"Meni je izredno všeč, da so selektor in reprezentanti ambiciozni, da ne skrivajo želje po uspehu, da ne bežijo od tega, da imamo kakovostno reprezentanco. Hkrati pa je treba povedati, da je svetovni rokometni vrh širok in da ni prostora za prepotentnost in podcenjevanje kogar koli," opozarja Backović, ki je nekdanji slovenski reprezentant.

Zdaj 40-letni Ljubljančan je za slovensko izbrano vrsto zbral 118 nastopov in dosegel 174 golov. S Slovenijo se je veselil tudi srebrne medalje na domačem evropskem prvenstvu leta 2004.

Med svetovnim prvenstvom bo v studiu Televizije Slovenije analiziral tekme slovenske reprezentance v Egiptu. Nekaj svojih uvodnih razmišljanj je podal v spodnjem intervjuju.

Spet je tu januar, začetek novega leta, in rokometni sladokusci si ga verjetno ne znate predstavljati brez velikega tekmovanja. Letos je svetovno prvenstvo v Egiptu. S kakšnimi občutki ga pričakujete? Ali se ga kljub t. i. novi koronarealnosti in posledično vsem omejitvam (npr. dvorane brez gledalcev) veselite?
Zagotovo se ga veselim, sploh v tem položaju, ko je korona, ko so karantene in smo nekako zaprti, manjkajo dogodki. Odpadle so olimpijske igre, odpadlo je evropsko prvenstvo v nogometu, tako da sem zelo vesel, da so se organizatorji v Egiptu potrudili in našli rešitve za organizacijo prvenstva. Upam, da bo teklo normalno, brez zapletov. Pozdravljam odločitev, da bo brez gledalcev, kajti mislim, da bi bilo tveganje preveliko. Škoda bi bilo, da bi naredili negativno kampanjo za rokomet oziroma da bi prišlo še do česa hujšega. Upam, da bo mehurček vzdržal oziroma da ne bo izbruhov okužb pri kateri koli reprezentanci, tako da se bo prvenstvo normalno odigralo, in sam se ga zelo veselim.

Ste nekdanji profesionalni rokometaš in reprezentant Slovenije, zdaj pa delate v poslovnih vodah, v gospodarstvu za eno od švicarskih podjetij. Koliko časa ob vseh službenih in drugih obveznostih še lahko namenite spremljanju rokometa?
Rokomet je moja ljubezen, tako da ji lahko namenim toliko časa, kolikor si ga vzamem. To pomeni, da spremljam tiste tekme, ki me zanimajo. Tak primer je bil zdaj zaključni turnir Lige prvakov v Kölnu, kjer sem spremljal zaključne boje zaradi naših fantov, ker me je zanimalo, kdo bo osvojil Ligo prvakov za sezono leto 2020. Rad pogledam vrhunski rokomet, sam menim, da so bile obe polfinalni tekmi in tudi finalna poslastici. Na domačem parketu imam veliko prijateljev, ki so v vlogi trenerjev ali pa v kakšnih drugih vlogah, tako da rad spremljam tudi slovensko ligo. Z dušo in srcem pa navijam za svoj matični ljubljanski klub Slovan.

Dodaten čar rokometnih tekmovanj v zadnjih letih so nastopi Slovenije, ki ima že nekaj časa kakovostno reprezentanco za najvišja mesta. Tudi letos je tako. Selektor in igralci v napovedih jasno izražajo velike ambicije, a hkrati se zavedajo, da nič ne bo prišlo samo od sebe. Torej, lahko rečemo, gojijo določen realen pristop. Kako bi vi ocenili možnosti Slovenije v Egiptu?
Meni je izredno všeč, da so selektor in reprezentanti ambiciozni, da ne skrivajo želje po uspehu, da ne bežijo od tega, da imamo kakovostno reprezentanco. Hkrati pa je treba povedati, da je svetovni rokometni vrh širok in da ni prostora za prepotentnost in podcenjevanje kogar koli. Tudi te napovedi so nehvaležne. Mislim, da imamo, kar se tiče tekmecev, na papirju ugodne možnosti in ugoden žreb, je pa to treba potrditi tudi na igrišču, kjer bo največja past po moje podcenjevanje in mogoče taktiziranje. Čeprav smo v začetnih dvobojih v vlogi favoritov proti vsem trem reprezentancam, nas čakajo težke tekme predvsem s psihološkega vidika. Namreč, veliko lažje je igrati, ko je teža favorita na nasprotni strani. Nehvaležno je kar koli napovedovati. Po eni strani se mi zdi, da imamo Slovenci hitro visoka pričakovanja. Če se ta potem ne izpolnijo, smo nagnjeni k pretirani kritiki. Napovedovanje je kar malo spolzek teren.

