6. januarja 2002 so se tisoči v Bischofshofnu spraševali, ali bo visokorasli Nemec iz Erlabrunna na Saškem zdržal pritisk, ki so mu podlegle številne legende smučarskih skokov.

Helmut Recknagel 1958/59, Max Bolkart 1959/60, Toralf Engan 1960/61, Bjoern Wirkola 1968/69 in Yukio Kasaya (na zadnji tekmi sploh ni nastopil) 1971/72 so na zadnji tekmi na dan sv. treh kraljev zapravili priložnost za osvojitev skakalnega "grand slama". A takrat 28-letni Hannawald je zdržal in postal veliki zmagovalec 50. novoletne turneje štirih skakalnic in lastnik zgodovinskega dosežka, ki ga ni mogel letos ujeti niti dominator zadnjih sezon Schlierenzauer.

Hannawald, ki je pozneje zaradi slave in izrednega pritiska nemške javnosti ter samega sebe zapadel v hudo osebno krizo, ostaja razred zased v zgodovinskih knjigah smučarskih skokov. Tik pred začetkom 60. novoletne turneje je Hanawalda v Münchnu ujel Aleš Potočnik. Vabljeni k branju intervjuja z zdaj zadovoljnim dirkačem in navdušenim nogometašem, ki pa še ohranja stik s smučarskimi skoki.

Minilo je deset let od vašega izjemnega uspeha štirih zmag na novoletni turneji. So spomini še živi?
Nadvse sem presenečen, da je od takrat minilo že deset let. Deset let je dolgo obdobje, ki pa ga nisem tako občutil. Turneja poteka enkrat na leto in tega se ne zaveš. Seveda veš, da je minilo še eno leto, ampak zdaj, ko je minilo že 10 let, vidim, kako čas beži. Spomini na veliko slavje so še kako živi in upam, da bom še nekaj časa ostal edini s takim dosežkom.

Torej, vam zelo veliko pomeni to, da ste edini v 60-letni zgodovini novoletne turneje?
Zelo sem ponosen na ta dosežek. Ponosen sem tudi na vsako zmago ali naslov, ki sem ga osvojil. Veliko mi pomenijo tudi rekordi skakalnic, ki sem jih postavil. Toda te rekorde hitro nekdo izboljša. Skoki se močno razvijajo. Oprema je veliko boljša. Vetrovne razmere mnogokrat pripomorejo k zelo dobrim dosežkom. Štiri zmage v na novoletni turneji pa so v šestdesetih letih obstoja tekmovanja do zdaj uspele le meni. Na to sem res ponosen.

Ste se med tisto turnejo zavedali, kako neverjeten uspeh lahko dosežete?
Skušal sem ne razmišljati o tem, kajti če razmišljaš o dosežku, čeprav ga še nisi uresničil, imaš vedno težave. Turneja je bila izjemno naporna, pritisk medijev gromozanski. Povrhu vsega pa sem tudi sam od sebe zahteval odličen rezultat. Od začetka v Oberstdorfu do konca v Bischofschofnu je bilo za menoj 10 dni trdega dela. Spominjam se prav vsakega skoka, najraje pa slavja ob končni zmagi. Da mi je resnično uspelo nekaj velikega, sem se zavedel šele, ko je takratni trener Reinhard Hess v izteku skakalnice v Bischofshofnu snel kapo pred menoj. Takoj po zadnjem skoku sem bil tako globoko v nekem svojem filmu, da sprva sploh nisem vedel, ali je že vsega konec. Sem zmagal? Kaj sem osvojil? Pojma nisem imel. Resnični pomen uspeha sem začutil torej šele ob Hessovi gesti. Bil je velik trener. Do uspehov in medalj je popeljal mnoge skakalce, tudi Jensa Weissfloga. Ponosen sem, da se je na tak način poklonil prav meni.

Uspeh na novoletni turneji zahteva odlično fizično in psihično pripravljenost. Kako je bilo s tem takrat pri vas?
Svoje forme takrat nisem načrtoval zgolj za turnejo štirih skakalnic. Pred sezono sem treniral zato, da bi bil dober vse tekmovalno obdobje. Tisto poletje sem veliko treniral, obenem pa smo spremenili tudi nekatere načine treninga. Takrat v skokih še ni bilo omejite, povezanih s telesno težo. Sam sem s tem imel težave in moje telo po stresnih in napornih trenutkih ni imelo veliko rezerve za ponovno pridobivanje nove energije in regeneracijo. Skakalci tovrstne napore, kot jih je prinesla ta turneja, različno prenašamo. Težave se pojavijo šele po njej. Vseh posledic, ki jih taki napori pustijo na človekovem duševnem zdravju, takrat ne vidiš, niti se ti ne zdi, da lahko vodijo v bolezenska stanja.

