Gorišek je v intervjuju za TV SLO povedal, da je Fis že potrdil nov profil letalnice v dolini pod Poncami, kjer bo točka K, ki je v Vikersundu pri 195 metrih, v Planici pri magični meji 200 metrov. Če bo šlo vse po načrtih, bo zgrajena v dveh letih. Gorišek prevideva, da bo moč poleteti tudi do 270 metrov. Zdajšnji rekord, ki ga je lani postavil Johan Remen Evensen, je 246,5 metra. Z inženirjem Goriškom se je pogovarjal Aleš Potočnik.

Lani smo v Vikersundu videli izjemno lepo tekmo in nov svetovni rekord. Ste pričakovali, da bo šlo tako hitro tako daleč?
Tega resnično nisem pričakoval. Skakalnica je že bila narejena po novih predpisih, na katere smo vplivali tudi mi, prav zaradi Planice, ki smo jo želeli povečati. Ker so bili ti predpisi pravočasno sprejeti, smo lahko to preizkusili že v Vikersundu. Računal sem, da se bo tam letelo do 240 metrov, kar lahko v Planici še ujamemo, ampak razmere za letenje so tam odlične. Predvsem če je zelo hladno, je gostota zraka veliko bolj ugodna kot v Planici in je možno lažje in dlje leteti.

Planica je znana po termiki, v Vikersundu pa je zaradi nizke nadmorske višine gostota zraka vplivala na dolge polete. Ste na to računali pri projektiranju te nove letalnice? Marsikoga je presenetil podatek, da je imela gostota zraka tak vpliv. Gostoto zraka je pred mnogimi leti omenjal že doktor Straumann, a temu nihče ni pripisoval večjega pomena, ker so bile vse letalnice Oberstdorf, Kulm itd. na približno isti nadmorski višini. Ko je bilo tekmovanje v Lake Placidu, je Fis že naredil neko ekspertizo, a so ugotovili, da nima posebnega vpliva. To ekspertizo sem bral tudi sam. V resnici pa ima gostota zraka precej velik vpliv. To izkušnjo smo dobili, ko smo projektirali skakalnico Erzurum v Turčiji, ki leži na 2.000 metrih nadmorske višine. Tam so bili vsi naleti kmalu premalo dolgi. To tekmovanje je bilo kak mesec pred Vikersundom. Ko so tekmovali v Vikersundu, je bila gostota zraka izredna, prav tako je bilo zelo mrzlo, -25, -20 st. Celzija in tako se je gostota še povečala. Vzgonski moment je bil veliko večji kot ponavadi. Prišlo je do tega, da so lahko zmanjšali hitrost in skakali so zelo daleč. Spodnjih naletov je bilo praktično premalo. Povsem obratna situacija kot v Erzurumu torej. Planica je ravno na sredi, na 1.000 metrih. Na tem smo vse bazirali. V dveh mesecih pa sem prišel do nove izkušnje, ki mi bo v Planici pomagala v prihodnje.

Od lani se je letalnica v Vikersundu nekoliko spremenila. V katero smer so šle te spremembe in kaj bodo prinesle?
Glede na to, da je bilo zelo lahko leteti, da smo imeli pravzaprav preveč naletov, je bila zahteva, da jo moramo otežiti, da moramo za vsak primer dograditi še nekaj naletov, kar pomeni, da so hitrosti okoli 95 km/h. To je za letalnice pravzaprav nerazumljivo. Kot kaže, se trend malce spreminja. Pa ne samo to, kot kaže, so se izboljšali tudi kombinezoni, da fantje lažje letijo, da so vzgonske sile večje. V Vikersundu smo tudi skrajšali mizo, kar smo predvideli že prej. Skrajšanje je možno za dva metra. S tem pa so potrebne tudi večje hitrosti. Predvsem je šlo za to, da skakalci letijo preko hrbtišča. Te večje hitrosti pa povzročajo spet daljše polete, zato smo naklon doskočišča z 32 stopinj zmanjšali na 31. Tako smo morali radius zasuti za približno en meter. S tem smo otežili daljše polete. Letalnica je pripravljena za dolge, varne polete, vendar ne pričakujem poletov čez 240 metrov.

Torej lanski rekord 246,5 m letos ne bo ogrožen ali se vendarle to lahko zgodi?
Lahko se zgodi ob izjemno dobrih vremenskih razmerah, torej da bo zelo hladno, da ne bo vetra in da bodo letalci izjemno razpoloženi.