Kaj je največji adut Slovenije, po drugi strani pa, kje bi lahko ležala največja šibka točka?
Največji aduti Slovenije so hitrost, lucidnost v igri, iznajdljivost in kombinatorika. Z igralci, kot so Miha Zarabec, Dean Bombač, Jure Dolenec pa tudi Staš Skube in drugi, imamo v zunanji liniji izredno ustvarjalne igralce, ki lahko z individualnimi potezami in hitrostjo rešijo marsikateri položaj. Pomanjkljivost, ki bi se lahko pokazala, je strel od daleč. Tukaj bo bistveno, kako dobro bo razpoložen Borut Mačkovšek, ki bo moral streljati od daleč, ne glede na izkupiček. On je igralec, ki s svojo višino, eksplozivnostjo in močnim strelom od daleč predstavlja nevarnost za nasprotnika. Če bo uporabljal te odlike, bodo morale nasprotne obrambe hoditi ven na njega, kar bo odprlo prostor drugim. Če to ne bo uspevalo, se nam lahko proti močnejšim reprezentancam, ki so v obrambi zadosti gibljive, močne in kompaktne, zgodi, da jih ne bomo mogli razbiti brez strelov od daleč, saj samo s kombinatorno igro na krožnega napadalca ne bo šlo.

Nasprotniki v prvem delu so Južna Koreja, Rusija in Belorusija. Kdo je po vašem mnenju najbolj neugoden?
Vsi trije so izredno neugodni. Južna Korej je neugodna, ker gre za azijskega nasprotnika, dokaj neznanega. Po pravilu gre za nižje igralce, ki fizično ne izstopajo po višini, so pa izredno eksplozivni in hitri. Igrajo netipičen rokomet, z obrambnimi postavitvami, ki niso tako običajne v evropskem rokometu. To pomeni določeno mejo prilagajanja in ob slabem dnevu lahko povzroča obilo preglavic. Belorusija veliko vlaga v rokomet. Imajo močan klub Brest Meškov, so z območja nekdanje Sovjetske zveze in tako kot Rusija znajo igrati rokomet. V tem trenutku nimajo nekih izrazitih zvezdnikov, znajo pa biti neugoden nasprotnik, če imajo dober dan, torej če odigrajo dobro v obrambi, posledično pa se nato tudi razigrajo v napadu. Zaradi tega menim, da bodo vse tri tekme neugodne predvsem s psihološkega vidika. Slovenija je namreč vsaj po moje v vlogi favorita, ne bo pa smela nikogar podcenjevati. Psihično moramo biti dobro pripravljeni in odlično opravljati taktične naloge, ki jih bo selektor razdelil. Predvsem pa mislim, da je ključ v obrambi. Proti takšnim reprezentancam se tekme dobivajo z granitno obrambo, ki potem omogoči veliko protinapadov in lahkih zadetkov.

Lani je selektor Ljubomir Vranješ tik pred evropskim prvenstvom zamenjal Veselina Vujovića, kar se je izkazalo za dobro potezo. Zdelo se je namreč, da je Vranješ prinesel predvsem sproščenost, reprezentanca je nekako zadihala in se prebila v polfinale, kar je bilo – glede na vse okoliščine – morda več od pričakovanj. Torej, kako ocenjujete Vranješevo delo do zdaj in ali ga v Egiptu v trenerskem smislu čaka težja naloga kot na Švedskem?