Že osvojiti skupno zmago na novoletni turneji je težko, kaj šele uspeti na vseh štirih postajah? Zakaj je tako težko doseči poker zmag?
Ko zmagaš na prvi tekmi v Oberstdorfu, se vsakemu skakalcu v glavi pojavi vprašanje: Ali lahko zmagam na vseh štirih? Na tekmah svetovnega pokala, npr. v Harrachovu, Engelbergu ali kje drugje, tekmovanje poteka tri dni in potem sledi premor. Turneja pa traja deset dni. Program je natrpan: kvalifikacije, tekma in selitve iz kraja v kraj. Tu so še obveznosti do medijev, ki jih ni malo. Zanimivo je bilo videti Wolfganga Loitzla pred tremi leti, kako je, potem ko mu v Oberstdorfu ni uspelo zmagati, prepričljivo dobil preostale tri tekme. Pritiska štirih zmag ni bilo in veliko lažje je osvojil turnejo. Ko pa zmagaš v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu in Innsbrucku, se vse oči uprejo vate. Prej je bil pritisk razporejen med več skakalcev, zdaj je le na tebi. Kamor koli sem se obrnil, povsod me je spremljalo petdeset televizijskih kamer. To so zelo naporni trenutki in v takem položaju ostati miren je najtežje.

Ali še vedno spremljate aktualno dogajanje v smučarskih skokih?
Veliko. Tekme spremljam prek televizijskih zaslonov, na svetovnem spletu pa preberem novice, povezane s skoki. Prvo tekmo letošnje turneje si bom ogledal tudi v živo. Skakalnica v Oberstdorfu je nekako moja domača skakalnica, kjer se počutim kot v domači dnevni sobi.

Zdaj se zelo resno ukvarjate z avtomobilskim dirkanjem. Kaj lahko poveste o vaši drugi športni poti?
Po koncu skakalne kariere nisem načrtoval tako resnega udejstvovanja v avtomobilizmu. Takrat so me s televizije RTL povabili na vožnjo z bolidom formule 1. Vsa ta tehnologija in hitrost sta me prevzela. Vse je načrtovano do najmanjši detajlov. Za dobro vožnjo so pomembne reakcije v desetinkah sekunde. Dobil sem priložnost se učiti in pridobiti dirkaško licenco, zato da lahko tudi uradno dirkam. Zadnji dve leti v Nemčiji poteka prvenstvo z dirkalnimi avtomobili, kjer je vsako moštvo sestavljeno iz enega dirkača ljubitelja in poklicnega dirkača (op. skupaj s Svenom je v zadnjem letu moštvo sestavljal nekdanji zvezdnik formule 1 Heinz Harald Frentzen). To mi je všeč, saj se polovico dirke med seboj merimo ljubitelji, preostalo polovico pa profesionalci. V tem zelo uživam. Pred leti sem tekmoval v razredu profesionalcev. Ni bilo tako zabavno, saj sem večinoma ostajal zadnji, daleč za najboljšimi. V teh letih sem zelo napredoval. Trenutno tekmovanje mi je pisano na kožo. Uživam v hitrosti, pomemben pa je tudi adrenalin. Adrenalin je bil pomemben na skakalnicah in iskal sem ga tudi po koncu kariere. Takrat sem si zaželel predvsem veliko miru, po treh mesecih pa nekako ugotovil, da mi nekaj manjka. Več sem se družil s prijatelji, odhajal v naravo, toda čutil sem, da moje telo nekaj pogreša. Avtomobilizem je nevaren šport, treba je tudi veliko tvegati, in to me navdušuje.

Je ta adrenalin drugačen kot pri smučarskih skokih?
Zdi se mi, da ga je bilo v skokih več. Vedno, ko sem se spustil po zaletišču skakalnice, sem se peljal na vso moč. V avtomobilu lahko tudi malce zaviraš. Pri nesrečah si tudi veliko bolj zaščiten, kot pri skokih, kjer velike napake ne sme biti. Takrat sem občutil več adrenalina kot zdaj. Je pa res, da sem zdaj starejši in ga potrebujem manj, nekaj pa še vedno. Ravno toliko, kolikor mi ga daje dirkanje.

Posebne vrste adrenalina v skokih predstavljajo poleti. Bili ste uspešen letalec, dvakrat tudi svetovni prvak v tej disciplini. Kako gledate na napredek poletov, ki je pripeljal do neverjetnega rekorda 246,5 metrov?
Ko sem videl Evensenov polet, sem bil fasciniran. Žal mi je bilo, da tega nisem videl v živo. Kasneje sem si polet še večkrat ogledal. Letalnice so postale zelo varne. Skakalec po odskoku in v letalnem delu ni več zelo visoko nad hrbtiščem. Na prvi pogled se zdi letenje povsem enostavno. Mislim pa, da bo ta rekord kmalu še presežen. Morda že v tej zimi.

Kako pa se spominjate tekmovanj v Sloveniji, v naši Planici?
Lepšega zaključka sezone ne more biti, kot je vsako leto v Planici. Moji spomini so različni. Odvisno je bilo seveda od moje forme. Tam sem nastopal zelo dobro, pa tudi zelo slabo. Tisti konec tedna leta 2002, ko sem postavil svoj osebni rekord 220 metrov, je bil fantastičen. Občutek letenja tako daleč je bil sanjski. Planice se spominjam po velikem številu gledalcev in odličnem vzdušju, ki tekme naredi še lepše.