Omenili ste, da je Vikersund nekakšen testni poligon za velikanko v Planici, ki bo doživela spremembe v bližnji prihodnosti ...
V Fisu vse poteka postopoma. Ravno Planica je bila poligon zadnjih 50 let oziroma od Bloudka naprej. Stalno smo delali po sistemu preizkusi-popravi in tako smo postopoma napredovali. Vseskozi je bila v ospredju varnost skakalcev, ker je bistveni element. Vikersund je imel srečo, da so ravno hoteli rekonstruirati letalnico, in ko smo mi hoteli povečati Planico ter pozvali, da je teba višinsko razliko od mize do tal povečati, je Fis to sprejel. Tako smo med gradnjo v Vikersundu že vgradili to povečavo. To nam zdaj služi za primer, da je možno leteti tudi 250 metrov. Zdaj lahko Planico pripravimo še za daljše polete. Upam, da se bo to zgodilo v naslednjih dveh letih. Lahko povem, da nam je Fis že potrdil nov načrt, nov profil letalnice, kjer smo dosegli, da bo K točka, ki je v Vikersundu pri 195 metrih, v Planici pri 200 metrih. Ta magična meja je bila za nas vsekozi izziv, zdaj pa je zapisana tudi v načrtih.

Vedno ste bili vizionar poletov, kako daleč bo šlo. Vmes se je veliko spremenilo, tako tehnika skokov kot smuči, kombinezoni. V katero smer bodo šli poleti, da se bo letelo še dlje?
Vse izboljšave so šle v prid daljših poletov, seveda tudi varnih. Ravno zato, ker smo temu sledili v Planici ves čas, smo neke stvari tudi izsilili. Računamo, da bo možno leteti do 270 metrov. S to tehniko in hitrostmi, ki jih danes obvladujemo. Na to bo pripravljena tudi Planica. Končne meje so še višje, a za to se je treba postopno pripravljati. Planica je pripravljena tudi za ta izziv.

Verjetno vas veseli dejstvo, da se v Planici zdaj dogaja ne le na velikanki, ampak da se gradijo tudi manjše skakalnice. Kako gledate na novo podobo, ki jo dobiva Planica?
Tam sem začel kot skakalec in po inž. Stanku Bloudku je bilo treba njegovo izročilo, ki ni samo projektantsko, ampak tudi organizacijsko, peljati naprej. Njegovo izročilo je pravzaprav v načinu dela, v pristopu, ljubiteljstvu in pripadnosti. Ponosem sem, da sem pri tem lahko sodeloval. Ravno Bloudkova 120-metrska skalnica je bila testni poligon, vendar je postal premajhen, zato smo morali narediti novo letalnico. Nordijski center naj bi bil pika na i vseh naših hotenj, pa tudi krona vsega dela vseh naših delavcev. Končno je tudi država Planici priznala nek primat. Še vedno pa si želim, da bi zadržal neko razvojno poanto. Za velikanko to lahko zagotovimo, za male skakalnice pa bo treba še razmisliti. Planica je pred novim izzivom in upam, da ga bo izpolnila.

Zelo aktivni ste v idejah, kako leteti dlje, kako postaviti neke nove meje. To vas žene naprej. V tem delu verjetno upokojitve ni?
Tu se praktično ne moreš upokojiti. Poleti me privlačijo. Ko gledam polete v Planici in ko vidim, kako vodijo tekmo, ko vidim, da zmanjšujejo nalete, ko ne izkoristijo letalnice v celoti, ko ne pustijo skakalcem daleč leteti, tega ne razumem. Vsakdo si želi leteti 200 metrov, ker to je posebno doživetje. V Planici so dolgi poleti varni, če jim res ne daš prevelikih naletov, zato ne razumem žirije in teh ljudi, da tako zavirajo in preprečujejo dolge polete. To me moti, upam, da se bo tudi ta del izboljšal. Planica je bila tudi v tem vedno napredna. Jaz in brat sva bila kaznovana prav zaradi tega, ker se je predaleč skakaklo. Fis je menil, da to ni prav, ampak v resnici prav to privlači ljudi, pa tudi skakalcem daje neko zadovoljstvo.

Kako ocenjujete letošnjo sezono, ko so se fantje spet izkazali? Imamo tudi Robija Kranjca, ki bi lahko ob nekem spletu okoliščin postal drugi slovenski svetovni rekorder, če bo seveda vztrajal do nove Planice?
Moja želja je bila vedno, da bi Slovenec postavil svetovni rekord v Planici. Tako, kot je bilo to takrat namenjeno Bogdanu Norčiču, pa ni zdržal tega pritiska. Kranjec je eden od skakalcev, ki je tega sposoben, ni pa osamljen. Presenečen sem, da imamo zdaj ekipo, kar je rezultat dobrega trenerskega dela. Mislim, da sedanji trener, ki je bil tudi sam skakalec in rekorder z 205,5 metra, pomeni neko garancijo, da to vcepi tudi v tekmovalce. To mi daje upanje. Zelo važen moment je, kako znaš tudi na skakalca vplivati z lastnimi izkušnjami.