni moje delo. S Klinetom sva si vse povedala na treningu. Jaz njemu, koliko je ura, on mi je vrnil nekaj kletvic. Ampak po treningu se je to končalo. Ta gumb on/off je tudi eden od trikov mojega dela. Vem, kakšne hibe imajo fantje, vendar jih ne bom nikoli obrekoval, tako kot so jih nekateri trenerji, takoj ko so popili kakšno pivo. To ni v redu, športnika je treba spoštovati.

Ste v zadnjem času dobili kakšno ponudbo za trenersko delo ali pa ste pomirjeni, ker ste stran od smučarskega vrveža, v zavetju družine?
Povsem pomirjen sem. Imel sem vročo ponudbo Italije pred dvema letoma. Za to mi je žal, če uredijo nekaj zadev, je gotovo to najmočnejša reprezentanca na svetu. Goggia, Curtoni, Brignone ... Če se prebudi še Marta Bassino, bo gotovo takoj najmočnejša veleslalomistka na svetu. Trenutno ne hrepenim po kakšni ponudbi, ker to pomeni iti stran od družine. Izvedel sem, da se Magoni ločuje. Če pogledate statistiko, imajo skoraj vsi trenerji težave v partnerskih odnosih, zame pa je družina na prvem mestu. Bi si pa želel kakšne svetovalne vloge. Tista vloga pri SZS-ju je prinesla veliko uspehov, potem pa so se začele nevoščljivosti in neumnosti, ki ne sodijo v šport.

Kako vidite današnji svet, današnjo mladino?
Opažam pomanjkanje spoštovanja in kulture. Nekoliko je za to kriv splet, morda tudi kapitalizem, pa nisem komunist. Ljudje z denarjem v žepu si privoščijo preveč. Kulturno je treba vzgajati prihodnje generacije. K sreči – kar vidim v šoli – so mladi boljši od nas. Svoje dijake poskušam vzgajati predvsem tako, da so spoštljivi.