Kitzbühel in Wengen sta smučarjem v hitrih disciplinah v letošnji zimi predstavljala vrhunec sezone, toda niti na eni tekmi ni bilo Slovencev med dobitniki točk. V Kitzbühelu se je slovenska trojica (med 46 uvrščenimi) zvrstila na mestih od 43 do 45. Kaj se v zadnjih sezonah dogaja s slovenskimi smukači, kako je mogoče, da Boštjan Kline, ki je pred tremi leti zmagal v Kvitfjellu, to sezono ne zmore niti med 30? Filip Gartner, odgovorni trener v Križajevih časih in pozneje eden glavnih akterjev norveške smučarske pravljice z Aamodtom in Kjusom, je prepričan, da imajo fantje dovolj znanja in izkušenj, pogreša pa, kot pravi, "odločno tekmovalnost in agresivnost". Ob tem slikovito dodaja: "Svetovni pokal je resno tekmovanje, ne lepotni izbor."

Ko je trening le samemu sebi namen
"Videl sem, ko so slovenski hitraši (tekmovalci v hitrih disciplinah) trenirali veleslalom. A trenirali so ga le zato, da so naredili kljukico, opravili pa niso nič resnega. Zahtevnost treninga mora biti večja od volje tekmovalcev, ti morajo zavijati z očmi. O tem sem pogosto predaval, pa se ni nikogar prijelo. V svetovnem pokalu vsaka tekma zagotovo vsebuje nekaj zelo zahtevnega. Odločno tekmovalnost lahko treniraš povsod, tudi z veleslalomom ali na kondicijskem treningu. Aamodt in Kjus vse poletje smuka in superveleslaloma skoraj nista videla, sta pa trenirala ekstremne zahteve in sta bila vseeno že na začetku sezone med najboljšimi. Pomembno je tudi, da začneš zgodaj, spremembe v tehničnem smislu se namreč delajo aprila ali maja."

Zaviranje namesto pospeševanja iz zavoja
Smučarski analitik Aco Sitar, pravi, da je problem enak, kot je bil v preteklosti: "Najbolj nazorno je to takrat demonstriral Andrej Šporn: smučati z največjo možno hitrostjo v zavoj, nastaviti robnik in kar bo, pa bo. Torej o razmišljanju o gravitaciji, geometriji in fizikalnih zakonitostih ni nikjer niti sledu. Namesto da bi iz zavoja ven pospeševali, se v resnici trudijo, da zavirajo. Veliko zavojev je takih, kjer je lahko izstopna hitrost iz zavoja večja kot vstopna, a tega naši ne znajo ali pa ne upajo izvesti. Enostavno rečeno: energije, ki jo je treba vložiti na začetku zavoja, ko robnik prime, ni. Prepuščajo, da hitrost opravi vse namesto njih, to pa se dogaja pod vratci, po prehodu vpadnice, ko se spreminja smer zaradi lateralnega odklona in nastavka robnikov. Na ta način pa se samo zavira."

Sorodna novica Mayer poravnal račune na Streifu, Kosi čaka le na manjši klik

Zahtevne kitice v nedogled
Zakaj Slovenci nazadujejo, namesto da bi napredovali? Je problem v treningih? Filip Gartner poudarja, da je treba nenehno ponavljati zahtevne treninge, ali, kot pravi sam, zahtevne kitice: "Moti se, kdo misli, da ni treba ponavljati ekstremno zahtevnih kitic, ko imaš enkrat izkušnje, znanje in rezultat. V tekmovalnem smučanju je razvoj tako hiter, da moraš to ponavljati vsako leto. V naši smučariji vedno bolj opažam, da v pripravljalnem obdobju ne ponavljajo zahtevnih kitic. Radi govorijo, kako so opravili lep trening. Jaz pravim, da lahko trening ob sončnem vremenu na lepi snežni površini opravijo vsi. Nekaj more biti 'zaj**ano', sicer trening nima smisla. Lahko je dovolj že to, da je vidljivost slaba. Trener mora dodati neko težavnost, ki je večja od volje tekmovalcev."

Zakaj Ilka noče več toliko tvegati?
Nekaj podobnega Gartner opaža tudi pri Ilki Štuhec: "Vidi se, da smuča lepo, vendar pasivno, ne dovolj tekmovalno. To pomeni zaostanek dveh sekund. Po poškodbi je ponavljanje zahtevnih kitic še toliko resnejša zadeva. Resda si avgusta, ko se je vrnila po poškodbi, tega še ni mogla privoščiti in je normalno, da je smučala le po lepih terenih. Toda do začetka sezone je bilo zahtevnih treningov premalo. V njeni ekipi bi to morali vedeti in tik pred sezono povedati, da stopničk še ne gre pričakovati, tako pa so ji naložili pretežek nahrbtnik." Zakaj Ilka ne tvega toliko kot nekoč? Se enostavno preveč boji nove poškodbe, potem ko je bila že tolikokrat operirana? Gartner: "No, prej se ob vrnitvah ni bala. Prav lahko, da se je njen pogum pri ekstremnih storitvah znižal, manjše tveganje pa zato prinese slabši rezultat."

Več treninga ne bi nič pomagalo
Je težava v premajhni količini treninga? Športni psiholog Matej Tušak to zanika, prepričan pa je, da je treba v reševanje krize vključiti čim več strokovnjakov: "Več strokovnjakov, kot bo priskočilo na pomoč, prej bi lahko našli odgovore. Poiskati bo treba drugačno pot, kar pa ni lahko, sicer bi bil lahko vsak trener. Najti pot iz krize je vedno težko. Treniraš in treniraš, pa ne gre, potem nagaja še psiha, na silo pa se nič ne da narediti. Verjemite, da lovljenje forme in občutkov ni preprosto. Ni tako, da bi lahko kaj rešil z večjo količino treninga. Odločajo malenkosti. Včasih si na 95 odstotkih in se zdi, kot da nimaš pojma, medtem ko bi bil s stotimi odstotki zmagovalec tekme. Očitno v naši reprezentanci za hitre discipline teh malenkosti ne odkrijejo, saj nikomur ne gre."

Tudi Kristoffersen malce zaspal
Filip Gartner poudarja še pomanjkanje konkurence: "Konkurence v slovenski smučariji ni, nasledniki tekmovalcem ne dihajo za vrat, zato si mislijo, da so nedotakljivi in jim ni treba tvegati. Ni nujno, da je to razlog za slabše nastope Slovencem, sam se bolj nagibam k temu, da enostavno ne ponavljajo dovolj zahtevnih treningov in da ne analizirajo dobro konkurence. Poglejte norveške slalomiste, poglejte Kristoffersena, ki trenira s svojo ekipo in je začel zaostajati za mladimi, ki trenirajo z reprezentanco. V tehničnem smislu je malo zbegan, očitno ni dovolj sledil mladim. Vedel je, kako dobra sta Lucas Braathen in Atle Lie McGrath, že aprila bi moral reagirati. Novosti vedno prinašajo mladi. Kristoffersen niha med staromodno in novo tehniko, od teka do teka je opaziti razliko."