37-letni Avstrijec je bogato kariero končal leta 2005, nato pa je postal strokovni komentator na avstrijski nacionalni televiziji. Trikratni dobitnik velikega kristalnega globusa gledalcem vedno znova razkriva skrivnosti smučarskih skokov. Planico ima zelo rad, saj je leta 2000 postavil svetovni rekord (225 m), prepričan je, da se na prenovljeni napravi lahko leti prek 240 m. Med letoma 1991 in 2005 je “Goldi” v svetovnem pokalu dobil 20 tekem in se 175-krat prebil med najboljših deset. Manjka mu olimpijska zlata medalja, tudi posamični svetovni prvak ni bil nikoli. Še vedno je zelo priljubljen med skakalci, seveda pa ga je znova navdušil Simon Ammann.

Vsako leto vas vidimo v Planici. Na to letalnico vas vežejo lepi spomini, saj ste pred desetimi leti poleteli 225 metrov, kar je bil takrat svetovni rekord. Kaj se je spremenilo v zadnjem desetletju?
Kar nekaj sprememb je, a tu je bilo vedno veliko gledalcev, ki imajo zelo radi smučarske skoke. Letalnica ima nov profil in je prekrasna. V tako dobrem stanju ni bila še nikoli, organizatorji si zaslužijo posebne čestitke.

Z nastopom Avstrijcev ste lahko zelo zadovoljni. Na ekipni tekmi so bili razred zase, Gregor Schlierenzauer je osvojil srebro na posamični tekmi.
Vsekakor sem zadovoljen. Na posamični tekmi se je pet naših skakalcev prebilo med najboljših 12, pika na i je bila še srebrna medalja. Vsi smo pričakovali ta uspeh, a na koncu ti mora to tudi uspeti, kar pa ni lahko.

Simon Ammann je bil zadnja dva meseca razred zase, dobil je prav vse tekme.
Res sem vesel zanj. Škoda, da mu ni uspelo popraviti še svetovnega rekorda. Dobil je vseh osem zadnjih tekem, tu ne moremo govoriti o sreči, on je preprosto najboljši. Lahko mu samo čestitam, ga občudujem, drugi skakalci ga lahko posnemajo in upajo, da v naslednji sezoni ne bo tako superioren.

Kako bi sestavili večno lestvico najboljših skakalcev? Je Ammann že povsem pri vrhu?
Vsekakor. Ima štiri zlate olimpijske medalje s posamičnih tekem. To je edinstven dosežek v smučarskih skokih, pri smučarskih tekih ali biatlonu je več disciplin in lahko osvojiš precej več medalj. Po mojem mnenju je na vrhu še vedno Matti Nykänen, sledijo pa Adam Malysz, Jens Weissflog, Janne Ahonen in Simon Ammann.

Mislite, da bi se na planiški letalnici lahko skočilo 240 metrov?
Da. V prejšnjih letih sem bil skeptičen, zdaj pa sem prepričan, da bi kakšen letalec v odlični formi s podporo vetra lahko preletel to mejo.

Kako ocenjujete nova pravila? Veliko se je govorilo v zadnjih dneh o tem. Skakalci z najdaljšimi poleti niso vedno v ospredju.
Nova pravila imajo svoje pluse in minuse. Zelo dobro je, da ni treba vedno znova začeti serije. Nova pravila ne smejo služiti za šov. Nima smisla, da vsi skačejo daleč, slabši tekmovalci z višjega naleta. Zelo težko je vse skupaj za gledalce. Robert Kranjec je v prvi seriji posamične tekme poletel 223,5 metra, kar je bil najdaljši polet, na koncu pa je bilo dovolj le za sedmo mesto. Treba bo poenostaviti sistem za gledalce. Ideja ni slaba, a je še vedno daleč od optimalne.

Kako ste zadovoljni z vašo kariero, ko pogledate nazaj? Prevladovali ste v svetovnem pokalu, nizali številne zmage, na velikih tekmovanjih pa vam manjka zlata kolajna s posamične tekme.
Točno tako. Zdaj je žal prepozno. Bil sem večkrat drugi ali tretji, postal sem tudi svetovni prvak v poletih. Prav na tisti določen dan se mora vse ujemati. Moraš biti v odlični formi, pa še veter mora biti ugoden.

Kako ste se znašli v vlogi strokovnega komentatorja na avstrijski nacionalni televiziji?
Ni tako lahko, kot se morda zdi. Gledalcem je treba približati smučarske skoke. To delo mi je zelo všeč. Rad povem gledalcem, da je to zelo zanimiv šport.

Boste tudi v naslednjih letih še naprej skupaj z nekdanjim skakalcem Arminom Koglerjem analizirali tekme v smučarskih skokih?
Upam, da bomo nadaljevali. Tudi na avstrijski televiziji je treba varčevati, zato morda ne bo več toliko prenosov v prihodnje.