"Po lanski sezoni sem bil tako jezen, da si nisem znal predstavljati, da bi po 20 letih smučanja končal na takšen način," je v pogovoru za MMC povedal alpski smučar Mitja Dragšič. Res, zima 2009/10 je bila za pozabo. 31-letni Dragšič je le v Kranjski Gori (25. mesto) osvojil točke. Poleti je Dragšič zamenjal opremljevalca smuči in po nekaj težavah spet našel pravi občutek. Konec tedna bo v Leviju na uvodnem slalomu upal na nekaj točk svetovnega pokala in na postopno izboljšanje štartne številke.

S kakšnimi občutki pričakujete uvodno tekmo sezone?
Neprijetno je kar koli napovedovati, vsekakor pa bo ta tekma pravi kazalnik pripravljenosti, čeprav je potem še dovolj časa za nas, slalomiste. Najpomembnejši je mesec januar. Priprave so uspele, imel sem sicer nekaj krize, toda zadnji treningi kažejo, da se forma zvišuje. Zavedam se, da imam slabo štartno številko in bo veliko odvisno od razmer na progi.

O kakšni krizi govorite?
Zamenjal sem opremo, zdaj sem na smučeh Rossignol. Potreboval sem čas, da sem se navadim na nov material. Še vedno me muči tudi poškodba kolena, zato prav vsak dan na priprav gotovo ni bil takšen, kot sem si želel. Ampak bilo je veliko dobrih treningov in sem prišel na želeno raven.

Zakaj se niste odločili za Elan, pri katerem je prvi slovenski slalomist Mitja Valenčič?
Bil sem mladinski svetovni prvak na Rossignolu, mogoče sem lahko tudi članski prvak (smeh).

Je na treningih Valenčič veliko hitrejši?
O tem je težko govoriti. Trening je eno, tekma druga. Na treningih nikoli nisem bil med najhitrejšimi, na tekmah pa se je to kdaj zgodilo. Imel sem veliko testiranj, zato se je težko primerjati z drugimi. Bolj sem primerjal svoje vožnje. Mitja je resda bil v ospredju, vendar sem se mu na zadnjih treningih približal.

Kako ste bili zadovoljni z avgustovskim treningom v Novi Zelandiji?
Imeli smo zelo dobre možnosti. Resda je do tja dolga pot, ampak se splača. Tam se umiriš in se lahko stoodstotno posvetiš treningom. Mislim, da se bo to poznalo.

Tudi lani, ko ste poleti trenirali v Argentini, ste optimistično pričakovali prvo tekmo, pa je bilo potem vse narobe. Kaj je letos drugače, da ste lahko bolj optimistični?
Recimo to, da slabše že ne more biti. Odločil sem se, da nadaljujem kariero, čeprav si moram vse plačati sam. Prav ta motiv, jeza, lahko dvigne raven smučanja. Imam občutek, da še zmorem vrnitve med najboljše.

Ste zaradi tega, ker si morate sami plačevati priprave, trenirali še več?
Želja je bila tudi v prejšnji sezonah vedno velika. Smučati in trenirati je že težko več, tudi kondicije v prejšnjih sezonah nisem zanemarjal. Pomembno je, da pred vsako sezono saniram poškodbo, čeprav se tega povsem ne da storiti. Upam na čim manjše bolečine v kolenu na tekmah in da potem izvlečem maksimum.

Koliko ste plačali za trening v Novi Zelandiji?
Letalsko karto plus bivanje, to pomeni vsaj pet tisoč evrov.

In vse ste plačali sami?
Imam pokrovitelja, ki me že vso kariero podpira. Nekaj je primaknila tudi družina.

Ob kakšnih rezultatih boste dobili znesek vrnjen?
Če pridem med 30 v slalomskem seštevku svetovnega pokala.

Se vam zdi malce ponižujoče, da so vas v reprezentanco vzeli pod takšnimi pogoji?
Prijetno gotovo ni, če si v takšnem položaju. Vseeno mislim, da sodim v reprezentanco in da nisem tako slab, da bi si moral sam plačevati. Ampak dobro, tako so se pač odločili ... To je bila edina možnost, da nadaljujem kariero. Da bi ustvaril svojo ekipo, tega finančno seveda nisem sposoben. Vsekakor upam, da se bo moja zagnanost po sezoni povrnila.

Že po predlanski sezoni ste razmišljali, da bi končali kariero. Je bilo po lanski sezoni še več pomislekov?
Moram priznati, da ne. Po predlanski sezoni sem bil skoraj stoodstoten, da končujem kariero, po prejšnji zimi pa teh pomislekov skoraj ni bilo, saj sem bil po slabi sezoni tako jezen, da si nisem znal predstavljati, da bi po 20 letih smučanja končal na takšen način.