Boj za stotinke, podelitve medalj, velika zmagoslavja, drama in jok na eni strani, na drugi pa sproščenost, nasmeški in besede, kot so "s svojim nastopom želim navdihniti sodržavljane". Razhajanja med najboljšimi in najslabšimi tekmovalci na olimpijskih igrah so ogromna, mnogo večja kot na primer na tekmah svetovnega pokala, a kljub temu so se vsi znašli na istem mestu ob istem času, da bi tekmovali pod petimi olimpijskimi krogi.

Zgodbe najboljših smučarjev, skakalcev, deskarjev, drsalcev že dobro poznamo, nič manj pa niso zanimive tudi življenjske poti "olimpijskih eksotov", kot si rečejo sami, ki so neločljivi del vsakih olimpijskih iger. Na igrah v Pekingu sodeluje 91 nacionalnih olimpijskih komitejev, med katerimi je kar nekaj držav, ki jih na tem seznamu ne bi pričakovali, saj ležijo v tropskih krajih, kjer so sneg videli le po televiziji. A "osamljeni jezdeci" iz teh držav so si vseeno priborili nastop v Pekingu.

"Mi smo druga smučarska liga. Morda celo tretja."

Med temi sta na primer Kolumbijca, alpski smučar Michael Poettoz in smučarski tekač Carlos Andres Quintana, ki je na 15-kilometrski tekmi v klasičnem slogu osvojil zadnje, 95. mesto, za zmagovalcem Ivom Niskanenom je zaostal skoraj 18 minut. Del kolumbijske reprezentance je tudi hitrostna drsalka Laura Gomez, ki je potarnala: "Težko je trenirati, saj doma nimamo nikakršnih možnosti za trening. Vedno se je treba odpraviti v tujino, kar pomeni, da je med sodržavljani zelo težko širiti ljubezen do zimskih športov. Nekateri treniramo v ZDA, drugi v Kanadi, kar je tudi zelo drago."

Dominique Ohaco je v Pekingu v smučanju prostega sloga, kjer so najboljše Kitajke, Evropejke in Severnoameričanke, predstavljala Čile. "V veliko čast mi je, da sem lahko bila v takšni družbi. Ne predstavljam le Čila, ampak celotno Južno Ameriko, saj sem edina Južnoameričanka na igrah v tem športu. K sreči imam veliko podporo čilskega olimpijskega komiteja, ki mi je omogočil dovolj sredstev za nastop. Ko sem bila še otrok, sem lahko trenirala doma, tam sem se naučila osnov. A zdaj so objekti za trening na številnih koncih sveta, zato je zelo težko tekmovati z vsemi temi športniki," je dejala za kitajski portal CGTN.

Alpske in skandinavske države so v zimskih športih prave "velikanke", kar pa ne drži za Irsko. Poznate kakšnega zimskega športnika iz te države? Verjetno ne. Je pa svojo državo v smučarskem teku med drugimi ponosno predstavljal Thomas Maloney Westgaard, ki je skiatlon končal na solidnem 43. mestu. "Bolj kot s treningom se ukvarjam z zbiranjem sredstev za vso opremo, potovanja, treninge. Glavna težava za predstavnika majhne države v zimskih športih je vedno denar. A borim se in iz dneva v dan napredujem. Seveda ne sanjam o medaljah, moje sanje so, da bi bila Irska čim večkrat del zimskih olimpijskih iger," je dejal. Westgaard ima irsko in norveško državljanstvo, tekoče govori norveško in tudi trenira tam.

Zelo zanimivo zgodbo ima tudi alpski smučar Carlos Maeder. Kot otrok je bil posvojen in je odraščal v Švici, a ko je bil dovolj star, se je odločil, da bo v Pekingu tekmoval pod zastavo Gane, v kateri je bil rojen. "Seveda sem 'one man band'. Nikoli nisem imel za seboj podpore zveze ali osebnega trenerja. A kljub temu mi je uspelo postati olimpijec," se je pohvalil. Maeder se je pred petimi leti odločil, da želi priti na olimpijske igre. "Veliko sem treniral, vse dneve sem posvetil temu. Prek kvalifikacijskih tekem mi je uspelo, sanje so se mi izpolnile." Veleslaloma, na katerem je Žan Kranjec Sloveniji prismučal srebro, sicer ni dokončal, a več kot sama uvrstitev mu je pomenilo že to, da je Gano postavil na zemljevid smučarskih narodov. "S svojimi nastopi si želim navdihniti mlade Gance in jim pokazati, da se da z veliko truda uresničiti najbolj nore cilje," je dodal. "Seveda obstaja prva in druga liga smučarjev. Mi smo seveda druga. No, morda celo tretja," je v smehu dodal 43-letni smučar, ki je bil tudi najstarejši udeleženec v alpskem smučanju.