Za oceno Vranješa bo treba počakati konec tega svetovnega prvenstva. Položaj je specifičen. Prevzel je ekipo lani tik pred evropskim prvenstvom, kar je posledično pomenilo, da ni imel zares časa, da bi ekipo spoznal, da bi igralci spoznali njegove ideje in da bi vsilil neki koncept. Bolj je pomenilo svež veter v načinu vodenja. Za to, kaj Vranješ pomeni za taktični vidik reprezentance, bo pa pravi kazalnik svetovno prvenstvo.

Pomočnik selektorja Ljubomira Vranješa je vaš nekdanji reprezentančni kolega in vrstnik Uroš Zorman. Sta še kaj v stiku?
Sva še v stiku, ne tako redno kot prej, ampak se slišiva. Nazadnje sva govorila za njegov rojstni dan pred nekaj dnevi, 9. januarja. Po navadi so teme pogovora kar rokometne. Spremljam njegovo trenersko pot, tako kot sem tudi igralsko, zato včasih pokomentirava še kakšno rokometno zadevo.

Mogoče malo nehvaležno vprašanje, ampak težko je iti mimo njega. Kdo so za vas favoriti in kdo bi po vašem mnenju lahko presenetil?
Favoriti so zagotovo Danci, Norvežani, lahko rečemo "standardni osumljenci", tudi Francozi in pa s Hrvati je treba računati. Sam veliko pričakujem od Norvežanov, saj so zanimiva reprezentanca, zelo mi je všeč Sander Sagosen. V najožji krog bi dal še Špance. V širši krog reprezentanc, ki lahko posežejo po medaljah ob nekem ugodnem razpletu, spadajo Švedi, pa tudi Slovenci ob kančku sreče. S tem mislim predvsem na to, da bomo zdravstveno vzdržali. Smo reprezentanca, ki si težko privošči poškodbe. Turnir bo dolg in naporen, zato bo odločilno tudi, katera reprezentanca bo zaključne boje pričakala bolj zdrava in kondicijsko pripravljena.

Za Slovenijo ste zbrali 118 tekem in dosegli 174 golov, na klubski ravni pa ste med drugim igrali v Nemčiji in Španiji, v obeh državah v najmočnejših ligah. Ali ste zadovoljni z rokometno kariero? Kaj vam je dala za življenje?
Moje razmišljanje je, da bi vedno lahko bilo bolje. Tudi za svojo rokometno kariero lahko rečem, da bi bila lahko boljša. Mogoče bi kakšne odločitve s časovne distance spremenil, hkrati pa imam čisto vest, saj sem vse odločitve sprejemal v najboljši veri, glede na informacije, ki so mi bile takrat na voljo. Kariera profesionalnega rokometaša mi je dala neko širino, kar se tiče spoznavanja ljudi oziroma socialnih veščin. Dala mi je tudi trde delovne navade, odgovornost, vztrajnost, trmo, prepričanje in spoznanje, da se trud izplača.

V katerem klubu ste odnesli največ oziroma najbolj napredovali?
Zagotovo sem največ napredoval na Prulah, kamor sem prišel kot najstnik iz Slovana in igral v polfinalu Lige prvakov. V tistem času (2004) sem s Slovenijo osvojil tudi srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Šlo je tudi za domač klub z domačimi fanti in v vseh pogledih so me tista leta najbolj zaznamovala.

Ali še kdaj rekreativno igrate rokomet?
Rokomet je igra, ki jo zelo težko rekreativno igraš, ker je izredno fizična, zato moraš biti dobro kondicijsko pripravljen, sicer se zelo hitro zgodijo poškodbe. Rokometa ne igram rekreacijsko, igram pa druge športe, zelo rad košarko, badminton, predvsem pa sem strasten deskar na snegu, tako da letošnjo zimo malo trpim.