Čeprav je 29-letna Brinjčanka veliki kristalni globus izgubila šele na zadnji tekmi sezone, pa je s sezono lahko prav gotovo zadovoljna - devet zmag, mali kristalni globus v šprinterskem seštevku in drugo mesto v skupnem seštevku so dosežki, ki jih v svetovnem pokalu ni dosegla še nikoli.

Včeraj je bilo na vašem obrazu videti nekaj razočaranja, danes ste nasmejani ...
Drži. V letošnji sezoni sem se nekajkrat sprehodila od pekla pa do nebes ... Danes doživljam nebesa tako kariere in svojega življenja. Nekdanji trener Robert Slabanja mi je že pred dnevi polagal na srce, da naj te uspehe doživljam kot ene največjih v svojem življenju. To se je zgodilo z malim kristalnim globusom v šprintu in zmago na 30 km v Trondeheimu.

Deseta sezona v svetovnem pokalu je za vami, zmagali ste kar devetkrat. Izzivov pa je še vedno veliko, od velikega kristalnega globusa do olimpijske medalje.
Vsi v mojem taboru, vključno s serviserjem, ki je delal še s Stefanio Belmondo, smo presenečeni nad to statistiko. Če bi prihajala iz kakšne druge dežele, kjer je tek bolj priznan in cenjen, bi bil moj dosežek še bolj viden. V Skandinaviji te spremljajo kot malega boga. Izzivov je res še ogromno, a bom še enkrat ponovila - veliki kristalni globus se zgodi, tega ne moreš načrtovati. Jaz lahko samo obljubim, da bom še naprej garala. Zimsko delo je vidno le nekaj mesecev, a jaz nenormalno garam tudi preostale mesece, ko jokam in rotim trenerje. Pot do uspehov je izjemno težka in naporna, a tudi željo po uspehu imam nenormalno veliko.

Najbrž ste si v finalu sami želeli boljšega dosežka, a tega ni mogoče izsiliti.
Definitivno, razpleta sezone ne moremo jemati kot poraz. Slišala sem za špekulacije, da le veliki kristalni globus pomeni zmago, vse drugo pa poraz. Na koncu sezone sem bila v boju še s tremi tekmovalkami, končala sem kot druga. Devet zmag v sezoni je res nekaj izjemnega. Trudili se bomo, da bomo to v prihodnje ponovili, če nam bo dano, bom vzela tudi veliki kristalni globus, sicer ne. Nimam si kaj očitati. Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči.

Letos ste zmagali 9-krat, Justyna Kowalczyk in Virpi Kuitunen po 5-krat, Aino Kaisa Saarinen pa le enkrat. Le Norvežanki Bente Skari in Marit Björgen sta v eni sezoni zbrali več zmag.
To je velik izziv za drugo leto. Vsem, ki me spremljajo, polagam na srce: devet letošnjih zmag je nekaj težko ponovljivega. Spomnim se svoje prve zmage. Takrat smo pozabili na vse, kar se dogaja okrog nas. Pozabili smo tudi na nagrado, ki smo jo celo izgubili za nekaj ur. Ta neverjetni občutek smo letos ponovili kar devetkrat. Niti enkrat nismo dostojno proslavili zmage niti nismo dostojno nazdravili. Zdaj si želim vsaj v miru nazdraviti. Ta sezona si to gotovo zasluži.

Claudia Nystad vas je vprašala, kje zmorete moč, da se tako prešerno veselite vsake zmage. Bojda ste ji rekli, ker nikoli ne veste, kdaj bo vaša zadnja.
To je res, ta zgodba kroži med tekmovalkami. Po odzivih, ki sem jih dobila zadnji teden, mi je jasno, da svetovni pokal potrebuje take tekmovalke, kot sem jaz, nekoliko bolj ekstravertirana in odprta, kar je v tem športu redkost. Vedela sem, da mi večina od opremljevalcev do tekmovalk v svetovnem pokalu privošči končno zmago, saj pokažem veliko čustev in veselja. Ko sem bila majhna, sem videla, da Rusinje svoje zmage slavijo brez velikega veselja. Že takrat sem si rekla, da bi sama v primeru zmage skakala od sreče. Spoznanje, da si neki dan najboljši na svetu, je res nekaj izjemnega.

Kdaj vam je bilo v sezoni, z izjemno SP-ja v Libercu, najtežje?
To je bilo v Lahtiju, kjer so bile tekme neposredno po Libercu. Tam sem bila bolana, bolezen pa se je le še stopnjevala. V moji ekipi smo šli v skrajni riziko. Trenirali smo naprej brez odlašanja. Težke treninge še zdrava komaj opravim, a je bila želja enostavno prevelika. Tudi sama sem se večkrat zalotila, da sem si očitala, da bom to hudo plačala z zdravjem. Komaj sem se premikala, a sem hotela vsem dokazati, da se je vredno boriti.

Kaj po koncu kariere? Se boste kdaj preselili med trenerje?
Večkrat sem že poudarila veliko dilemo glede rent. Želja slovenskih športnikov ni, da nas Slovenci financirate, želimo si samo ostatiti v vrhunskem športu, da bi nam pomagali, da dobimo službe v vrhunskem športu in da posredujemo znanje naprej. Sama se sicer ravno ne vidim v vlogi trenerke. Tek me je dobro izučil, da je to kruta stvar. Če kdo ne bi bil velik talent, bi mu to odsvetovala, ker vem, da zahteva zelo veliko in daje zelo malo, razen če nisi najboljši. V vlogi trenerke bi bila najbrž preveč zahtevna. Rada pa bi poudarila, da tek omogoča veliko za razvoj mladega človeka.

Čemu ste se morali odreči, da ste vse to dosegli?
Odrekla sem se mladosti, zabavi, počitku, javnim solzam, odrekla sem si pokazati šibko plat, ko so me nekateri neupravičeno javno pljuvali. A za to mi nikoli ni bilo žal. Ob meni so ljudje, ki so mi že dolgo ob strani. To so starši, družina, prejšnji trener in ekipa, ki jim bom večno hvaležna. Normalno življenje sem pustila ob strani, tudi ženske kot nežne duše, in se podala na to pot, na kateri nikoli ne veš, če ti bo prinesla uspeh. A moje športne želje in ambicije so bile velike in zdaj žanjem to delo.

S. J., priredil po pogovoru Dareta Ruparja, Radio Slovenija