"V resnici tropska država nima kaj delati v zimskem športu"

Seveda se je v zgodovino zapisala zgodba jamajške ekipe za bob na igrah leta 1988 v Calgaryju, ki je navdihnila tudi film Ledene steze. Jamajčani imajo tudi letos dve ekipi v bobu, da se ne počutijo osamljeni kot karibski narod med zimskimi velesilami, pa so poskrbeli tekmovalci iz Trinidada in Tobaga, ki imajo prav tako ekipo v moškem bobu dvosedu. "Tekmovanje za majhno državo je dvorezni meč. Glavna težava seveda je, da ne moremo računati na prav nikakršno finančno pomoč," je dejal voznik Axel Brown. "Poleg tega nimamo fizioterapevta ali kakršne koli spremljevalne ekipe. Trenerja si delimo s tekmovalci iz druge države. Dvakrat obrnemo vsak bankovec, ki ga imamo. A po drugi strani nas žene to, da smo navdih sodržavljanom. Nismo le še ena ekipa, smo prvi predstavniki Trinidada in Tobaga na zimskih igrah po 20 letih. Doma me vsi poznajo, vem, da me bodo pričakali kot junaka. V resnici tropska država, kot je naša, nima kaj delati v zimskem športu. A se borim, in to mi pomeni največ." Trinidad se seveda rezultatsko ne more meriti z velesilami. "A tukaj smo, smehljamo se in živimo svoje sanje."

Tudi ogromna Brazilija z več kot 210 milijoni prebivalcev ima v Pekingu le peščico športnikov. "Vsi se čudijo, kako je mogoče, da Brazilci sploh poznamo tek na smučeh. A ga in iz dneva v dan nas je več, korak za korakom napredujemo. Seveda bo to zelo težko, a morda, čez vrsto let, bo morda kakšen Brazilec osvojil tudi olimpijsko medaljo," upa tekač Manex Silva, ki je bil več kot navdušen, da se je lahko na isti tekmi pomeril z najboljšimi tekmovalci, kot sta Aleksander Bolšunov in Johannes Hosflot Klaebo.

46-letna Brazilka Jacqueline Mourao pa se je v olimpijsko zgodovino zapisala s tem, da so bile igre v Pekingu že njene osme, saj je kot kolesarka nastopala na poletnih igrah, kot smučarska tekačica pa na zimskih.

"Po moji zaslugi vsi smučarji poznajo državo Vzhodnega Timorja"

Olimpijski utrip je v nedeljskem veleslalomu in srednem slalomu občutil tudi smučar z Vzhodnega Timorja, majhne države severne od Avstralije, Yohan Goutt Gonçalves, za katerega so bile to že tretje olimpijske igre. V veleslalomu je v prvi vožnji za Marcom Odermattom zaostal okoli 20 sekund, v drugi pa odstopil. V slalomu pa je dokončal obe vožnji, za zmagovalcem Clementom Noelom si je ob koncu nabral natančno 40,58 sekunde zaostanka, s čimer je osvojil zadnje, 45. mesto.

A Goutt je kljub temu zaradi svoje vztrajnosti postal obraz majhnih narodov na zimskih igrah. Rojen je bil v Franciji francoskemu očetu in mami z Vzhodnega Timorja. Oče ga je pogosto vozil v Alpe, Yohan je bil zelo nadarjen smučar. "Ta fant bo nekoč šel na olimpijske igre," je dejal družinski prijatelj. Te besede je vzel za motivacijo – in kot edinemu prebivalcu te države do zdaj mu je to uspelo. "Po moji zaslugi vsi alpski smučarji poznajo državo Vzhodnega Timorja," se je še pohvalil.

