nitvijo domov.

Z njo se je po čustvenem vrtiljaku, ki je najboljšo Slovenko spremljal od uvodnega superveleslaloma prek odstopa v kombinaciji in velikega trenutka v smuku, pogovarjal novinar Vala 202 Aleš Smrekar.

Svetovno prvenstvo je končano. Za vas seveda najuspešneje v karieri. V tretje gre rado, na tretjem svetovnem prvenstvu, v tretji disciplini do zlate kolajne in to v kraljevski disciplini. Ko ste prihajali sem, kakšno je bilo vaše notranje občutje in kakšno je zdaj, ko se z dragocenim tovorom vračate v Slovenijo?
Moj cilj je bil, da sem pripravljena odsmučati kot znam, odpeljati najbolje možno. Ko se zdaj vračam domov z medaljo, so občutki še boljši. V prvih dveh disciplinah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Napake se dogajajo, bog pomagaj. Z medaljo je vse skupaj dobilo težo. Dejstvo je, da sem vedela, da sem to sposobna narediti in me zelo veseli, da to tudi sem.

Ste pa verjetno spoznali, da ko pridete na veliko tekmovanje v vlogi prve favoritinje, je vse skupaj popolnoma drugače, kot če pridete, kot ste prihajali do zdaj?
Ja, je drugače. Sama sem se skušala pripravljati kot na vsako drugo tekmo, vendar na koncu sem si priznala, to je bilo tik pred smukom, da je res drugače. Tekma je drugačna, organizacija ... Res je na koncu najvažneje, kdo je prvi v cilju, vse dogajanje okoli pa da neko posebno težo. Ni bilo lahko.

Če ste z zmagami v tej izjemni sezoni naredili univerzo alpskega smučanja, je ta zlata medalja v St. Moritzu doktorat?
Ne bi vedela. Imamo še nekaj odprtih front do konca sezone. Daleč od tega, da bi rekla, zdaj je to to. Že naslednji konec tedna gre dalje in čakajo me zelo naporni štirje tedni z lepim krogom okrog sveta. Končni račun bomo delali v Aspnu, takrat bomo videli, ali je bil to doktorat ali ne.

Ko vrtite film v St. Moritzu nazaj, kdaj je bilo najtežje?
Po superveleslalomu. Tam sem pričakovala več. Napaka, ki sem jo naredila, me je stala veliko časa. Po tem sem se morala pobrati, sestaviti in na novo pripraviti. Smuk za kombinacijo sicer ni bil idealen, a je bila dobra lekcija, da vidim, katere stvari moram še popraviti. Slalom kot slalom ... Na štartu smuka ni bilo najlažje, ampak po njem se mi je od srca odvalila gora, ne le kamen.

Koliko časa pri vas traja, da predelate razočaranje? Recimo, če je bilo najtežje po superveleslalomu, kdaj ste potem prišli na zeleno vejo?
Čim prej to storiš, tem boljše. Malo je odvisno, koliko tega je šlo narobe. Ali je šlo samo za napako, pa je bilo vse ostalo v redu ali je bilo čisto vse zanič. V tistem dnevu je fino, da zadevo predelaš in poskušaš najti nekaj pozitivnega. Pogledaš video, zapreš računalnik in rečeš hvala lepa, jutri je nov dan in vse gre znova.

Kaj vam takrat najbolj pomaga, pogovor ali da predelate vse v sebi?
Največ je res na meni. Kaj se dogaja, kaj si jaz predstavljam, kaj sem si sploh zamislila. Pomaga tudi pogovor s psihologinjo. Sem zelo čustvena oseba in se tudi zjočem. Na progi sem sama in na koncu moram to sama premleti.

Je bilo po zlati medalji veliko solz?
O, ja, ogromno, ampak hvala bogu veselih.

Je bilo tisto, kar ste čutili po tej zlati kolajni, po tej vožnji, ko se vam je odvalil Everest od srca, to, česar še nikoli v življenju niste čutili?
Bili so kar primerljivi z občutki prve zmage v Lake Louisu, ker je bilo nekaj novega, nekaj velikega. Dobro, tisto je bilo malo večje presenečenje kot zmaga v St. Moritzu. To tukaj je bila češnja na vrhu smetane.

Ste v položaju, da kot prvi v zgodovini slovenskega smučanja na koncu sezone osvojite mali kristalni v smuku. Zanima pa me nekaj drugega. Kako si boste dali duška v teh parih prostih dnevih oziroma urah, ki vas čakajo v naslednjih dneh? Kaj vas bo najbolj sprostilo?
Mislim, da se bom doma notri zaprla in se družila z nečakinjo. To bo to. (smeh) Ostala bom v ritmu priprav za tekmovanja. Vseeno se bom skušala čim bolj spočiti, tudi kaka prijateljica bo prišla na obisk. Ne bom se pretirano izpostavljala, ker bi rada imela malo miru.