S 30-letno tekačico na smučeh se je v skoraj enournem klepetu v oddaji "V sredo" pogovarjal Dare Rupar. Njene najzanimivejše misli si lahko preberete spodaj.

O sezoni 2014/15
Bilo je kar pestro dogajanje. Žal so to sezono zaznamovale težave s srcem. To je sestavni del športa, ne moreš vplivati na to. Če pride do težav, jih je seveda treba rešiti. Glede na to, da je bila olimpijska sezona lani in so bili cilji izpolnjeni, je bilo zaradi tega malo lažje iti v bolnišnico. Kar velikokrat sem se spomnila na Soči, sploh po tistem drugem posegu, ko je bilo jasno, da je sezone bolj ali manj konec.

O vrnitvi na tekme svetovnega pokala na začetku marca v Lahtiju
Dobila sem zeleno luč. Opravila sem vse zdravniške preglede, tudi pod obremenitvami. Ko so mi zdravniki rekli, da lahko začnem telo in srce obremenjevati na polno, sem treninge takoj vzela resno in poskušala v kratkem času storiti nemogoče. Lahti mi precej ustreza, všeč sta mi proga in vzdušje, tam se dobro počutim. Želela sem nazaj na tekme. Tam bo tudi naslednje svetovno prvenstvo 2017 in pomemben je vsak podatek za dobro pripravo na veliko tekmo.

O trenutnem zdravstvenem stanju
Veliko me ljudje sprašujejo o tem. Ne razmišljam o težavah, gledam naprej. Trenutno je vse v redu, sledili bodo še dodatni pregledi. Zdaj sem to dala malo na stranski tir. Razmišljam že o novi sezoni, saj sem v tej izpustila precej treningov in tekem. Po naslednjih pregledih bom imela še več podatkov, kako s treningom naprej oziroma kje bom lahko okrepila vadbo. Poskušala bom storiti najbolje, kar lahko. Morala bom biti malo bolj pozorna na počutje, da ne bo prišlo do pretirane utrujenosti. Dela nikakor ne zmanjka, motivacije pa je dovolj. Gotovo bom vztrajala do Lahtija 2017.

O tem, zakaj je sploh prišlo do težav s srcem
V bistvu tega odgovora nisem dobila. Ogromno športnikov in nešportnikov ima te težave, te stvari so dokaj pogoste in se ponavljajo. Treba je biti pozoren, in če pride do tega, takoj ukrepati in narediti dodatne preglede. Po prvem posegu sem čutila, da nekaj ni v redu in je bila takoj akcija naprej.

O tem, kaj počne po koncu sezone
Prejšnji teden sem izkoristila za alpsko smučanje v Dolomitih. Na alpskih smučeh res zelo uživam in izkoristim vsak trenutek za to, čeprav ni veliko priložnosti. Ko sem bila mlajša, so nekateri tudi govorili, da je zame primernejše alpsko smučanje, toda na to se nisem ozirala, ker sem takrat že trenirala tek na smučeh in imela v klubu dobro družbo oziroma dobre prijatelje. V zadnjih dneh pa smo na Rogli izkoristili razmere in čas za testiranje opreme, da dobimo podatke v južnem snegu, ki je običajno zelo zahteven za serviserje in izbiro pravega materiala. Dva dni smo pošteno zavihali rokave. Zdaj bo čas tudi za dopust kje na toplem. V spomladanskem in poletnem času rada izkoristim čas tudi za druženje z nečakom, on me popelje v povsem drug svet, takrat se res sprostim in uživam v tem.
O bronu v Sočiju
O olimpijski kolajni sem razmišljala, odkar stojim na smučeh oziroma treniram. Vedela sem, da lahko s trdim delom in potrpežljivostjo pridem daleč. Pred olimpijskimi igrami je bilo precej skeptikov, a s tem se ne ukvarjam. Vem, zakaj določene sezone prej niso bile takšne, kot bi lahko bile oziroma kaj je bilo narobe. Vedela sem, česa sem sposobna in sem zaupala vase. Nisem na veliki zvon obešala medalje, čeprav je bila to res moja gromozanska želja, ker je bila to moja edina priložnost. Kolajna je varno spravljena, nanjo me najbolj spominjajo fotografije. Tudi radijske posnetke še vedno večkrat poslušam. Spomini bodo ostali za vedno.

O 4. mestu na SP-ju leta 2011 v Oslu, ko je za las zaostala za bronasto Petro Majdič
Na tisti tekmi še nisem bila dovolj zrela za medaljo. Želela sem si jo, vedela sem, da če se vse uskladi, bi jo lahko osvojila, a mogoče nisem bila psihološko pripravljena na to. To je bila dobra šola za naprej, v Sočiju tega nisem ponovila, saj sem si prizadevala za to, da sem bila na olimpijskih igrah 100-odstotno pripravljena za medaljo. Trenerji me sicer malo hecajo, da na vsakem velikem tekmovanju nekaj pustim za naslednjo tekmo. V Lahtiju bom čez dve leti, kot kaže, morala osvojiti zlato medaljo (smeh).

O tem, ali so ji dosežki Majdičeve predstavljali poseben izziv
Olimpijska medalja je bila moj cilj že od otroštva. Nisem se ozirala na to, da bi morala doseči rezultate, ki jih je dosegla Petra, čeprav je bilo stopiti v njene čevlje zelo zahteven zalogaj. To večkrat slišim od drugih ljudi, ki me sprašujejo o teh stvareh, a sama si postavljam svoje cilje, za katere vem, da so realno dosegljivi.
Dare Rupar, Val 202 (povzel M. R.)