Maročan lani na smučeh stal le dva tedna

Goutt je že pred časom oblikoval "eksotično smučarsko ekipo", v katero je povabil Jamajčana Benjamina Alexandra, Ganca Carlosa Maederja, Maročana Yassina Aouicha in Tajvanca Calcyja Ning-Chien Tanga. Kot jih je označil Goutt – gre za neuradno ekipo, ki sledi olimpijskemu duhu. "Jeseni smo se skupaj usedli in pogledali koledar tekem, na katerih bi lahko zbirali točke za olimpijski nastop. Sklenili smo, da bomo potovali skupaj in si delili hotelske sobe, hrano, najeme kombijev. Skupaj tudi treniramo, samo tako lahko zmanjšamo stroške," je povedal za spletno stran pekinških iger. "Nihče izmed nas ni trener, ampak nabrali smo si že veliko izkušenj, ki si jih delimo in se veselimo, če dosežemo zastavljene cilje. Točke za olimpijski nastop niso bile naša glavna motivacija, gre tudi za promoviranje skupnosti majhnih držav, spoznavanje različnih kultur in sledenje glavnemu sporočilu olimpijskih iger."

V tej ekipi je tudi Maročan Aouich, ki je odkrito priznal, da je lani na smučeh stal le dva tedna, saj mu je pandemija preprečila, da bi se odpravil na treninge v Francijo. "Razumite nas, že sama udeležba na igrah je za nas kot zlato," je dodal.

Sorodna novica Arif Kan – edini predstavnik 1,4 milijarde Indijcev na igrah v Pekingu

Svoje udeležence na igrah v Pekingu ima še nekaj držav, ki jih tam ne bi pričakovali. Bolivija je edina južnoameriška država, ki se še ne more pohvaliti z olimpijsko medaljo ne s poletnih in ne z zimskih iger, čeprav se poletnih udeležuje že vse od leta 1936, na zimske pa tudi precej pogosto pošlje predstavnika ali dva. V Pekingu je bolivijske barve v alpskem smučanju branil Simon Breitfuss Kammerlander, sicer rojen v Avstriji, v smučarskem teku pa je zanjo tekmoval Timo Juhani Gronlund, po rodu Finec.

Ekvador je prvič imel predstavnika na zimskih olimpijskih igrah šele leta 2018 v Pjongčangu, letos pa je Sarah Escobar postala prva ženska udeleženka iger iz te države. Tudi afriška država Eritreja se je zimskemu cirkusu prvič pridružila v Pjongčangu. V Pekingu je državo predstavljal alpski smučar Shannon - Ogbnai Abeda, ki je bila sicer rojen v Kanadi. V veleslalomu je osvojil 39. mesto, le 31 sekund za Odermattom. S tem je premagal tudi Savdijca Fajika Abdija, Indijca Arifa Kana in Jamajčana Benjamina Alexandra, ki je med tistimi, ki so dosegli končno uvrstitev, zaostal daleč največ, minuto in devet sekund. A Alexander je bil prvi Jamajčan sploh, ki se je udeležil olimpijske tekme v alpskem smučanju.

Nekdaj odlična Sarah Schleper še vztraja pod mehiško zastavo

Na zemljevid zimskih olimpijskih iger se je letos prvič zapisal Haiti, kar je velika novica za to revno državo, ki jo pretresajo politični spopadi in naravne nesreče. V alpskem smučanju, v slalomu, je nastopil 19-letni Richardson Viano, ki je bil za debitanta in eksota poleg tega odličen – za Noelom je zaostal manj kot 16 sekund. V tem športu je imel prvič svojo predstavnico tudi Madagaskar, sicer druga največja otoška država na svetu.

Med vsemi temi anonimneži pa je znano ime Sarah Schleper, nekdaj odlična ameriška alpska smučarka, ki se je leta 2009 poročila z Mehičanom in dobila dvojno državljanstvo, od leta 2014 pa predstavlja svojo novo državo. Schleper, tudi mama dveh otrok, je za Mehiko nastopala tudi v Pekingu. V veleslalomu je prehitela le nekaj tekmovalk, na primer iz Malezije, Čila, Portugalske, Kitajske, Turčije in Kosova.

Svoje predstavnike v Pekingu so imeli tudi Malezija, Nigerija, Peru in Filipini, Portoriko in Tajska.

Črn madež na sicer navdihujočih zgodbah?

Vse lepo in prav, v duhu olimpijskih iger je, da se omogoči nastop čim širšemu krogu držav, saj se s tem širi tudi sama ideja športa. A v zadnjih dneh se je pojavilo več vprašanj in pomislekov, ali je bilo vse čisto pri načinu, kako so si tekmovalci iz držav brez zimskošportne tradicije priborili nastop v Pekingu. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je namreč v želji, da na olimpijske igre spusti bolj pestro paleto držav in udeležencev, spremenil merila za uvrščanje na igre. Pojavlja se vprašanje, ali niso ti tekmovalci zlorabili priložnosti, ki jim je bila ponujena.

Preiskujejo tekme v Črni gori, Dubaju in Liechtensteinu

Kritiki jim namreč očitajo, da so manipulirali pri organizaciji in izidih na treh izbirnih tekmah decembra in januarja, na katerih so sodelovali in prek katerih so si tudi priborili nastop na igrah. Da preiskuje dogajanje na teh tekmah, je sporočila tudi Mednarodna smučarska zveza (FIS) in posvarila vse, da bodo kaznovani, če so kršili pravila. Ti smučarji so si olimpijski nastop lahko priborili na več serijah nižjega ranga, nekatere tekme so organizirali kar sami. Pod drobnogledom so tekme v Črni gori, Liechtensteinu in Dubaju.

Tekme v Liechtensteinu se je namreč udeležilo le deset tekmovalcev, pojavljajo se tudi obtožbe, da so bili izidi prirejeni in da so mnogo uglednejši in boljši smučarji namenoma zaostali, da bi udeležbo na igrah omogočili smučarskim eksotom. Med znanimi smučarji je bil na primer Cristian Javier Simari, štirikratni olimpijec iz Argentine, ki je nastopal tako na tekmah v Črni gori kot v Liechtensteinu. "Seveda nisem dal od sebe 100 odstotkov, kar pa tudi ne pomeni, da sem namenoma vozil počasi," je dejal v svojo obrambo. Dodal je, da so stroške za njegovo pot in nastanitev plačali organizatorji.

Simari je s prstom pokazal na MOK in FIS: "Morajo se odločiti, ali si želijo resnično mednarodne tekme, na katerih bo sodelovalo 90, 120 držav, ali elitne dogodke, na katerih bodo tekmovali le predstavniki šestih držav." Jamajčan Alexander se zaveda, da so nova pravila zaprla vrata na olimpijske igre mnogo boljšim smučarjem iz razvitejših držav, kot je sam: "V Pekingu sem se naposlušal negativnih opazk tako od sotekmovalcev kot medijev. Jasno mi je, da mnoge razvite države lobirajo za to, da nas majhnih ne bi bilo več zraven in da bi več mest ostalo zanje. A če bo na olimpijskih igrah vse medalje pobralo le deset držav, se bo preostalih 190 držav začelo dolgočasiti. To pa je slabo za vse." Alexander je tudi zavrnil obtožbe, da je bilo več predolimpijskih tekem nižjega ranga, ki jih je sam tudi pomagal organizirati, prirejenih.

MOK se je moral opravičiti Vanessi Mae

A takšne obtožbe se niso pojavile prvič. Spomnimo se le zapleta okoli slavne violinistke in alpske smučarke Vanesse Mae leta 2016. MOK je namreč zvezdnici očital, da si je nastop na zimskih igrah v Sočiju leta 2014 zagotovila na prirejenih tekmah, ki so potekale na Krvavcu, in ji za štiri leta izrekel prepoved nastopanja. MOK je tudi razveljavil 67. mesto, ki ga je Mae – nastopala je pod zastavo Tajske z očetovim priimkom Vanakorn –, osvojila na veleslalomu, kjer je za prvakinjo Tino Maze zaostala 50 sekund. A Mae se je pritožila na Mednarodno arbitražno sodišče v Lozani (CAS), ki jo je na koncu oprostilo obtožb, obenem pa ji je FIS moral plačati odškodnino.